VSL sklep I Cp 914/99

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je po združitvi obeh pravdnih zadev v skupno obravnavanje z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, po katerem je tožnik terjal naj se ugotovi, da prvi toženec Ž.B. ni soavtor knjige Slovenija - Turistični vodnik, izdane v samozaložbi v Ljubljani leta 1995 ter da se imenovani prvi toženec v CIP - Kataloškem zapisu o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana pod št. 914.971.2 (036) ter pod št. ISBN 961-90088-1-2 1. Ž. B. 53644032 po pravnomočnosti tega postopka črta kot soavtor navedene knjige, zavrnilo pa je tudi nadaljnji zahtevek tožnika zoper istega toženca za plačilo dogovorjenega honorarja v višini 7,800.000,00 SIT kot civilne kazni zaradi kršitve pravice soavtorja (1. tč. izreka prvostopne sodbe). S prav tako izpodbijano odločitvijo pod 2. tč. izreka sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek istega tožnika zoper drugo toženo stranko P..... d.o.o., Kranj, v delu, v katerem je tožnik od nje terjal plačilo civilne odškodnine v znesku 15,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, o pravdnih stroških pa je odločilo, da jih tožnik in prvi toženec Ž. B. nosita vsak svoje (3. tč. izreka prvostopne sodbe), medtem ko je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov druge tožene stranke P.... d.o.o., Kranj v znesku 625.818,70 SIT (4. tč. izreka prvostopne sodbe). Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnika zoper drugo toženo stranko P.... d.o.o., Kranj v delu, v katerem je tožnik z njo terjal naj se ugotovi, da je imenovana druga tožena stranka kršila soavtorsko pravico tožnika na knjigi Slovenija - Turistični vodnik s tem, da je kot nepooblaščena pravna oseba tržila navedeno knjigo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tako tožnik kot tudi obe toženi stranki (slednji le zoper prvostopno odločitev o pravdnih stroških), tožnik pa tudi zoper sklep sodišča prve stopnje. Tožnik izpodbija prvostopno sodbo in sklep v celoti in to po njegovih navedbah iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Uvodoma graja uporabo materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot izhodišče za odločanje v tem sporu, v katerem bi bilo treba po mnenju tožnika glede na čas ustvaritve avtorskega dela uporabiti določbe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur.l. RS št. 21/95) in na katere je tožik tudi oprl svoje zahtevke, ne pa določb Zakona o avtorski pravici (Ur.l. SFRJ št. 19/78, 24/86 in 21/90), kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje. Ne glede na to pa se je sodišče prve stopnje po mnenju tožnika tudi sicer ukvarjalo le s presojo nepomembnih okoliščin (na primer s presojo pogodbe o poslovenem sodelovanju, s finančno konstrukcijo avtorskega projekta, s poplačilom terjatev ipd.), ne da bi se sploh ukvarjalo z bistvenim vprašanjem razmejitve avtorskih prispevkov h knjigi Slovenija - Turistični vodnik oz. v čem bi naj prispeval k stvaritvi tega avtorskega dela kot avtor tudi prvi toženec Ž. B. S tem v zvezi se je namreč sodišče prve stopnje zadovoljilo le z izjavami, povzetimi po videoposnetkih (kot reklamni material), čeprav iz celotnega zbranega dokaznega gradiva jasno izhaja, da je k stvaritvi avtorskega dela od izdaje do pisanja teksta in izdelave fotografij prispeval izključno tožnik, medtem ko je bil prvi toženec zavezan le k trženju oglasnega prostora. