VSK sodba I Cp 1594/2005

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i , tako da se tožbeni zahtevek, ki se nanaša na "izročitev tožniku navedenih parcel v soposest do 1/3" (v zadnjem odstavku izreka) zavrne, v preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik parcel, vpisanih v vložku 42 k.o. M. do deleža 7/48, parcel, vpisanih v vložku št. 58 iste k.o. do 7/48, parcel, vpisanih v vložku št 100 iste k.o. do 7/24 ter parcel, vpisanih v vložku št. 44 k.o. V. do 7/24 in je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo lastninske pravice pri navedenih parc. št. do ugotovljenih deležev v korist tožnika, ker bo sicer tako zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila sodba, ter da je toženka dolžna izročiti tožniku navedene parcele v soposest do 1/3 in mu povrniti pravdne stroške v znesku 405.723,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13.9.2005 dalje do plačila, v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se pritožuje toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da sodba ni pravilna in ni zakonita. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka se pokaže v okoliščini, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika, ki bi izpovedal, da sam ni dal odvetniku T. pooblastila za vložitev tožbe ter, da ga čudi ravnanje Centra za socialno delo, ki stoji za celo zadevo, saj ni tožnikove volje, da bi se poseglo v pravnomočni zapuščinski sklep, po katerem je zapustnikovo premoženje dedovala toženka. Ob rednih obiskih, ki jih toženka vzdržuje z bratom, tožnikom, ji ta vedno zagotavlja, da s predmetno tožbo nima nič, da tožba ni odraz njegove prave volje, in da sam želi, da lastniško stanje po pokojnem očetu ostane tako kot je odločeno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v S.. Bistvena okoliščina v sporu, to je, ali obstaja resnična in prava tožnikova volja za vložitev tožbe zaradi spremembe pravnomočnega sklepa o dedovanju, ni ugotovljena, kot tudi ne dejstvo, ali tožnika zastopa upravičena oseba. Zapisnik Centra za socialno delo ni dovolj, saj mora biti tožnikova volja za tožbo podana ves čas trajanja pravdnega postopka, izraziti jo mora sam tožnik in ne Center za socialno delo ali oseba, ki se izkazuje za pooblaščenca. Bistveno kršitev vidi tudi v tem, da sodbi manjkajo razlogi in ugotovitev ter subsumpcija pod določbo 349 (verjetno 394) ZPP o tem, kateri obnovitveni razlog iz tega člena, zaradi katerega bi tožnik svojo dedno pravico lahko uveljavljal v pravdi, tožnik sploh uveljavlja ter ali je tožba, glede na subjektivne roke iz 396. člena ZPP sploh pravočasna. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje v delu, ko sodišče ugotavlja, da gre v zadevi za situacijo, ko se pojavi "novi dedič". Tožnik ni novi ali morda neznani dedič, za katerega se v teku zapuščinskega postopka ni vedelo. V zapuščinskem postopku je bil naveden kot dedič, bil je vabljen, predložena je bila dedna izjava, po kateri dedni delež prepušča sestri, toženki, sklep o dedovanju je bil poslan na naslov stalnega prebivališča, toženka pa je bila pooblaščena, da vso pošto, ki je bila naslovljena na naslov M. prevzame. O tem dejstvu prilaga tožnikovo pooblastilo, to dejstvo ni bilo sporno, o nasprotnem je toženka izvedela šele iz sodbe. Zato ni pravilna ugotovitev, da je tožnik novi dedič oz., da tožnik ni bil udeleženec zapuščinskega postopka po pokojnem očetu. Tožnik je oseba, za katero se je v zapuščinskem postopku vedelo, da je dedič, ki ga je zapuščinsko sodišče vabilo v zapuščinski postopek in ki je v zapuščinskem postopku izjavil svojo voljo, da naj njegov dedni delež deduje toženka in ki je bil preko toženke obveščen o vsem, kar se je v zapuščinskem postopku odvilo, tudi o izdanem sklepu o dedovanju. Če naj bo pravdni postopek korektiv zapuščinskega postopka, ko obstajajo razlogi iz 394. člena ZPP, je nerazumljivo, zakaj sodba odreče udeležbo tožniku na glavno obravnavo, če tožnik ni bil udeležen na zapuščinski obravnavi. Tožnikova izjava na glavni obravnavi bi razjasnila in pojasnila tiste bistvene okoliščine, ki