VSL sodba II Cp 1644/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati 32.900 DEM v tolarski protivrednosti na dan vložitve zahtevka ali 3.191.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1999 do plačila in ji povrniti 172.930,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2001 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti ugodilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na tožničino (ne)prostovoljno prenehanje uporabe sporne nepremičnine nepravilno ugotovljeno. Predvsem ni dokazana vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in tožničinim odhodom, ker take zveze pač ni. Dejstvo je, da je tožnica v prikrajšanje privolila. O utemeljenosti višine tožbenega zahtevka se sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo odločiti za uporabo 216. člena ZPP. V konkretnem primeru se namreč višina zneska da ugotoviti brez najmanjših, kaj šele nesorazmernih težav. Izračuna jo lahko vsak izvedenec gradbene stroke. Uporaba pravila iz 216. člena ZPP pomeni zanikanje razpravnega načela in vdor preiskovalnega načela skozi stranska vrata, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi obstoječih pomanjkljivosti se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če tožnica pravice iz 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR ne uresničuje, je to njena svobodna volja. Vendar pa toženec ne more trpeti civilnopravne sankcije v obliki kakršnekoli reparacije. Ker solastno nepremičnino uporablja v istem obsegu kot pred prostovoljnim odhodom tožnice, ni mogoče govoriti o nedobrovernem posestniku. Nikakor tudi ne gre za verzijo, saj toženec z ravnanjem tožnice ni okoriščen. Začasna odredba, ki je bila izdana v nepravdnem postopku opr. št. N 137/92 preprečuje tožencu, da bi kakorkoli uporabljal solastno stanovanjsko hišo preko okvira svojega solastninskega deleža. Prav tako ni primerna uporaba 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, saj toženec ni uporabljal "tuje stvari", pač pa svojo v okviru solastninskega deleža. Pritožba ni utemeljena. O zmotni ugotovitvi dejanskega stanja: Sodišče je kot podlago svoje odločbe prejelo naslednja pravnorelevantna dejstva: - pravdni stranki sta solastnika stanovanjske hiše na parcelni št. 180/2 k.o., vl. št. 66; - pravdni stranki sta se poročili leta 1972, razvezali pa leta 1991; - potem ko je tožnica po razvezi 17.6.1991 še nekaj časa živela v zgornji etaži sporne stanovanjske hiše, se je v juniju ali julija 1991 odselila; - med pravdnima strankama je prihajalo do fizičnih obračunov oz. nasilja; - tožnica je neposredno pred razvezo in odhodom iz hiše spala v sobi mlajšega sina v spalni vreči na tleh, ker se je le-tam lahko zaklenila; - toženec je takrat pred vrati njegove sobe pogosto ropotal, trkal in razgrajal; - tožnica je bila prisiljena zapustiti stanovanjsko hišo. Pritožbeno sodišče v končni dejanski zaključek, da tožnica iz sporne stanovanjske hiše ni odšla prostovoljno, o katerem je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi zgoraj naštetih indicev, nima nobenih pomislekov in ga pritožbene navedbe ne morejo omajati. Od nikogar ni mogoče zahtevati, da zaradi uresničevanja svojih lastninskih upravičenj trpi kakršnokoli nasilje. Kadar v takih okoliščinah preneha izvrševati posest nepremičnine in jo uporabljati, to ni posledica lastnikove volje, ampak je prikrajšanje v njegovem premoženju neprostovoljno. Novih trditev tožeče stranke v navedeni smeri ni mogoče pripisati zainteresiranosti za končni izid pravde, ampak so posledica okoliščine, da je sodišče prve stopnje v skladu z navodili pritožbenega sodišča spor pravilno pravno kvalificiralo šele v ponovljenem postopku, ko je kot odločilno dejstvo med drugim štelo, ali je tožnica v prikrajšanje privolila ali ne. Kar pa zadeva vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in tožničinim odhodom, pa je že sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepa, da bi tožnica zapustila hišo zaradi življenja z novim partnerjem. Ob pravilni uporabi materialnega prava se pokaže, da morebiten odvzem posesti tožeče stranke s strani toženca ni del dejanske podlage sodne odločbe. Odločitev o (ne)prostovoljnosti prenehanja uporabe nepremičnine ne more biti odvisna le od vprašanja, ali je toženec tožnici posest odvzel ali ne. O voljni opustitvi uporabe ni mogoče govoriti tudi takrat, kadar eden solastnik drugemu sicer ne odvzame posesti, vendar pa s svojim ravnanjem povzroči, da postane bivanje v stanovanjski hiši onemogočeno ali bistveno oteženo. O pravilni uporabi materialnega prava: Ugotovljeno je bilo, da je toženec dosegel, da se je morala tožnica proti svoji volji odseliti. S tem je celo hišo prevzel v svojo posest in ji odvzel možnost uporabe sorazmernega dela. Ni pomembno, ali dejansko uporablja tisti del hiše, ki pripada tožnici. S svojim ravnanjem je nase prevzel tveganje, ali mu bo hiša prinašala dohodek. Utemeljenost tožničinega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča sporne prostore. Po drugi strani pa je tožnica zaradi nemožnosti uporabe dela stanovanjske hiše prikrajšana. Toženčeva obveznost temelji na 2. odstavku 38. in 2. odstavku 39. člena ZTLR. Tožničin zahtevek je utemeljen tudi na podlagi obligacijskopravnih predpisov o neupravičeni pridobitvi. Toženec uporablja tožničin del brez pravne podlage (4. odstavek 210. člena ZOR). Nakazane materialnopravne podlage začasna odredba z dne 2.12.1992 opr. št. N 137/92, ki je bila izdana v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja pravdnih strank, ne more v ničemer spremeniti. S to odločbo se tožencu prepoveduje le razpolaganje in vsakršna obremenitev stanovanja v prvem nadstropju sporne stanovanjske hiše, to je prostorov, ki jih zaseda toženec. Omejuje se torej le razpolagalna komponenta njegove lastninske pravice, poleg tega pa se omejitev nanaša le na stanovanje v zgornjem, ne pa v spodnjem nadstropju. O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Tožena stranka sodišču očita neutemeljeno uporabo instituta prostega preudarka 116. člena ZPP. Načelno je treba pritrditi njenemu stališču, da se pravdne stranke s sklicevanjem na uporabo prostega preudarka ne morejo razbremeniti svoje dolžnosti predložiti dokaze. Velja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Prosti preudarek torej ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Določilo 216. člena ZPP je lahko metoda ugotavljanja materialne resnice, če se višina zneska oz. količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, samo pod pogojem, da je pravdna stranka, ki nosi dokazno breme, ponudila adekvatne dokazne predloge. Vendar pa je bila situacija v obravnavanem primeru drugačna. Tožena stranka je namreč prezrla, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o višini uporabnine oprlo na splošno znana dejstva v zvezi s trgom nepremičnin (3. odstavek na 4. strani sodbe). Ker tožena stranka dejanske ugotovitve o celotni mesečni najemnini za hišo, ki znaša 1.000,00 DEM in temelji na notorno znanih podatkih, ni grajala, je pritožbeno sodišče nanjo vezano. Ker je torej sodišče prve stopnje kot izhodišče pri odločanju o višini tožbenega zahtevka uporabilo splošno znano dejstvo, nepravilna uporaba 216. člena ZPP ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Končno se je pritožbeno sodišče še prepričalo, da tudi ni podana nobena po uradni dolžnosti upoštevna absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje odločitev o pritožbeni stroškovni zahtevi tožene stranke.