300. člen ZOR

Pri poškodovanju policista so sodelovale tri osebe, toženca in tretji, ni pa mogoče ugotoviti, kdo izmed njih mu je povzročil katero izmed poškodb, zaradi česar na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZOR vsi trije za povzročeno škodo odgovarjajo solidarno.

Dolžnika se notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico tiče izključno glede vprašanja, ali je prišlo do prenosa terjatve (cesije). Upnik osnovnega, kreditnega razmerja je terjatev cediral tožeči stranki (zavarovalnici). S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita. Kršitev pravila o prekluziji je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožnik, ki uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, mora utemeljiti relacijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali relacijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. V primeru, ko se zaradi škodnega dogodka manifestirajo degenerativne (in ostale) spremembe, ki so bile doslej neme in ki se drugače pri oškodovancu (verjetno) ne bi pojavile, vzrok težav pripisati škodnemu dogodku.

Ko gre za obogatitveni zahtevek, nastane terjatev oziroma možnosti njene uveljavitve šele s trenutkom, ko so znani vsi elementi prikrajšanja na eni strani oziroma obogatitve na drugi strani. Uveljavljanje ničnosti pogodbe ter posledični kondikcijski zahtevki iz nične pogodbe pa niso podvrženi zastaranju. Če tretji, ki ima pravni interes, izpolni dolžnikovo obveznost, to pomeni lahko zgolj to, da nanj preide upnikova terjatev na podlagi zakonske subrogacije zoper dolžnika, in torej nima takšna izpolnitev načelno nobenega učinka na obligacijsko razmerje med upnikom iz pogodbe in dolžnikom, kot tudi ne na posledice, ki nastanejo zaradi neizpolnitve obveznosti s strani upnika.

V obravnavanem primeru ni prišlo do pravno učinkovitega odstopa od pogodbe (s strani banke), saj izvedeni dokazi kažejo, da toženke niti banka niti tožeča stranka nista nedvoumno obvestili, da je banka od pogodbe odstopila ter da je v plačilo zapadel celoten znesek posojila, ki ga je dolžna poravnati tožeči stranki. Banka je namreč toženki pošiljala opomine brez pouka o možnih posledicah.

Subrogacija pomeni prehod cele terjatve, tako glavnice kot tudi stranskih terjatev, kamor sodijo obresti. Zato si toženka napačno razlaga 303. člen ZOR, po katerem izpolnitelj od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Navedena zakonska določba ne živi sama zase in jo je treba razumeti in uporabljati v okviru zakonske ureditve samega instituta subrogacije.

Ni pomembno, da iz predložene pogodbe izhaja, da se je toženec zavezal vračati mesečne anuitete, če ni podal ustreznih trditev v tej smeri (prim. sodbo II Ips 573/2003). Toženec ni podal ustreznih navedb v smislu konkretnih elementov abstraktnega dejanskega stanu iz 2. odst. 372. člena ZOR, torej o vnaprej določenih in enakih zneskih, ki vključujejo glavnico in obresti.

V skladu z določbo 300. člena ZOR je na tožnika ob izpolnitvi pogodbe o prevzemu dolga na podlagi zakona prešla upnikova terjatev v obsegu, kakršna je v trenutku prevzema dolga obstajala v odnosu do tožencev. Tožnikov nagib pri sklepanju pogodbe o prevzemu dolga je bil v tem, da se izbriše hipoteka na nepremičnini, ki jo je kupoval od obeh tožencev, katere solastnika sta tedaj bila.

Domneva se, da ima hipotekarni dolžnik, čigar nepremičnina je zastavljena, pravni interes opraviti izpolnitev namesto dolžnika iz posojilne pogodbe. Na izpolnitelja preidejo vse upnikove pravice, pri čemer od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Dolžnik lahko ugovarja in dokazuje, da je izpolnitelj plačal preveč.

Sodišče prve stopnje je predvsem pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru prišlo do subrogacije po določilu 300. člena ZOR. Tožeča stranka je izplačala banki vsoto, ki bi jo morala plačati družba D. d.o.o. in za plačilo katere je jamčil toženec kot porok in plačnik. Res je, da je tožeča stranka to storila po zavarovalni polici z dne 19.3.1993, vendar pa je glede na določilo 300. člena ZOR treba upoštevati, da je imela tožeča stranka pravni interes za tako plačilo in je zato vstopila v pravice banke. Pri tem ni pomembno, kar poudarja tožena stranka, kdo je plačal zavarovalno premijo. Pogodba je bila sklenjena med tožečo stranko in banko in na njeni podlagi je tožeča stranka banki znesek plačala ter tako vstopila v njene pravice.

Stranki sta s posojilno pogodbo uredili razmerja med tremi subjekti. Toženka je zaradi tožnikovega plačila njene obveznosti iz kupne pogodbe sedaj dolgovala tožniku plačilo manjkajoče kupnine, tožnik pa je imel obveznost izročitve denarja toženki iz posojilne pogodbe. Izročitve posojilnega denarja ni bilo, saj je bila s tem zneskom pokrita toženkina obveznost iz prodajne pogodbe. Tako je ostala le še toženkina obveznost iz posojilne pogodbe, torej obveznost vrnitve posojila.

