VSL sodba II Cp 274/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki znesek 3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino za negmotno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena v znesku 2.000.000,00 SIT, v znesku 1.000.000,00 SIT pa za gmotno škodo zaradi žalitve časti. Sodišče prve stopnje je odločilo še, da je tožeča stranka prvi toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 96.140,00 SIT, drugi toženi stranki pa v znesku 111.172,80 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se mu prisodi zahtevana odškodnina oz. naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče glede spornega članka ugotovilo, da gre zgolj za enega izmed številnih člankov v medsebojni polemiki, medtem pa tožnik v tej polemiki sploh ni bil udeležen. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnik odklonil odgovor na vprašanje, ali je bil vzrok invalidski upokojitvi v duševnih motnjah ali v obolenju fiziološke narave. Enako velja za ugotovitev, da tožnik ni povedal, katere prijatelje je izgubil zaradi trditve v spornem članku. Tudi, da se je njegov zagrebški založnik pri odpovedi sodelovanja skliceval na nekaj časopisov, med njimi tudi na nekaj člankov v Delu, konkretnega spornega članka pa njegov dopis ne omenja, ne drži. Ne drži, da bi avtor članka sam ne postavil trditve, da se je tožnik s knjigo Balade zavrženih dokončno prostovoljno odločil za norišnico. Zapis na tožnikovi knjigi se glasi: "Nasprotniki so mu dali vedeti, da se je s tem po svoji volji odločil za norišnico." Tožnik nadalje navaja, da tak nepravilen citat predstavlja razžalitev, to je negativno vrednostno sodbo. Sklicuje se še na druge članke in vztraja, da iz njih izhaja žaljivi namen. Ne drži tudi, da ni vzročne zveze med spornim člankom in škodo. Glede premoženjske škode navaja, da je prodaja knjig pod pričakovanjem kljub izredni oceni kritikov in propagandi. Podjetje A.M.D. je navedlo kot razlog za odstop od priprave izdaje knjige več tekstov v slovenskem tisku, ki navajajo dvom o avtorski kompetenci tožnika. Delo je pri tem največja časopisna avtoriteta, ocena: "A. S. je nor," pa najbolj precizna. Ker se tožnik zaveda, da ni absolutne vzročne zveze, zahtevana odškodnina za izgubo zaslužka ni vsota vseh izgub zaslužka. Skupaj je izgubil 3.559.000,00 SIT, realno zaradi spornega članka torej 1.000.000,00 SIT. Glede nepremoženjske škode navaja, da ne razume, zakaj sodišče meni, da njegova depresivna stanja niso v zvezi prav s spornim člankom. Konča, da denarnega zneska, ki ga zahteva v tožbi, ne razume kot odškodnino, temveč kazen za povzročitelje njegovega trpljenja. Meriti duševne bolečine v denarju je zanj nedostojno, bogokletno, perverzno. Očitno pa je to najbolj učinkovita sankcija za kršitelje. Namesto tega mu sodišče sugerira, naj zahteva objavo: "A. S. ni nor." S tem bi učinek sporne trditve le še povečal. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke proti obema toženima strankama, čeprav pri tem ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava. Tožeča stranka uveljavlja odškodnino na podlagi določb 1. odstavka 199. člena in 1. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 2/89), ki pravijo, da mora tisti, ki žali čast drugega in mu s tem povzroči gmotno škodo, le-to povrniti, ter da prisodi sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti kumulativno podani naslednji elementi: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja. ZOR ne opredeljuje podrobneje pojma razžalitve kot vzroka za nastanek duševnih bolečin oz. žalitve kot vzroka za zmanjšanje premoženja ali izgubo dobička. Gotovo pa je odločilnega pomena, ali je ravnanje tožene stranke protipravno. Tudi protipravnost dejanja, ki sicer je objektivno žaljivo, je lahko izključena po splošnih pravilih obligacijskega prava (npr. pri silobranu, stiski, dovoljeni samopomoči, ob pristanku oškodovanca) ali v primerih, določenih s kakšnim posebnim predpisom (uradna dejanja državnih organov). Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I) zagotavlja v 35. členu nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. V 39. členu zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. V 15. členu Ustava RS določa, da so človekove pravice omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Neposredno razmerje med obema ustavnima pravicama vzpostavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (EK, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 7-41/94 z dne 13. 6. 