so glede na vloženo tožbo sporne. Pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava je podan ob presoji, da tožnikova izjava, da po očetovi smrti zapušča svoj del sestri, ni veljavna dedna izjava, ker da je zapisana pred smrtjo zapustnika. Za tako sodbeno sklepanje ni nobenega zakonitega razloga, saj zakon o dedovanju ne določa posebne obličnosti za veljavnost dedne izjave o odstopu dednega deleža sodediču, niti ne določa, da sme biti zapisana šele po smrti zapustnika. Dedna izjava se sme izpodbijati le zaradi sile, zmote ali zvijače, nobene od teh okoliščin tožnik v tožbeni pripovedi ni navedel kot razlog za neveljavnost njegove dedne izjave z dne 21.7.1996 in je sodbeno ugotavljanje neveljavnosti dedne izjave mimo tožbenih navedb in ne da bi se o tem tožnika neposredno zaslišalo, zmotno. Pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava se pokaže tudi kot nepravilna odločitev o izročitvi nepremičnin v soposest iz razlogov, kot jih je zavzelo Višje sodišče v Kopru v svoji sodbi z dne 14.12.2004 opr. št. I Cp 929/2003, na katero se v izogib ponavljanju sklicuje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka očita naprej zato, ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika, ki bi izpovedal o njegovi želji, da ostane lastninsko stanje (ko je očetovo premoženje dedovala toženka) nespremenjeno, in da odvetnika T. ni pooblastil za vložitev predmetne tožbe. Takega dokaznega predloga prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo, glede na določbo 2. odst. 362. člena ZPP, ki omogoča strankam, da smejo na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oz. predložiti, takih okoliščin, da bi ne mogla predlagati zaslišanja tožnika že v prvem sojenju, pa toženka niti zatrjevala ni. Da je bil tožniku z odločbo Centra za socialno delo S. z dne 19.5.2001 odvetnik I. T. imenovan za skrbnika za poseben primer, da ga bo zastopal v postopku uveljavitve dednega deleža po pokojnem očetu, in da je tožnik sam izrazil željo (zapisnik SVZ D. z dne 13.4.2000), da bi rad pridobil del premoženja po pokojnem očetu, pa je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. Zato očitana bistvena (relativna) kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika, ni utemeljena. Tudi ne (smiselno po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP) očitana bistvena kršitev, "ker sodba nima razlogov o tem, kateri obnovitveni razlog iz 394. člena ZPP uveljavlja tožnik in o pravočasnosti tožbe". Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že pojasnilo, da je tožnik sicer zatrjeval obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP (ki je podan, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem), gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki ima zato za posledico pravico dediča po 141. členu Zakona o dedovanju (ZD) uveljavljati svojo pravico v pravdi. In kot je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, tožnik ni prejel niti vabila za zapuščinsko obravnavo, niti sklepa o dedovanju. To pa pomeni, da gre za osebo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, rok za vložitev tožbe je zato treba presojati po 141. členu ZPP. Kot je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje in v izogib ponavljanju se na tako pravilno obrazložitev (3. stran sodbe) sklicuje tudi sodišče druge stopnje, pa je bila tožba v obravnavani zadevi vložena (13.9.2001) pravočasno. Zato ima izpodbijana sodba ustrezne razloge in v pritožbi nasprotno očitano ne drži. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, iz zapuščinskega spisa ne izhaja, da bi tožnik prejel vabilo za zapuščinsko obravnavo, niti sklep o dedovanju. Sklep o dedovanju za tožnika je prevzela toženka, pritožbena trditev, da je bila pooblaščena za sprejem njegove pošte, pa je nova, pritožbi priloženo (tožnikovo) pooblastilo (list. št. 56 spisa) pa nov dokaz, kar oboje, glede na določbo 337. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ne vzdrži tudi pojasnilo, da to dejstvo, pooblastilo za prevzem (tožnikove) pošte, v postopku ni bilo sporno in iz tega razloga toženka tega pooblastila predhodno ni predložila oz. se nanj sklicevala, saj je tožnik vseskozi trdil, da ni prejel niti vabila za zapuščinsko obravnavo, niti sklepa o dedovanju. Na te trditve pa toženka ni reagirala s sklicevanjem oz. predložitvijo pooblastila, pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o teh okoliščinah nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato ni podan. V obravnavanem primeru gre torej za situacijo, ko dedič, tožnik, v zapuščinskem postopku ni sodeloval in zato lahko uveljavlja svojo dedno pravico v pravdi. Pravno sredstvo, s katerim se uveljavlja dedna pravica v pravdi, je dediščinska tožba. Iz besedila 141. člena ZD izhaja, da je dediščinska tožba - tožba na izročitev zapuščine kot dediču, podlaga temu pa je dedna pravica. Z vloženo tožbo tožnik uveljavlja svojo dedno pravico in zahteva vzpostavitev stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika (132. člen ZD) in naj se toženki naloži izročitev zapuščine v skladu z njegovim dednim deležem. Toženka v obravnavani zadevi tožniku oporeka dedno pravico, narava spora je torej dediščinska kljub oblikovanemu zahtevku kot lastninskemu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je odstop dednega deleža sodediču mogoč samo po smrti zapustnika. Po ZD preide zapuščina na dediča v trenutku zapustnikove smrti, ni pa še gotovo, ali jo bo dedič obdržal, ker se lahko dediščini oz. dednemu deležu odpove. Odpoved v korist določenega dediča pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu dednega deleža. Dedič torej dediščino oz. dedni delež sprejme in obenem odstopi sodediču. Zato je sodišče prve stopnje tožnikovo izjavo z dne 21.7.1996 (torej dano pred očetovo smrtjo dne 10.9.1997) pravilno obravnavalo po 2. odst. 137. člena ZD kot odpoved neuvedenemu dedovanju in ugotovilo, da izjava ne izpolnjuje pogoje obličnosti (sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa), niti ni dana v sporazumu s prednikom, pokojnim očetom, zato ni veljavna (48. člen Zakona o notarjatu, Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami). Ne gre za vprašanje veljavnosti oz. izpodbijanja dedne izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (2. odst. 138. člena ZD), teh izpodbojnih razlogov tožnik niti zatrjeval ni, niti jih ni presojalo sodišče prve stopnje, kot zmotno očita pritožba. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je tožnik kot dedič po pokojnem očetu pravdnih strank od toženke kot sodedinje upravičen zahtevati pripadajoči delež zapuščine, ker gre za nepremičnine, z zahtevo za izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere je mogoča vknjižba lastninske pravice, zato je izpodbijana odločitev, ko je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, materialnopravna pravilna, ne pa tudi v preostalem delu (v zadnjem odstavku izreka), ko je ugodeno zahtevku za izročitev parcel v soposest do 1/3. Z dediščinsko tožbo se le vzpostavi takšno stanje, kakršno je dedič pridobil s smrtjo zapustnika, tožnik kot dedič torej zahteva ugotovitev, da je lastnik nepremičnin do pripadajočega mu dednega deleža in izstavitev listine za vknjižbo lastninske pravice in s tem izročitev dediščine. Ne more pa zahtevati že izročitev parcel v soposest do 1/3, saj ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati, ne da bi s tem kršil pravico drugih solastnikov (14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Postavljeni zahtevek bi zato bil utemeljen le, če bi bile nepremičnine že razdeljene, kaj takega pa ni bilo zatrjevano. Za delitev stvari in skupnega premoženja pa je predpisan nepravdni postopek (13. poglavje Zakona o nepravdnem postopku). Zato zahtevku v tem delu sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi. Ob vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo delno spremenilo, tako da se zahtevek v delu, ki se nanaša na "izročitev navedenih parcel v soposest do 1/3" zavrne, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je toženka s pritožbo uspela le v manjšem delu, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).