193. člen ZASP

Pravice proizvajalcev fonogramov z ZAP, torej pred začetkom veljavnosti ZASP z dne 29. 4. 1995, na območju sedanje Republike Slovenije, niso bile varovane. Z uveljavitvijo ZASP pa so pod določenimi pogoji postale varovane. Varstvo proizvajalcev fonogramov je bilo omogočeno, če so bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 193. člena ZASP. Z navedeno določbo so varovani le fonogrami, ki so bili prvič posneti po 29. 4. 1975. Z novelo ZASP-B se je varstvo razširilo tudi na fonograme, ki niso bili varovani po 1. 2. in 3. odstavku 193. člena ZASP. Tako so inter alia varovani tudi fonogrami, ki so bili prvič posneti pred 29. 4. 1975, pod pogojem, da so na dan pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji varovani v vsaj eni državi članici Evropske unije (oživitev varstva), kar določa 1. odstavek 24. člena ZASP-B. V skladu s 4. odstavkom 24. člena ZASP-B mora obstoj varstva neke pravice v državi članici Evropske unije dokazati tisti, ki se nanj sklicuje. Za uspeh tožeče stranke pri varstvu pravic proizvajalcev fonogramov po določbi 2. odstavka 193. člena ZASP je ključnega pomena, da stranka zatrjuje in dokaže, da so bili fonogrami prvič posneti po 29. 4. 1975.

Stališče, da so bile materialne avtorske pravice skupine avtorjev gradbenih norm izključno in neomejeno prenesene na delodajalca (tožečo stranko oziroma njene pravne prednike), je zmotno. Ne držijo pritožbene navedbe, da je bila materialnopravna ureditev po ZAP enaka kakor po v času sojenja veljavnem ZASP. 2. točka 102. člena ZASP za kolektivna avtorska dela namreč določa, da so materialne avtorske pravice in druge avtorske pravice izključno in neomejeno prenesene na delodajalca, razen če ni s pogodbo določeno drugače. Navedena izjema v času nastanka obravnavanih gradbenih norm namreč še ni veljala, saj je bila zakonita cesija avtorskih pravic na delodajalca določena šele v besedilu ZASP, ki je začel veljati 29.4.1995.

Zakon o avtorski pravici, ki je veljal v času sklenitve pogodb med upnikom in obema ansambloma, pravic proizvajalcev fonogramov ni urejal. Te pravice pa gredo skladno z določilom 2. odstavka 193. člena ZASP le tistim proizvajalcem fonogramov, posnetih v času veljavnosti ZAP, glede katerih ob uveljavitvi ZASP še ni preteklo 20 let, odkar so bili prvič posneti. Ker je ZASP stopil v veljavo 29. aprila 1995, to pomeni, kot pravilno opozarja drugi pritožnik, da fonogrami, ki so bili prvič posneti pred 29. 04. 1975, niso predmet varstva po ZASP.

V pogodbah za osem filmskih del je tožnik nastopil kot avtor (eden izmed avtorjev) kinematografskega dela in Viba film kot producent. Šlo je za pogodbe o kinematografskem delu. S pogodbo o kinematografskem delu prenesejo avtorji na proizvajalca pravico snemanja, reproduciranja, dajanja v promet in javnega prikazovanja kinematografskega dela. Gre za eno izmed oblik prenosa avtorskih pravic. Tožnik kot tudi drugi soavtorji so si po pogodbah obdržali pravico do izplačila "čistega dohodka" od kasnejšega tržnega eksploatiranja po za vsak film določenem ključu. Niso pa si izgovorili kakšne pravice do "izplačila deleža", kot to med drugim uveljavlja tožnik.

O vprašanju avtorstva avtorskega dela ni mogoče odločati po predpisih, ki so prenehali veljati še preden je bilo avtorsko delo sploh ustvarjeno in ko je sploh moglo biti deležno pravne zaščite. V vprašanje (so)avtorstva je treba presojati z vrednotenjem prispevka fizičnih oseb k nastanku avtorskega dela glede na njegove predpostavke, med katere pa ne spadajo nebistveni znaki avtorskega dela.