VSL sklep III Cp 414/2001

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo zaradi izterjave nadomestila preživnine v znesku 132.000,00 SIT z zakonskimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Zavrnilo pa je upnikov predlog, da se dovoli izvršba v zavarovanje upnikove nezapadle terjatve za čas od 1.11.2000 do 31.10.2001 v znesku 11.000,00 SIT mesečno.

Proti zavrnilnemu delu sklepa se pritožuje upnik in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče zmotno razlaga določbo 28. člena Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije. Citirana določba zakona določa, da vstopi sklad v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopka. V konkretnem primeru je po odločbi sklada priznana otroku pravica do nadomestila preživnine v višini 11.000,00 SIT mesečno. Otrok je upravičen do višje preživnine, kakor mu je priznano nadomestilo, zato je možno, da zoper dolžnika poteka izvršba v razliko izplačila celotne preživnine. Nadomestilo se bo izplačevalo vse dotlej, dokler bodo podani zakoniti pogoji po zakonu. V konkretnem primeru gre za preživninsko izvršbo, v kateri je na podlagi citirane določbe zakona prešlo do prehoda terjatev (zakonita subrogacija). S tem je sklad stopil v navedeno razmerje kot upnik z vsemi pravicami, ki jih ima otrok pri uveljavljanju izplačil iz naslova zakonitih preživnin, vendar samo v višini, kakor to izhaja iz odločbe sklada. Ker je sklad popolnoma prevzel pravice, ki gredo otroku, je tako sklad kot upnik popolnoma upravičen uveljavljati zahtevek za zavarovanje plačila preživnine od 1.11.2000 do 31.10.2001, kakor to predvideva 259. člen zakona o izvršbi in zavarovanju. Upnik opozarja na določbe 300. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je določeno, da v primeru izpolnitve obveznosti s strani osebe, ki ima za to pravni interes, preide na izpolnitelja upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami po samem zakonu. V konkretnem primeru ima podan pravni interes po zakonu upnik. To pomeni, da z izpolnitvijo terjatve preidejo na upnika tako že izplačane terjatve, kakor tudi stranske pravice, to pa je tudi zahteva za zavarovanje zahtevka, ker gre za preživninsko izvršbo. Upnik nadalje opozarja na sodno prakso, ki upniku priznava uveljavljanje zahtevka tudi v zavarovanje še ne zapadlih občasnih terjatev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja na pravila o subrogaciji, to je izpolnitvi obveznosti s prehodom pravice na izpolnitelja, ki so urejene v določbah 299. do 304. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Za zakonito subrogacijo, do katere pride neodvisno od dolžnika, gre tedaj, kadar nekdo, ki ima pravni interes, izpolni obveznost. V takem primeru preide nanj ob izpolnitvi terjatev z vsemi stranskimi pravicami že po samem zakonu (300. člen ZOR). Zakonito subrogacijo določa Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu (ZJSRS, Ur. list RS št. 25/97, 10/98, 41/99 in 53/99) v 3. odstavku 28. člena. V tem je navedeno, da po plačilu nadomestila preživnine preidejo otrokove terjatve na sklad in s prehodom terjatve na sklad vstopi ta v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov. Prvostopno sodišče je štelo, da sklad kot upnik ne more zahtevati več, kot je plačal, zato je zavrnilo predlog za zavarovanje s predhodno odredbo za še nezapadle zneske zakonite preživnine po 259. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS št. 51/98). Taka materialnopravna odločitev je po presoji pritožbenega sodišča pravilna, saj enako omejitev kot 3. odstavek 28. člena ZJSRS določa tudi 303. člen ZOR. Ko pa se pritožba sklicuje na določbo 300. člena ZOR, da preidejo na upnika tudi stranske pravice in kot tako navaja otrokov zahtevek za zavarovanje plačila preživnine, nima prav. Ob izpolnitvi obveznosti preide na izpolnitelja terjatev v obsegu, kot jo je plačal, s stranskimi pravicami (ki jih primeroma našteva 437. člen ZOR), vendar velja to za obstoječe stranske pravice, to je tiste, ki so obstajale v trenutku prenosa terjatve. Če je za prenos glavne terjatve dosledno uveljavljeno načelo nemo plus iuris transferre potest, velja to toliko bolj za akckesorne in stranske pravice. V obravnavanem primeru otrok zavarovanja po 259. členu ZIZ še ni pridobil, zato ta pravica na upnika ni mogla preiti. Da gre za neobstoječo pravico izhaja že iz samih pritožbenih navedb, kjer upnik zatrjuje, da je stranska pravica tudi zahteva za zavarovanje.

Zaključiti je torej, da je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker tudi ni bilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).