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje očitno štelo kot avtorski prispevek oz. delo trženje oglasnega prostora in nabiranje zainteresiranih pravnih in fizičnih oseb, ki so pripravljene prispevati denar k temu projektu v zameno za oglaševanje njihovih storitev v knjigi - kar je v nasprotju z določbami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Po pravni pooblaščenki tožnika vložena pritožba vsebuje še dodatek v obliki njegovih lastnih navedb, v katerih obširno pojasnjuje svoje osebne poglede na prvostopno odločitev, ki jo ocenjuje kot zgrešeno. Spričo zmotne rešitve temeljnega vprašanja avtorstva knjige v postopku na prvi stopnji, iz katerega so izpeljani tudi nadaljnji zahtevki, ki jih je sodišče posledično neutemeljeno zavrnilo, tožnik predlaga razveljavitev prvostopne odločbe v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevkom tožnika. Toženi stranki pa izpodbijata prvostopno odločbo, po kateri sta upoštevaje odločitev o glavni stvari v tej pravdi v celoti uspeli, le glede odločitve o pravdnih stroških. Prvi toženec Ž. B. izpodbija sodbo v delu odločitve pod 3. tč. njenega izreka, sklicujoč se na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane in z obrazložitvijo, da bi moralo sodišče vrednotiti uspeh strank v odvisnosti od izida odločitve o glavni stvari - neodvisno od izida postopka v zvezi s predlogi za izdajo začasne odredbe. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne odločitve pod 3. tč. izreka sodbe na način, da se tožniku naloži plačilo vseh pravdnih stroškov prvega toženca z zakonitimi zamudnim obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila. Druga tožena stranka Presing d.o.o., Kranj pa izpodbija sodbo v delu odločitve pod 4. tč. njenega izreka za znesek nepriznanih ji stroškov prvostopnega postopka in zakonitih zamudnih obresti od zneska vseh stroškov, do povrnitve katerih je upravičena, pri čemer se tudi ona sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Sodišču prve stopnje očita, da svoje odločitve v delu, izpodbijanem z njeno pritožbo, ni obrazložilo in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo prvostopne sodbe. Pritožbi sta utemeljeni. Uvodoma je treba poudariti, da tožnik v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, ki je uporabilo kot podlago za odločanje o zahtevkih tožnika določbe Zakona o avtorski pravici - ZAP (namesto določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah - ZASP), zmotno uporabo materialnega prava. S tem v zvezi namreč ni odločilno dejstvo, da je bila t.i. pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 3.3.1995, katere predmet se je navezoval na izkoriščanje tedaj še bodočega avtorskega dela, sklenjena pred uveljavitvijo ZASP (dne 29.4.1995) in kar je spričo določbe 190. člena ZASP res narekovalo uporabo ob sklenitvi navedene pogodbe še veljavnega ZAP v postopku odločanja o predlogih tožnika za izdajo začasnih odredb, v katerem je tožnik terjal zavarovanje nekaterih svojih iz materialnih avtorskih pravic izvirajočih terjatev iz naslova kršitve pogodbeno prevzetih obveznosti - pri čemer je tudi sam izhajal iz tedaj še domnevanega soavtorstva knjige Slovenija - Turistični vodnik skupaj s prvim tožencem Ž. B. (glede na to, da sta bila pač oba navedena kot avtorja na avtorskem delu ob objavi knjige dne 26.10.1995). Drugačna pa je situacija ob odločanju o tožbenih zahtevkih, po katerih tožnik predvsem izpodbija zakonsko domnevo o soavtorstvu knjige Slovenija - Turistični vodnik in terja ugotovitev svojega izključnega avtorstva te knjige (iz katerega izpeljuje tudi vse svoje nadaljnje dajatvene zahtevke). O spornem vprašanju avtorstva avtorskega dela pa že pojmovno ni mogoče odločati po predpisih, ki so prenehali veljati še preden je bilo avtorsko delo sploh ustvarjeno in ko je sploh moglo biti deležno pravne zaščite. V danem primeru pa se je to zgodilo po v tem delu neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje z objavo oz. prvo izdajo knjige dne 26.10.1995, ko je bil ZASP že v veljavi. Materialno pravo, ki ga je treba v danem primeru uporabiti kot podlago za odločanje o utemeljenosti zahtevkov tožnika, so torej določbe ZASP in ne ZAP - kar že samo po sebi posledično jemlje naravo upoštevnosti na primer tistemu delu argumentacije odločitve o zavrnitvi dela zahtevkov tožnika, ki je med ostalim oprta tudi na nepredvidenost civilne kazni kot možne sankcije za kršitev materialne avtorske pravice v zakonu (168. člen ZASP). Iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, tožnik nadalje utemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka, po katerem je izpodbijal domnevo o soavtorstvu knjige Slovenija - Turistični vodnik prvega toženca Ž. B. in terjal priznanje oz. ugotovitev svojega izključenega avtorstva te knjige. Po določbi 10. člena ZASP je avtor fizična oseba, ki je ustvaril avtorsko delo. V danem primeru gre za pisno in fotografsko avtorsko delo v pomenu določb 2. in 6. tč. 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZASP. Vprašanje avtorstva je treba presojati z vrednotenjem prispevka fizičnih oseb k nastanku avtorskega dela glede na njegove predpostavke (stvaritev, področje ustvarjalnosti, duhovnost, individualnost, izraženost), med katere pa ne spadajo nebistveni znaki avtorskega dela. Prav tega pa sodišče prve stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe ni upoštevalo, saj je prvemu tožencu Ž. B. očitno priznalo soavtorstvo knjige Slovenija - Turistični vodnik na podlagi ugotovitev o njegovem prispevku zgolj k marketinško - tržnim in reklamnim elementom knjige, ki jih je štelo za sestavni del knjige - avtorskega dela kot celote (pri čemer ni odveč že na tem mestu opozorilo na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.4.1990, opr. št. II Ips 28/90, po katerem na primer ni bilo priznano avtorskopravno varstvo besedilu turističnega ali reklamnega prospekta). S tem v zvezi se sodišče prve stopnje sklicuje v razlogih izpodbijane sodbe na ugotovitev o pretežnem prispevku prvega toženca k trženju oglasnega prostora v knjigi, na predhodni dogovor tožnika in prvega toženca o vlogi slednjega pri bodočem trženju in distribuciji knjige ter na dejanske učinke tega dogovora, dalje na ugotovitve o fizični udeležbi prvega toženca pri potovanjih po Sloveniji, potrebnih zaradi zbiranja raznih turističnih podatkov, pri katerem je sodeloval tudi prvi toženec - vključno s pomočjo oz. asistenco slednjega tožniku ob fotografiranju (kadar je bila potrebna dodatna osvetlitev) ter končno na ugotovitve o pomenu oglaševanja in s tem povezanega plačevanja oglasnih prostorov v knjigi za njeno izdajo v smislu sprotnega pokrivanja stroškov. Vendar pa nobeden od doslej ugotovljenih in zgoraj povzetih prispevkov prvega toženca ne presega ravni t.i. nebistvenih znakov avtorskega dela (kot so na primer vloženi delovni trud, vložena sredstva in stroški, uporabni namen dela, gospodarska eksploatibilnost ali eksploatacija na trgu), ki bi mu lahko bodisi posamično bodisi kot celota nudili upoštevno pravno podlago za priznanje (so)avtorstva knjige Slovenija - Turistični vodnik. Ker so ob tem ostale v postopku na prvi stopnji neizčrpane tožnikove trditve o izključno njegovem prispevku k ustvaritvi avtorskega dela v pomenu potrebnih predpostavk le-tega (gre za izpodbijanje domneve iz 11. člena ZASP) in ker je od odločitve o tem delu tožbenega zahtevka odvisna tudi odločitev o dajatvenem delu zahtevka tožnika zoper prvega toženca, je bilo treba izpodbijano sodbo pod 1. tč. njenega izreka po vsem obrazloženem razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo mogoče v ponovljenem postopku dokazovanje