VSM sodba I Cpg 152/2007

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni in se tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zneska 91.296,28 EUR s pp zavrne.
Tožnica mora toženki plačati 456,48 EUR pravdnih in 1.825,92 EUR pritožbenih stroškov, oboje v 15 dneh.

Po sodbi (in sklepu o njeni popravi, ki ni potreben) okrožnega sodišča mora toženka plačati tožnici 91.296,28 EUR s pp (kot v njenem izreku) in ji povrniti 5.530,87 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni brezobrestno, po njem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Citirano sodbo toženka izpodbija s pritožbo, uveljavljajoč z njo pritožbena razloga bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlog njene spremembe z zavrnitvijo zahtevka, posredno pa razveljavitev in vnovično odločanje pred prvo stopnjo. Zaznamuje pritožbene stroške. Ne strinja se z razlago njene "garancije za odpravo napak v garancijskem roku" (bančne garancije), kar je povzročilo tako zmotno presojo dejanskega stanja na podlagi listinskih dokazov in posredno še zmotno uporabo materialnega prava. Po njenem je lahko edini dokaz in predmet njegove interpretacije le sama garancija, ne pa tudi pogodba o njeni izdaji, še manj pa temeljni posel med tožnico (koristnikom) in naročnikom garancije. Omeni še bistveno procesno kršitev, ker se sodišče ni opredelilo do natančno strukturiranega unovčitvenega zahtevka tožnice z dne 31.8.2005, graja pa še obrestni zahtevek od tolarskega dela zahtevka in stroškovnih del.

Tožnica je na pritožbo odgovorila, opozorila na posebnosti klavzule "brez ugovora" v garancijski izjavi (bančni garanciji) v sodni praksi in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške sestave te vloge.

Pritožba je utemeljena.

Podrobnejše izjasnjevanje in analiziranje vsebine tožničinega dopisa z dne 31.8.2005, naslovljenega na toženko kot zahtevo za unovčitev bančne garancije št. 56575/92 ni bilo potrebno preko tistega, kar je zapisano v zadnjem odstavku na strani 4 sodbe, zlasti zato, ker ta listina v celoti za stranki ni sporna. Nesporna dejstva ne terjajo podrobnejšega dokaznega napora. Zato ne gre za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, ne za katero drugo iz tega korpusa, ki se respektirajo uradoma.

Neodvisna (neakcesorna) bančna garancija, kakršna je obravnavana, je enostranski pravni akt (zavezovalne narave), urejen v prvem odstavku člena 1087 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki sodi med tista njegova poglavja, ki se še uporabljajo kot pozitivno pravo, čeprav se po prehodni in končni določbi Obligacijskega zakonika - OZ, ta zakon v preostalem delu ne uporablja več. Ker gre za enostranski pravni akt, njegovih spornih določb ni mogoče razlagati po skupnem namenu pogodbenih strank kot predvideva drugi odstavek člena 82 OZ, ampak je lahko deležen le jezikovne in logične razlage, za kakršno se zavzema tožena stranka in po principu razlage nejasnih določil v posebnih primerih - člen 83 OZ. Pri analiziranju toženkine garancije št. 56575/92 z dne 18.11.2003 edino zagonetko predstavlja njena druga alinea pod naslovom "Garancija za odpravo napak v garancijskem roku" z imenovanjem splošna garancijska doba do vključno 24.9.2005 in zneskom 21,878.240,80 SIT. Pojma splošna garancijska doba veljavno pravo namreč ne ureja, pač pa le garancijo v okviru garancije za brezhibno delovanje prodane tehnične stvari iz prvega odstavka člena 481 OZ po garancijskem listu, ki ga kupec dobi s kupljeno stvarjo. Smisla splošne garancijske dobe ni definirala niti tožena stranka, ampak zgolj pojasnjevala, da s tem pojmom ni pokrita garancija za dva kogeneracijska motorja, za katera naj bi bila urejena garancija po predhodni alinei, vendarle do višine 18,405.517,00 SIT in časom veljavnosti garancije do 20.6.2005. Prav zato tudi graja zaključek izpodbijane sodbe, ki to jamstvo vključuje v splošni garancijski rok iz naslednje alinee, v kateri je garancijski rok podaljšan do 24.9.2005. Toženkino razlago njene garancije podpira njen nadaljnji tekst, ki definira uveljavitev zahtevka iz naslova garancije takole "Kakršenkoli zahtevek za plačilo po tej garanciji mora biti predložen banki najkasneje do zgoraj navedenih datumov, ki veljajo za posamezno postavko in mora vsebovati navedbo postavke, na katero se nanaša zahtevek za plačilo". Do kolizije teorije volje ali teorije izjave niti ne prihaja, ker izdajatelj garancije stoji za tistim, kar je v bančni garanciji zapisano. Tožena stranka kot garant mora torej izpolniti zavezo, ki jo je dala v bančni garanciji (izjavi) in v skladu z njo, in s katero je bil upravičenec seznanjen. Tako tožnica kot tudi sodišče ne oporekata, da je po garanciji veljal rok za uveljavitev zahtevka v zvezi z obema kogeneracijskima motorjema do 20.6.2005 in da zahtevek do poteka tega roka ni bil postavljen, pa sta ga oba vključila v splošno garancijsko dobo za znesek 21,878.240,80 SIT in rokom uveljavitve do 24.9.2005. Če bi tako dvojno varovanje veljalo tudi za oba motorja, potem specialni rok glede teh motorjev ne bi bil potreben niti za preostale dele naprav, ampak bi vse pokrivala klavzula splošna garancijska doba, ki zneskovno bistveno presega njene posamezne elemente.

