VSK sodba in sklep I Cp 1215/2005

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno r a z v e l j a v i in se tožba v delu, ki se glasi:"Ugotovi se, da je kupoprodajna pogodba z dne 24.02.1993, sklenjena v I. med prodajalko M.D. in kupcem K.A." zavrže.
V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba z dne 24.02.1993, sklenjena v I. med prodajalko M.D. in kupcem K.A., nična ter da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki kupnino v višini 507.920,28 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.03.1993 do plačila ter povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 55.466,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je kupoprodajna pogodba z dne 24.02.1993 nična. V tem delu je zato izrek v nasprotju z razlogi sodbe, ker je sodišče v izreku ugotovilo, da pogodba ni nična, zato je podana bistvena kršitev po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Nadalje navaja, da sodišče v obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik izvedel za ničnost pogodbe v času sklenitve, kar ne drži, saj je šele z izpodbijano sodbo ugotovil, da je pogodba nična. Zato očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Da bi zastaranje zahtevka iz neopravičene pridobitve lahko začelo teči, mora postati jasno, da je pogodbeno ali kakšno drugo razmerje dokončno prenehalo (VSS II Ips 507/933, 30.6.1994). Ničnost kupoprodajne pogodbe ugotovi sodišče v ugotovitveni sodbi ali v vmesnem ugotovitvenem zahtevku, ki postane kot del izreka pravnomočen. Deklaratorna narava take ugotovitve pa ima za pravno posledico, da stranke, ki so sklenile ničen pravni posel, izvejo za ničnost. Zato se šteje, da je tožnik izvedel za razlog ničnosti šele z vročitvijo sodne odločbe, zato začne teči zastaranje z dnem, ko postane pravnomočen ugotovitveni izrek sodbe. Takšna razlaga je po mnenju pritožbe v skladu z namenom pravnega instituta ničnosti. Pri ničnosti gre za negacijo pravne eksistence ničnega pravnega posla, to pomeni, da je pogodba absolutno neveljavna od začetka, torej je pravni posel veljal le dejansko, ne pa pravno (VSJ, Rev 2613/65). Pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne. Končni smisel ničnosti je odprava vseh pravnih posledic, torej vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožba je delno utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da sta pravdni stranki 24.02.1993 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je toženka kot zemljiškoknjižna lastnica prodala tožniku kmetijska zemljišča, eno polovico parc. št. 6176, 6179/2 in 6179/1, vse vl.št. 3563 k.o. I.,

-da je tožnik dogovorjeno kupnino 8.000 DEM v celoti plačal, tako da je dne 24.03.1993 izročil toženkini hčeri L.K.7.200 DEM, preostanek 800 DEM pa nakazal na račun zeta toženke K.R.,

- da so po potrdilu S. I. z dne 15.01.1992 predstavljale navedene parcele prvo območje kmetijskih zemljišč po 10.čl. takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 17/86 s spremembami, ZKZ),

-da tožnik v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni imel statusa kmeta, zato vknjižbe lastninske pravice po kupoprodajni pogodbi ni mogel izvesti,

- da je šele kasneje opravil izpit iz predmeta sadjarstvo in vinogradništvo za triletni program kmetovalec za poklic poljedelec-živinorejec (potrdilo Srednje mlekarske in kmetijske šole K. z dne 28.12.1998),

-da je po opravljenem izpitu tožnik ugotovil, da je s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 27.10.1996 toženka izročila navedene nepremičnine hčeri L.K., ki je od 15.04.1997 zemljiškoknjižna lastnica obravnavanih nepremičnin,