1994 - Ur. l. RS, št. 33/94, ki se na podlagi 8. člena Ustave RS uporablja neposredno). V 1. odstavku 10. člena EK je določena pravica vsakogar do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. V 2. odstavku 10. člena pa EK zgornjo pravico med drugim omejuje tako, da določa, da izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam in kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne... za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec v spornem članku v okviru polemike z M. B. o vprašanju zavetišča za živali in delovanju M. M. zapisal: "...kar se tiče knjige Balade zavrženih, na katero se sklicujete s citiranjem, pa bom sam citiral opombo nepodpisanega avtorja z njene hrbtne strani. Ta namreč trdi, da se je A. S. z njo dokončno prostovoljno odločil za norišnico," medtem ko se zapis neimenovanega avtorja na hrbtni strani knjige pravilno glasi: "Knjigo, ki jo držite v roki, avtor razume kot svojo moralno-intelektualno obveznost. Nasprotniki so mu dali vedeti, da se je s tem po svoji volji odločil za norišnico. V vsakem primeru A. S. ni lahko." Zapisa nista identična in mogoče se je celo strinjati, da imata (ob natančnem branju in poznavanju konteksta) tudi nasprotujoča si vrednostna predznaka. Vendar je pojem razžalitve oz. žalitve pravni standard in je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in zato protipravno. Pri tem za ugotovitev temelja obveznosti ni pomembno, ali je bil tožnik s takšnim ravnanjem tudi osebno prizadet, niti, ali je imel s tem toženec namen tožnika razžaliti, kar je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo. Sodišče druge stopnje je zato pri odločanju o protipravnosti tožnikovega ravnanja kot o elementu odškodninske odgovornosti presojalo, ali je sporni zapis lahko žaljiv v očeh povprečnega bralca. Pri tem je predvsem upoštevalo, da je toženec, resda nenatačno, citiral zapis s hrbtne strani tožnikove knjige, in ga takega uporabil v polemiki s tretjo osebo. Povprečni bralec obeh zapisov ob običajno pozornem branju niti ne bi razlikoval. Če bi ju že štel kot vrednostni oceni, ju tudi ne bi razumel dobesedno. Če bi namreč šlo za trditve oz. za sporočanje dejstev, katerih (ne)resničnost je moč preizkusiti, bi bil pomen takšnega zapisa za povprečnega bralca seveda lahko drugačen, saj naj bi objavljenemu v časopisu bilo mogoče zaupati. Tako kot je bil uporabljen, pa ne predstavlja negativne vrednostne sodbe pisca, v očeh povprečnega bralca pa tak, sicer nenatančen citat, objektivno ne predstavlja razžalitve. Poleg tega tudi kontekst spornega zapisa pri povprečnem bralcu še stopnjuje rezerviranost, da bi ga sprejel kot negativno vrednostno sodbo tožnika o tožencu. Za polemiko kot zvrst pisanja je namreč značilno soočanje določenih stališč, mnenj in argumentov, ki pogosto vsebujejo tudi elemente zajedljivosti, ironije in cinizma. Res je tožnik v odnosu do te polemike tretja oseba, zato ni mogoče trditi, da je protipravnost toženčevega ravnanja izključena, ker je ravnal v obrambi svojih stališč, pač pa je pomembno, da je sporni zapis postavljen prav v takšen kontekst, ki torej zmanjšuje njegovo resnost in težo, s tem pa tudi izključuje njegovo objektivno žaljivost. Zahtevek zoper prvega toženca bi bilo tako potrebno zavrniti že zato, ker sporni zapis ni objektivno žaljiv, s tem pa tudi ne protipraven. Zato sodišče druge stopnje ugotovitev sodišča prve stopnje glede drugih elementov odškodninske obveznosti ni preizkušalo. Medtem glede odškodninske obveznosti druge tožene stranke tožnik ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku niti ni navajal vseh odločilnih dejstev za ugotovitev njenega obstoja. To pa bi bil dolžan storiti na podlagi določb 1. odstavka 7. člena in 219. člena ZPP, da mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Samo dejstvo, da je bil sporni zapis objavljen v časopisu, katerega izdajateljica je druga tožena stranka, še ne pomeni njene odgovornosti, četudi bi bili sicer podani vsi ostali elementi odškodninske obveznosti. Druga tožena stranka je pravna oseba, ki po naravi stvari sama po sebi ni deliktno sposobna; deliktno je sposobna za škodo, ki jo povzroči njen delavec ali njen organ (1. odstavek 170. oz. 1. odstavek 171. člena ZOR). Odgovornost pravne osebe tako ne more biti originarna (tudi kodeks novinarske etike, na katerega se sklicuje tožnik, je ne vzpostavlja), temveč je vezana na obstoj odgovornosti njenega delavca, ki pa se presoja po splošnih pravilih. Tožnik ni zatrjeval, da bi katerikoli delavec tožeče stranke opustil dolžno skrbnost in da je bil sporni članek zato objavljen. Glede na povedano sodišču druge stopnje na ostale pritožbene navedbe ni potrebno odgovoriti, saj niso odločilnega pomena. Pripomniti velja le, da o odškodnini za nepremoženjsko škodo tožnik v pritožbi navaja, da je njegov namen kaznovanje storilca. To pa ni združljivo z namenom in naravo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v (2. odstavek 200. člena ZOR) pridobitvi določenega zadoščenja, zadovoljstva v življenju, ki naj oškodovancu omili njegove težave oz. trpljenje, ne pa v civilni kazni za oškodovalca. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo nobenega od razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 368. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.