Zaradi preglednosti bančne garancije so roki in zneski za posamezne segmente vgrajenih naprav prikazani še v tabeli z vključenimi zneski, ki jih garancija pokriva kot garancijskimi roki za vsakega od njih, česar izpodbijana sodba tudi ne upošteva. Po njeni logiki bi morala toženka za vsakega od njih plačati celoten znesek splošne garancijske dobe, čeprav ta bistveno presega vrednost posameznih sestavin (za parni vročevodni kotel le 1,873.855,00 SIT).

K razumevanju pojma splošna garancijska doba pa še naslednje:

Glede na vrednost iz osnovne pogodbe več kot 472,000.000,00 SIT v letu 2002 je jasno, da tožnici po njej niso bili dobavljeni in vgrajeni stroji ter naprave, ki jih pokriva bančna garancija, ampak še veliko drugih naprav in izvršenih gradbenih in montažnih del. Da bi se izognila njihovemu preobsežnemu naštevanju je v garanciji uporabljen neke vrste generični pojem "splošna garancijska doba" kot tudi znesek, ki ga je po garanciji pripravljena plačati ob izpolnitvi pogojev. Po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja pokritja za oba kogeneracijska motorja, ki sta predmet specialnega garancijskega zavarovanja, tako zneskovno kot časovno. Tudi ni logično in ne pravično, da bi morala toženka nadomestiti vrednost obeh strojev, če pa iz tožničinega zahtevka izhaja, da je odpovedal le eden od njiju.

Uporaba pojma splošna garancijska doba v bančni garanciji ne predstavlja nejasnega določila, ki bi ga bilo mogoče ob pogojih člena 83 ZOR razlagati v korist druge stranke.

Kljub vsem omejitvam uveljavljanja ugovorov iz osnovnega posla, ki veljajo pri neodvisni bančni garanciji, banka kot garant upravičencu iz garancije odgovarja le v okvirih (tudi časovnih), ki jih je vključila v garancijo in s katerimi je bil upravičenec vnaprej seznanjen, kar ji nalaga in omogoča že dikcija prvega odstavka člena 1083 ZOR. Razlaga bančne garancije kot enostranskega pravnega posla sodi v sfero uporabe prava, ne pa dejanskih ugotovitev, kar omogoča spremembo izpodbijane odločitve po točki 4 člena 358 ZPP (ob njeni drugačni razlagi). Spremenjena sodba o glavni stvari oziroma njeno predrugačenje pomeni, da je bila toženka uspešna ne samo na pritožbeni stopnji, ampak tudi pred njo, tako da so ji priznani pravdni stroški za odgovor na tožbo v znesku 456,48 EUR ter sodna taksa za pritožbo 1.825,92 EUR. Oba zneska sta naložena v plačilo tožnici po načelu (ne)uspeha po členu 154/I ZPP.