zato je tožnik leta 2000 od toženke zahteval vračilo kupnine, nato pa sprožil predmetno pravdo. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je kupoprodajna pogodba z dne 24.02.1993 absolutno neveljavna (nična - 103.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se v obravnavanem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika, OZ), na to se je tožnik sam skliceval in s kondikcijskim zahtevkom od toženke uveljavljal vrnitev tistega, kar je ta neupravičeno pridobila (1.odst. 104.čl. ZOR). Toženka je prejela kupnino, torej bi morala vrniti denarni znesek, to tudi za toženko ni bilo sporno, vendar je ugovarjala zastaranje, navajala je, da je tožnik vložil tožbo že po preteku petletnega zastaralnega roka, šteto od dneva plačila kupnine. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je tožnik že leta 1993 vedel, da kupoprodajna pogodba nasprotuje prisilnim določbam ZKZ, ker ni imel statusa kmeta, zato tudi ni mogel urediti zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice na svoje ime, tako je sam izpovedal, to je potrdila tudi priča M.P. (list. št. 26 spisa). Zato je štelo tek zastaranja od izročene kupnine 24.03.1993, petletni zastaralni rok (371.čl. ZOR) se je tako iztekel 24.03.1998, tožnik pa je vložil tožbo 18.12.2000, torej prepozno, zato je tožbeni zahtevek za vračilo kupnine, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravilno zavrnilo. S tako odločitvijo se pritožba ne strinja in zagovarja stališče, "da je tožnik šele z izpodbijano sodbo ugotovil, da je kupoprodajna pogodba z dne 24.02.1993 nična, zato začne teči zastaranje z dnem pravnomočnosti sodbe v ugotovitvenem delu izreka". Po 1.odst. 361.čl. ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Iz v izpodbijani sodbi povzetih toženkinih trditev izhaja, da je tožnik želel opraviti zemljiškoknjižni prepis takoj po plačilu davka v letu 1993 (31.3.1993), vendar tega ni mogel, ker ni imel statusa kmeta, tudi tožnik je izpovedal, da vknjižba ni bila mogoča, ker ni imel statusa kmeta in to je potrdila tudi priča M.P. Zato ni dvoma, da je zastaranje v obravnavani zadevi začelo teči že v letu 1993, po plačilu kupnine in ko tožnik pogodbe ni mogel zemljiškoknjižno izvesti, takrat je začelo teči zastaranje in se izteklo v letu 1998, tožba pa je bila vložena leta 2000, ta dejstva je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Drugačnim pritožbenim trditvam, ki so v nasprotju celo z lastnimi tožnikovimi trditvami v postopku na prvi stopnji, zato ni mogoče slediti. Tožnik je v obravnavani zadevi vložil tožbo leta 2000, v teku pravde, z vlogo z dne 18.02.2005 pa je postavil vmesni ugotovitveni zahtevek, da je sklenjena kupoprodajna pogodba nična, navedel, "da sta s toženko 24.02.1993 sklenila kupoprodajno pogodbo, da so parcele, ki so bile predmet kupoprodaje, ležale na območju prvega območja kmetijskih zemljišč, da tožnik ni imel statusa kmeta, da po 22.čl. ZKZ občani, ki po določbah tega zakona niso kmetje, ne morejo pridobivati kmetijskih zemljišč iz prvega območja kmetijskih zemljišč" (kar vse je navedla tudi toženka že v odgovoru na tožbo), (pravilno) tudi navedel, da za nično pogodbo velja, da ne postane veljavna, tudi če prepoved ali drug vzrok ničnosti pozneje preneha, da je v pogodbeno dogovorjenem roku plačal kupnino, zato mu mora toženka vrniti vse, kar je na podlagi kupoprodajne pogodbe prejela", tudi to za toženko ni bilo sporno, le da je ugovarjala zastaranje. Za dopustnost vmesne ugotovitvene tožbe (3.odst. 181.čl. ZPP) pa morajo biti izpolnjene predpostavke spornosti in prejudicialnosti, torej, da je postalo sporno (v obravnavanem primeru) vprašanje ničnosti pogodbe šele med pravdo. Glede na povzeto trditveno podlago pa to ni bilo sporno niti za tožnika niti za toženko. V obravnavanem primeru predpostavke za vmesno ugotovitveno tožbo zato niso bile izpolnjene. Do takega zaključka je prišlo tudi sodišče prve stopnje, ko je v zadnjem odstavku 7. strani izpodbijane sodbe to obrazložilo s pomanjkanjem pravnega interesa, ki je pri vmesni ugotovitveni tožbi obsežen v spornosti in prejudicialnosti ugotovitvenega zahtevka do glavnega zahtevka. Vse navedeno je narekovalo sodišču druge stopnje, da je izpodbijano sodbo delno razveljavilo, tako da je tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo (354.člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP). Taka odločitev pa je tudi narekovala, da tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbenim predlogom za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje, oziroma spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, ni uspel (154., 165.čl. ZPP).