VSC sklep Cp 295/2000

I. Pritožbi se u g o d i in se zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu: 1. V točki 1 izreka, kjer je odločeno o plačilu 220.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 1999 dalje pa do plačila; 2. V točki 2 izreka nad določeno preživnino 15.000,00 SIT mesečno od 1. 12. 1999 dalje (to je še za znesek 10.000,00 SIT mesečne preživnine od 1. 12. 1999 dalje in po 25.000,00 SIT mesečne preživnine od 1. 10. 1999 do 1. 12. 1999; 3. in glede odločitve o stroških pravdnega postopka, o katerih je bilo odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 29. 11. 1999 r a z v e l j a v i in v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 23. 11. 1999 odločilo: 1. da je toženec dolžan plačati tožnici 220.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 1999 dalje; 2. da je od 1.10.1999 dalje dolžan prispevati k preživljanju mld. D. po 25.000,00 SIT mesečne preživnine. S posebnim sklepom z dne 29. 11. 1999 pa je odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 28.418,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 1999 dalje pa do plačila. Sodišče je izdalo zamudno sodbo na podlagi 318. člena ZPP, saj toženec ni v zakonitem 30 dnevnem roku odgovoril na tožbo. Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da mu sodišče prve stopnje tožbe ni vročilo. Oče, s katerim sicer živi skupaj, mu je 10. 12. 1999 vročil sodbo in je šele takrat ugotovil, da je bila vložena tožba, ko pa se je pozanimal, pa je tudi ugotovil, da je le-to 24. 9. 1999 sprejel oče. Tako tožba ni bila osebno vročena in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče pa tudi za plačilo zneska 220.000,00 SIT ne bi smelo izdati zamudne sodbe,saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Za plačilo preživnine za mld. sina pa je bila tožba do zneska 15.000,00 SIT mesečne preživnine in za čas od 1. 12. 1999 nepotrebna, saj takšno preživnino pripoznava. Višje preživnine pa glede na svoje premoženjsko stanje ne zmore plačevati. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Pritožba je utemeljena. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so urejeni v 318. členu ZPP. Oba pogoja, ki ju v pritožbi izpodbija tožena stranka, sta določena v 1. in 3. točki 318. člena. Sodišče lahko izda zamudno sodbo le v primeru, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost zahtevka). Pritožba ima prav, ko trdi, da pri zahtevku pod točko 1 utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, saj je tožba v tem delu pomanjkljiva. Tožnica ni navedla tistih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo o tem zahtevku, ki temelji na 133. členu ZZZDR. Gre za verzijski zahtevek, ki pa ga mora tožeča stranka prav tako utemeljiti: navesti mora, kakšne izdatke je imela s preživljanjem otroka v času, ko zahteva ta znesek in kakšen delež je plačevala namesto toženca. Teh trditev pa v tožbi ni, zato niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke II. odstavka 339. člena ZPP in je bilo potrebno sodbo v tem delu razveljaviti že po uradni dolžnosti. Ni pa tudi možno preizkusiti pravilnosti vročitve, saj iz povratnice, ki je v spisu, ne izhaja, da bi bila vročitev osebna, oziroma, da bi jo sprejel toženec niti da bi jo sprejel oče. Vročitev mora biti osebna (142. člen ZPP), oziroma v primeru, da ta ni možna po III. odstavku 142. člena ZPP: vročevalec mora najprej pustiti pisno obvestilo, v kolikor pa mu tudi potem še more vročiti, pa vročevalec ravna po 140. ali 141. členu ZPP. Iz povratnice pa ni razvidno, komu je bila pošiljka 24. 9. 1999 vročena potem, ko naj bi bilo 23. 9. 1999 puščeno obvestilo. Ker se pri zamudni sodbi predpostavlja pravilna vročitev, iz katere mora biti za prejemnika jasno razvidno, kakšne so posledice njegove neaktivnosti (to je, da bo sodišče zahtevku ugodilo), je bilo potrebno tudi v tem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Razen te pomanjkljivosti pa so pomanjkljive tudi v tem delu tožbene navedbe, saj tožnica ni navedla vseh tistih dejstev, na podlagi katerih sodišče odloča o preživninskem zahtevku. Preživnina se po 129. členu ZZZDR določi po potrebi upravičenca in možnostih zavezanca. Zato mora tisti, ki zahteva preživnino utemeljiti v tožbi, kakšne so denarne potrebe upravičenca, le te mora opisati ne pa jih zgolj prikazati v končni vsoti, ter kakšne so možnosti zavezanca (kakšni so njegovi dohodki, premoženjske razmere, pridobitne sposobnosti). Zato tudi v tem delu niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in 3. točke I. odstavka 318. člena ZPP. Pritožnik pa ne izpodbija določitev preživnine v višini 15.000,00 SIT od 1. 12. 1999 dalje in je ta del sodbe, glede na določbo 350. člena ZPP, pravnomočen. Ker je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki je vsebovana v zamudni sodbi pod točko 3 in v posebnem sklepu o stroških postopka. O teh stroških bo sodišče moralo ponovno odločati pri končni odločitvi. Pritožbeni stroški pa so del nadaljnjih stroškov pravdnega postopka.