dopolniti v že nakazani smeri in o zahtevku tožnika zoper prvega toženca materialnopravno pravilno ponovno odločiti. Tožnik utemeljeno izpodbija tudi prvostopno odločitev o zavrnitvi njegovega dajatvenega zahtevka zoper drugo toženo stranko P.... d.o.o., Kranj (2. tč. izreka prvostopne sodbe). Po tem njegovem zahtevku terja od slednje 5,000.000,00 SIT iz naslova plačila civilne kazni zaradi kršitve njegove (materialne) soavtorske pravice, katero je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tudi izrecno ugotovilo. Zato glede na upoštevno materilanopravno podlago, ki jo je po že obrazloženem treba uporabiti ob odločanju v danem primeru, ne more nuditi opore odločitvi o zavrnitvi tega dela zahtevka razlogovanje sodišča prve stopnje, po katerem civilna kazen (168. člen ZASP) naj ne bi bila v zakonu predvidena kot možna sankcija za kršitev materialne avtorske pravice. V ostalem delu svojega zahtevka zoper drugo toženo stranko pa terja tožnik plačilo 10,000.000,00 SIT iz naslova izkupička od prodaje knjig. Tudi če je ta zanemarljiv, je zmotna zavrnitev tega dela zahtevka iz razlogov prvostopne sodbe (o absolutni prioriteti kritja stroškov v zvezi s tiskom knjige, ki še niso poravnani in kar bi naj tožniku jemalo upravičenje do izkupička od prodaje knjig). Sodišče druge stopnje je namreč že v razlogih svojih sklepov z dne 14.1.1997 in z dne 19.3.1998 opozorilo na nujnost presoje tega dela tožnikovega zahtevka kot odškodninskega - torej kot takega, ki nima svojega izvora v pogodbenem razmerju med tožnikom in drugo toženo stranko - in se sklicevalo na določilo 3. člena pogodbe z dne 3.3.1995, po katerem je tožnik nasproti družbi M..... d.o.o. v zavezi tudi za kritje nanj odpadajočega dela stroškov tiska in trženja knjige, plačila katerih pa druga tožena stranka ni prevzela, čeprav se (je) po pooblastilu prvega toženca na njen žiro račun steka (stekal) izkupiček od prodanih knjig. Po obrazloženem je bilo treba torej na podlagi določbe prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (prvi odstavek 498. člena sedaj veljavnega ZPP) razveljaviti prvostopno sodbo tudi v odločitvi pod 2. tč. njenega izreka in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi v tem obsegu, pri čemer nadaljnji napotki za novo sojenje glede na doslej že obrazloženo niso potrebni. Utemeljena pa je tudi pritožba tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje (o zavrženju dela tožbe). ZASP sicer res posebej ne ureja ugotovitvenih zahtevkov, vendar so ti dopustni po splošnih pravilih pravdnega postopka - če gre torej med drugim za obstoj pravice ali pravnega razmerja. Tak zahtevek je tudi zahtevek na ugotovitev kršitve (so)avtorske pravice in za njegovo uveljavljanje ni v danem primeru nobenih procesnih ovir - še zlasti, ker ga tožnik zoper drugo toženo stranko ni uveljavljal samostojno, temveč skupaj s posledično povezanim dajatvenim zahtevkom. Zato je bilo treba tudi sklep sodišča prve stopnje na podlagi določbe 3. tč. 380. člena ZPP/77 razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Razveljavitev prvostopne sodbe v delu odločitve o pravdnih stroških (3. in 4. tč. njenega izreka) pa ni le posledica delno utemeljene pritožbe toženih strank, temveč predvsem nujna posledica razveljavitve prvostopne odločitve o glavni stvari, pri čemer pa je treba pritrditi pritožbenemu očitku prvega toženca, saj je treba uspeh strank v postopku, od katerega je odvisna odločitev o pravdnih stroških po 154. členu ZPP/77, vrednotiti v odvisnosti od izida odločitve o glavni stvari (in neodvisno od uspeha strank s posamičnimi predlogi in pravnimi sredstvi med postopkom). Izrek o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77.