VSL sklep II Cp 170/2007

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožeča stranka oprosti plačila sodnih taks.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks zavrne (1. točka izreka) in da je tožnica dolžna sodno takso za sodbo v znesku 84.797,00 SIT plačati v treh zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v znesku 21.797,00 SIT zapade v plačilo petnajstega dne v mesecu po pravnomočnosti sklepa, drugi, tretji in četrti obrok, vsak v znesku 21.000,00 SIT, pa petnajstega dne v treh naslednjih mesecih; o plačilu sodne takse je tožnica dolžna predložiti dokazilo (2. točka izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da jo oprosti plačila sodnih taks, podrejeno pa, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je plačilo takse oziroma stroškov postopka moč od stranke zahtevati samo v takšni višini, da ji še vedno ostane toliko sredstev, kolikor jih je nujno potrebnih za njeno lastno preživljanje in preživljanje njene družine. V konkretnem primeru tožničina plača znaša povprečno 188.000,00 SIT neto mesečno, tožnica drugega premičnega in nepremičnega premoženja nima in le s težavo ter velikimi odrekanji preživlja sebe in svoja dva mladoletna otroka. Tako se tožnica kljub skromnemu življenju le s težavo prebije skozi mesec, plačilo sodne takse pa bi že tako nizek mesečni proračun tožnice še dodatno obremenilo oziroma bi tožnici onemogočilo sodno varstvo. Pritožbi je priložen tožničin laičen predlog, v katerem je prikazan odnos med pravdnima strankama in razlogi za vložitev tožbe ter specificirani stroški, ki tožnico redno mesečno pestijo. Tožnica med drugim poudarja, da je sin, ki hodi v 2. razred osnovne šole, v septembru začel obiskovati motopedagogika, ker ima težave na govornem ter fino in grafo motoričnem področju, redno obiskuje tudi okulista, defektologa in razvojnega zdravnika. Oba otroka imata astmo. Opozarja, da prvostopenjska ocena, da s plačilom sodne takse njeno preživljanje in preživljanje njenih otrok ne bo ogroženo, ne drži.

Pritožba je utemeljena.

Iz pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS izhaja tudi zahteva, da mora država omogočiti dejansko in učinkovito izvrševanje te pravice. To predpostavlja, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča, kar izhaja tudi iz pravice do enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave RS. V funkciji učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva je tudi možnost oprostitve plačila stroškov postopka, ki jo ureja 168. člen ZPP. Zakon pozna popolno in delno oprostitev. Predpostavka delne oprostitve, to je oprostitve plačila sodnih taks, kar je v konkretnem primeru predlagala tožnica, je občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo njeni družinski člani, če bi stranka morala plačati sodno takso (tretji odstavek 168. člena ZPP). ZPP v šestem odstavku 168. člena nadalje še določa, da mora sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila stroškov postopka skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa mora upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja in dohodke ter premoženje, ki ga imajo stranka in njeni družinski člani.

Pojem "občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje" (kar zadošča za oprostitev sodnih taks) je pravni standard, za katerega v drugih zakonih ni najti opore. Pojem je ohlapen in sodišču omogoča relativno samostojno oceno glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Kot vodilo za njegovo razlago lahko med drugim uporabimo tudi določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami, v nadaljevanju: ZBPP) o tem, kdaj se šteje, da bi bil socialni položaj prosilca za brezplačno pravno pomoč zaradi plačila stroškov postopka ogrožen (primerjaj A. Galič v L. Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 71). Po drugem odstavku navedene določbe se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma povprečni mesečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine minimalne plače, določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin pravilno ugotovilo, da tožnica prejema neto plačo v višini okrog 822,07 EUR (prej 197.000,00 SIT; in ne 188.000,00 SIT, kot neupravičeno zatrjuje pritožnica) ter da živi z dvema mladoletnima otrokoma, za katera prejema 191,95 EUR (prej 46.000,00 SIT) preživnine mesečno. Iz listinske dokumentacije, na katero se je oprlo tudi prvostopenjsko sodišče, je tako razvidno, da znaša mesečni dohodek na družinskega člana tožničine družine približno 338,01 EUR, kar je precej manj kot z zakonom predpisana minimalna plača, ki je v času odločanja znašala 511,60 EUR (glej 6. člen Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004-2005; Ur. l. RS, št. 70/2004 - ZIDPPZS). Prav tako ni moč prezreti, da je vrednost spornega predmeta obravnavane zadeve dokaj visoka - posledično so tudi zneski sodnih taks precejšnji. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev, upoštevajoč določbo drugega odstavka 13. člena ZBPP, pritožbeno sodišče ne dvomi, da pomeni plačilo sodne takse v znesku 353,85 EUR (prej 84.797,00 SIT) občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživljajo tožnica in njena družinska člana. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavani zadevi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo treba pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se tožnica oprosti plačila sodnih taks (3. točka 365. člena ZPP).

V zvezi s predlogom za povrnitev stroškov pritožbe višje sodišče opozarja, da je s stališča temeljnega oziroma glavnega postopka, ki teče med pravdnima strankama (konkretno zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja oziroma ugotovitve in izplačila solastniškega deleža ter plačila uporabnine), postopek za oprostitev sodnih taks vzporedni postopek (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 13.3.2003, opr. št. II Ips 34/2003), ki je po svoji naravi podoben (splošnemu) upravnemu postopku. Gre namreč za poseben postopek med stranko (konkretno tožnico) na eni strani in državo oziroma sodiščem, ki odloča o pravici te stranke ne glede na razmerje do nasprotne stranke, na drugi strani. Iz tega razloga je po presoji sodišča druge stopnje treba pri odločitvi o stroških, nastalih v zvezi s tem postopkom, smiselno (kot materialnopravni predpis) uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - ZUP). Le-ta pa v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, konkretno torej tožnice.