VSL sklep I Cp 5995/2006

Pritožba se zavrže.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke, v nadaljevanju tožena stranka) za prekinitev postopka zavrnilo. Tožena stranka je namreč na naroku dne 10.5.2006 predlagala prekinitev pravdnega postopka v skladu s 156. členom Ustave RS in predlagala, da sodišče prve stopnje poda ustavnemu sodišču pobudo za presojo ustavnosti določbe 376. člena Obligacijskega zakonika oziroma naj se pridruži že podanim pobudam.

Zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka je tožena stranka vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se odločitev sodišča prve stopnje ne more preizkusiti, saj je sodišče v razlogih za zavrnitev predloga le navedlo, da zahteva za začetek postopka za oceno ustavnosti podana v drugem postopku, še ne pomeni prekinitve konkretnega postopka. Tožena stranka je svoj predlog utemeljila z navedbo zakonske podlage za odločitev v sporu ter z navedbo konkretnih okoliščin in učinkov uporabe zakonske določbe, ki so protiustavni, sodišče pa se do teh trditev ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Pritožba ni dovoljena.

Če sodišče v katerikoli fazi postopka meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, je dolžno prekiniti postopek in na ustavno sodišče nasloviti pobudo za preizkus ustavnosti. Sodišče je dolžno tako ravnati le, če samo meni, da je zakon, ki naj se pri konkretni odločitvi uporabi, protiustaven. Stranka pa lahko sodišču posreduje svoje mnenje o protiustavnosti relevantnega zakona, pri čemer sodišče na njeno pobudo ni vezano in zato v zvezi s pobudo tudi ni potrebno nobeno odločanje. Ker stranka torej ne more zahtevati preizkusa ustavnosti, tudi ne more zahtevati prekinitve postopka (primerjaj komentar k 205. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006). V konkretnem primeru je sodišče o takšnem predlogu sicer odločilo s sklepom, vendar gre lahko glede na povedano, le za sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep pa ni posebne pritožbe (4. odstavek 298. člena ZPP). Pritožba tožene stranke zoper sklep je zato nedovoljena in to ne glede na to, da je sodišče prve stopnje v napačnem pravnem pouku navedlo, da je dovoljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP).