VSK sodba I Cp 1078/2001

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i in se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 543.400,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 134.724,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2001 dalje do plačila, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne;" v ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu p o t r d i sodba prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 90.100,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.10.2002 dalje do plačila, v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača 1.993.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2001 dalje do plačila in ji povrne 204.071,00 SIT pravdnih stroškov, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2001 do plačila, vse v 15 dneh in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je razsodilo, ko je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke Zef Kačinari, ki je v nezgodi umrl, kot sopotnica. Ugotovilo je obseg in težo poškodb, ki jih je tožnica utrpela ter odločilne okoliščine, pomembne za presojo tožničinega zahtevka za povrnitev odškodnine zaradi negmotne škode ter gmotne škode v zvezi s stroški zaradi zdravljenja, kot tudi, kolikšne zneske kot akontacije je tožena stranka tožnici na račun vtoževane odškodnine že plačala in te zneske valoriziralo na dan sojenja ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača še razliko, to je prisojeni znesek z obrestmi. Ugovora tožene stranke, da je tožnica sokriva za nastanek škode, ker je privolila v vožnjo z vinjenim voznikom, pa ni štelo za utemeljenega. Obe stranki sta se zoper to sodbo pritožili. Tožeča stranka izpodbija sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zavrnilnem delu in posledično tudi stroškovno odločbo. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je valoriziralo že plačani del odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je v nesreči utrpela tožnica. Dejstvo je, da se odškodnina za nematerialno škodo odmeri na dan izdaje sodbe in bi moralo sodišče že plačani del odškodnine nominalno vračunati v odškodnino. Nasprotne rešitve pripeljejo v oškodovanje tožnice. Da je zmotno uporabljeno materialno pravo, je očitno, saj je opravilo tudi seštevek odškodnine za naknadno ugotovljeno škodo v zvezi s ponovno operacijo in nato odbijalo valoriziran znesek že plačane odškodnine. Pritožnica predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in sodbo razveljavi ali spremeni tako, da zahtevku ugodi ter naloži toženi stranki povrnitev pritožbenih stroškov. Tožena stranka v pritožbi navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da je sodišče nepravilno zaključilo, da ni podana sokrivda tožnice zaradi privolitve v vožnjo z vinjenim voznikom. Voznik je imel v krvi kar 1,68 promila alkohola. Obrazložitev sodišča, da to dejstvo samo po sebi ne kaže na to, da je tožnica pred začetkom vožnje vedela za voznikovo alkoholiziranost, ni prepričljiva. Taka stopnja opitosti je po mnenju tožene stranke navzven vsakomur opazna. Zato je tudi tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, specialistom alkoholimetrije, ki bi to dejstvo potrdil, pa sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo in tudi dejansko stanje zato ni pravilno ugotovljeno. Ne drži zaključek sodišča, da tudi v primeru, če bi slednje izvedenec potrdil, ni mogoče enostavno zaključiti, da je to stanje tožnica opazila in privolila v vožnjo. To stanje je navzven vidno in je tožnica soodgovorna za škodo, tudi če tega ni opazila, saj je imela možnost opazovanja in se je sama odločila, da se bo peljala ravno s tem voznikom in ne s katerim drugim. Sodišče prve stopnje je tudi dosodilo odškodnino v previsokih zneskih. To velja za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je upoštevaje intenzivnost in trajanje telesnih bolečin tožena stranka že izplačala primerno odškodnino (izplačan znesek 3.000.000,00 SIT, valoriziran na dan sojenja znaša 3.774.000,00 SIT). Sicer je sodišče tudi v tem delu prekoračilo zahtevek, saj je tožnica poleg že plačanih 3.000.000,00 SIT zahtevala še 500.000,00 SIT, sodišče pa ji je priznalo 4.000.000,00 SIT. Odmerjena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je glede na relativno nizko stopnjo trajnih posledic previsoka ob upoštevanju prakse sodišč v podobnih primerih. Previsoko je tudi določena odškodnina zaradi skaženosti. Tožena stranka je tožnici že plačala primerno denarno odškodnino. Brazgotine na obrazu so zakrite z lasmi oziroma pudrom in niso vidne. Dosojena odškodnina iz tega naslova zato daleč presega sodno prakso v podobnih primerih. Enako velja za odškodnino za prestani strah, saj primarnega strahu tožnica ni utrpela. Zgolj sekundarni strah glede na utrpele poškodbe pa tožnice ne opravičuje do dosojene višine odškodnine. Priglaša tudi stroške sestave pritožbe. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Meni, da pritožba ni utemeljena. Graja zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena, saj bi izvedenec ugotavljal le hipotetična in ne konkretna dejstva, dokazno breme pa je na toženi stranki. Sodišče je presodilo konkretne okoliščine, zaslišalo priče in ugotovilo, da je stik med tožnico in povzročiteljem trajal le nekaj sekund, pa še to ni šlo za neposreden stik, saj tožnica z njim ni komunicirala, le sedla je na zadnji sedež. V treh sekundah pa tudi ni mogla vzpostaviti stika, da bi lahko ugotovila, kakšno je stanje povzročitelja, pa tudi sicer je splošno znano dejstvo, da kljub relativno visoki koncentraciji alkohola v krvi ni to navzven tako opazno, da bi se to dalo takoj opaziti. Odškodnina je odmerjena v pravilni višini. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena. K pritožbi tožnice: Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je od odškodnine za negmotno škodo, določene po razmerah na dan sojenja, odštelo akontacijo, ki jo je valoriziralo z indeksom cen življenjskih potrebščin (obdobje rasti cen od plačila akontacije do dne sojenja). Na ta način so bila upoštevana merila iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja - 1060. čl. OZ), po katerih odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njenim namenom in njeno naravo. Pravilno je zato prvostopenjsko sodišče plačani znesek akontacije v letu 1999 in določene odškodnine na dan sojenja, dne 25.9.2001, postavilo na isto časovno obdobje z uporabo valorizacije, da sta tako primerljiva in sta na tak način upoštevana tako interes dolžnika - tožene stranke, da ni oškodovana, kot interes upnice, tožeče stranke, ki s tem ni prikrajšana. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno in pritožba neutemeljena in je sodišče druge stopnje, ki tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). K pritožbi tožene stranke: Glede temelja: Tožeča stranka sicer neutemeljeno graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem glede navedb tožene stranke (v zvezi z ugovorom o sokrivdi tožnice za škodo), da je stanje opitosti pokojnega voznika - zavarovanca tožene stranke, vsakomur opazno. Izvedenec namreč glede konkretnih okoliščin primera ne bi mogel povedati ničesar, stanje alkoholiziranosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (v času nesreče je imel voznik v krvi 1,68 promila alkohola). Za škodo od nevarne stvari (motorno vozilo) odgovarja njen imetnik, povrnitev škode pa lahko oškodovanec zahteva tudi neposredno od zavarovalnice (174. in 940. ter 941. čl. ZOR). Je pa imetnik (enako zavarovalnica) deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec delno kriv za škodo (3. odst. 177. čl. ZOR). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilne okoliščine sicer v zadostni meri raziskalo, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožena stranka ni dokazala sokrivde tožnice za nastalo škodo in je zato podana njena izključna odgovornost. Tudi odločitev oziroma pristanek neke osebe, da se pelje z močno vinjenim voznikom, je tako ravnanje, ki daje podlago za uporabo citirane določbe 3. odst. 177. čl. ZOR, torej za delno oprostitev odgovornosti voznika. Ugotovljeno stanje alkohola v krvi voznika za več kot trikrat presega dovoljeno stopnjo vsebnosti alkohola v krvi in je splošno znano, da je ob taki stopnji alkoholiziranosti tako stanje tudi navzven opazno (obnašanje, govor ...). Za zaključek o izključni odgovornosti tožene stranke zato ne zadošča le ugotovitev, da je tožnica s še tremi dekleti kot avtoštoparka vstopila v osebno vozilo, ki ga je vozil sedaj pokojni voznik Z. K., ki jih je, ko je ustavil, vprašal kam gredo in so dekleta, tudi tožnica, v vozilo prisedle, kar naj bi po oceni prvostopenjskega sodišča kazalo, da verjetno štoparke vinjenosti niso opazile, saj je priča, ki se dogodka spominja, povedala, da se ji je voznik zdel "normalen" in zato sodišče zaključuje, da okoliščin, ki bi kazale na privolitev v vožnjo z vinjenim voznikom, ni. Pri tem pa sodišče prve stopnje zanemari, da se od vsakega povprečnega človeka zahteva in tudi pričakuje ravnanje s stopnjo običajne skrbnosti. Ker je v prometu, kar je pravzaprav tudi splošno znano, udeleženih tudi veliko voznikov, ki vozijo pod vplivom alkohola (prekoračena stopnja dovoljene meje - 0,5 promila alkohola v krvi), bi tožnica (kot avtoštoparka pred diskoteko v Kopru v zgodnjih jutranjih urah) morala ravnati bolj skrbno, kot pa le vstopiti v vozilo. Presoditi bi morala, ali je vožnja s konkretnim voznikom varna (npr. pogovor,..). V tej smeri pa ni storila po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ničesar, kar na potrebno skrbnost ne kaže. Zato je po oceni pritožbenega sodišča podana njena soodgovornost za nastalo škodo v višini 10 %, saj je s takim ravnanjem privolila v vožnjo s konkretnim voznikom, čeprav se pred tem ni s potrebno skrbnostjo prepričala, če je vožnja s tem voznikom varna, torej je dopustila možnost vožnje z vinjenim voznikom, za katerega je že sama v tožbi trdila, da je v vinjenem stanju povzročil prometno nezgodo. Glede višine odškodnine: Tudi v tem delu je delno utemeljena pritožba tožene stranke. Pritožbeno sodišče se sicer ne more strinjati s pritožbenimi očitki glede presoje, kakšna je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožničinih telesnih aktivnosti in iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno opisalo poškodbe in potek zdravljenja ter trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in vse nevšečnosti, ki so spremljale potek zdravljenja ter omejitve v vsakodnevnem življenju, ki spremljajo tožnico zaradi posledic, ki so jih zapustile poškodbe. Denarno zadoščenje za ti obliki škode v znesku po 4.000.000,00 SIT je po oceni sodišča druge stopnje odškodnina, ki je primerljiva z odškodninami, ki se oškodovancem prisojajo v podobnih primerih in so upoštevani tudi kriteriji s čl. 200 ter 203 ZOR. Zahtevek tudi ni prekoračen, saj je tožnica od zahtevanih 500.000,00 SIT po sodbi prve stopnje upravičena do zneska 226.000,00 SIT, kar je sodišče izračunalo potem, ko je pravilno od ugotovljene višine odškodnine odbilo valorizirani znesek plačane akontacije za to obliko škode. Utemeljeno pa pritožba graja višino odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri odškodnini za strah niso pravilno upoštevane vse okoliščine, pomembne za določitev odškodnine za to obliko negmotne škode. Tožnica predvsem ni utrpela primarnega strahu, sekundarni strah pa tudi ni bil take intenzitete, čeprav je bil relativno dolgotrajen (dva meseca intenziven, še eno leto pa strah manjše intenzitete, ki se občasno še pojavlja v zvezi s situacijami ob hitrosti in v prometu), da bi opravičeval odmero odškodnine v tako visokem znesku (2.000.000,00 SIT). Tožnica tudi ni bila v času zdravljenja v strahu za življenje oziroma izgubo kakega telesnega organa oziroma okončine, pač pa le za ugoden izid zdravljenja glede možnih posledic pri hoji, uporabi desne roke in videza obraza. Ob upoštevanju meril iz 200. čl. in 203. čl. ZOR bi pravično denarno zadoščenje za to škodo bilo 1.000.000,00 SIT. Tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti je previsoko odmerjena. Ni sicer moč slediti pritožbeni tezi, da se brazgotine na obrazu ne vidijo, ker jih je mogoče prekriti s pudrom. Sodišče prve stopnje se je na glavni obravnavi samo prepričalo, da gre za več, tudi daljših brazgotin na obrazu, ki so dokaj izrazite. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na izpovedbi tožnice, neposredni zaznavi sodnice in mnenju izvedenca narekujejo zaključek, da primerna odškodnina znaša 1.800.000,00 SIT, upoštevaje številne brazgotine, ki kazijo tožničin obraz in brazgotine na roki in nogi, te tudi z objektivnega gledišča predstavljajo razlog za duševne bolečine take intenzivnosti, posebej, ker je tožnica še mlado dekle, neporočena, da opravičujejo odškodnino v višini 1.800.000,00 SIT, več pa ne, saj višja odškodnina ne bi bila v skladu s sodno prakso v primerljivih primerih in tudi ne z merili iz čl. 200 in 203 ZOR. Ob upoštevanju tožničine sokrivde 10 % bi bila tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in zaradi telesnih bolečin v zneskih po 3.600.000,00 SIT (192 . čl. ZOR). Valorizirana zneska plačane akontacije za ti dve obliki škode ta zneska presegata (plačano dvakrat po 3.774.000,00 SIT - valorizirana zneska plačila dvakrat po 3.000.000,00 SIT). Zato tožnica iz tega naslova ni upravičena do nadaljnjega plačila odškodnine. Odškodnina za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti bi tožnici šla (ob upoštevanju sokrivde) v znesku 2.520.000,00 SIT (900.000,00 SIT za strah in 1.620.000,00 SIT za skaženost), plačano je 1.258.000,00 SIT in 880.600,00 SIT, skupno 2.138.600,00 SIT (valorizirani znesek plačanih akontacij 1.700.000,00 SIT), zato mora tožena stranka tožnici plačati še 381.400,00 SIT. Zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožnica utrpela gmotno škodo v višini 180.000,00 SIT, pritožba s konkretnimi razlogi ne oporeka in je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je v tem delu tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, zaradi 10 % sokrivde pa gre tožnici iz tega naslova 162.000,00 SIT. Tožnica je zato upravičena skupno do plačila 543.400,00 SIT, do višjega zneska pa ne in je v tem obsegu sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo na podlagi določbe 4. odst. 358. čl. ZPP tako, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati znesek 543.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2001 dalje, do plačila in se višji tožbeni zahtevek zavrne, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu pa je sodišče druge stopnje, ki ob odločanju tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker je sodba prve stopnje delno spremenjena, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločbo o stroških. Tožnica je vtoževala skupno plačilo zneska 4.650.00,00 SIT, uspela pa s plačilom zneska 503.400,00 SIT, to je s približno 12 %, po temelju pa s 60 % (spornih je bilo le 25 % sokrivde), skupni uspeh znaša 36 %. Po opravljenem pobotu (36 % tožničinih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji v ugotovljeni višini 768.756,00 SIT in 64 % stroškov tožene stranke v ugotovljenem znesku 221.919,00 SIT), je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 134.724,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka je s pritožbo delno uspela in ji gredo pritožbeni stroški po uspehu (uspela je za znesek 1.450.000,00 SIT), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po Odvetniški in Taksni tarifi na 90.100,00 SIT (30.600,00 SIT takse za pritožbo in 50.000,00 SIT nagrade odvetnika za sestavo pritožbe ter 19 % DDV na strošek zastopanja). Ta znesek ji je tožeča stranka dolžna povrniti v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2002 dalje do plačila. Odločitev o stroških je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP in 154. čl. ZPP.