Tožeča stranka, ki je sklenila pogodbo z banko kot zavarovalnica, je s tem sklenila pogodbo, kjer je zavarovani rizik nevračilo kredita. Posledice subrogacije nastopijo z izpolnitvijo, terjatev preide na izpolnitelja po zakonu, in posebnega pravnega posla (npr. cesija) upniku in izpolnitelju ni treba skleniti. Tožeča stranka zato lahko to, kar je plačala banki, terja od posojilojemalca, prve toženke, toda le v delu, ki vrednostno ustreza dejansko izpolnjeni izpolnitvi.

Glede višine obrestne mere zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, od 1.1.2002 v slovenskem pravnem redu ni več pravne praznine, zato gredo upniku v primeru, ko obrestna mera zamudnih obresti ni bila dogovorjena, od tega dne dalje zamudne obresti po 8 % letni obrestni meri, kot jo določa 2. odstavek 378. člena OZ, in ne več po obrestni meri, kot jo je določal 3. odstavek 399. člena ZOR, na določbo katerega se je v takšnih primerih, skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 22.6.1993, sklicevala sodna praksa.

Na vsakogar, ki izpolni obveznost, za katero ima kakšen pravni interes, preide ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Glede na to, da ima tožnik kot zastavitelj pravni interes pri poravnavi obveznosti dolžnika do upnika, to pa zato, da prepreči prodajo nepremičnine, katere lastnik je, ima seveda od dolžnika že na podlagi 300. čl. ZOR pravico zahtevati vrnitev tistega zneska, ki ga je v skladu s pogodbo med upnikom in dolžnikom, že plačal, od dolžnika, prav tako pa gre pri tisti terjatvi, ki je napram upniku namesto dolžnika še ni poravnal, res za pogojno terjatev, ki jo je upnik upravičeno prijavil v stečajno maso dolžnika.

Z izjavo na listini je toženec pristopil k dolgu. Tožnik je imel pravni interes, da plača dolg, ker je bila njegova nepremičnina obremenjena s hipoteko, dolg pa je zapadel.

Da pa bi se tožeča stranka lahko sklicevala na pogodbeno subrogacijo, bi morala dokazati, da sklenjena pogodba (A6) zaobsega tudi zavarovanje terjatve, ki izhaja iz kreditne pogodbe, ki jo je kot kreditojemalec sklenila tudi tožena stranka dne 22.10.1992 (A3). Same določbe pogodbe o zavarovanju (A6), ki kot predmet pogodbe opredeljuje zavarovanje potrošniških kreditov (1.člen, upoštevaje aneksa št.1/92 - A7 in 1/91 - A8) takšnih trditev (v smislu 1.odst.99.čl. ZOR) ne podpirajo, saj kažejo zgolj na določen segment kreditnih pogodb, kot predmeta zavarovanja. Sodišče prve stopnje pa je takšen pomen zavarovalni pogodbi (A6) pripisalo s sklicevanjem na 2.odst. 99.čl. ZOR, v okviru česar bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati takšen namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka se je ob zatrjevanju takšne razlage zavarovalne pogodbe (tč. IV. pripravljalne vloge z dne 9.12. 2002) sklicevala zgolj na listinske dokaze. Ugotavljanje prave volje pogodbenih strank kot podlage za razlago pogodbe pa predstavlja dejansko podlago odločitve sodišča prve stopnje, do katere je prišlo na podlagi dokazne oce

Bistvena značilnost zavarovalne pogodbe, ne glede na to, ali gre za pogodbe, za katere se uporabljajo določila 27. poglavja ZOR ali pa za pogodbe o zavarovanju terjatev (na takšno naravo Sporazuma se sklicuje pritožnik), je negotovost nastanka zavarovalnega primera še pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Obstoj rizika ob sklenitvi pogodbe je torej poslovni namen (kavza) pogodbe. Če je zavarovalni primer ob sklenitvi zavarovalne pogodbe že nastal, ali pa je že v nastajanju, zavarovalni primer ni več negotov. Zavarovalna pogodba brez opisane kavze (ne glede na to, ali gre za zavarovanje terjatev ali za premoženjsko zavarovanje po določilih ZOR), pa je nična (1. odstavek 103. člena ZOR), pomeni pa tudi kršitev temeljnega načela iz 1. odstavka 13. člena ZOR, po katerem je prepovedano izvrševanje pravic iz obligacijskih razmerjih v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom ustanovaljena ali priznana.

Zavarovalni biro je načeloma upravičen zahtevati od lastnika nezavarovanega motornega vozila le izplačilo zneska, ki sovpada s pravično denarno odškodnino (ki je bila predhodno plačana oškodovancu).

Javni jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije vstopi v pravice otroka do višine nadomestila preživnine ne samo glede tistih že izplačanih nadomestil, o katerih je že obvestil preživninskega zavezanca, temveč tudi glede drugih, do vložitve predloga za izvršbo že izplačanih nadomestil, kakor tudi glede še neizplačanih in nezapadlih nadomestil. Trenutek prehoda terjatve je dan izvršljivosti odločbe o pravici do nadomestne preživnine.

Jamstveni in preživninski sklad ne more proti preživninskemu zavezancu uspešno predlagati zavarovanja za še ne zapadle zneske zakonite preživnine (259. člen ZIZ), ker po plačilu nadomestila preživnine vstopi v položaj otroka kot upnik le do višine sredstev, ki jih je izplačal, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov. Nanj so prešle samo tiste stranske pravice, ki so že obstajale v trenutku prenosa terjatve.