VSM sodba Kp 800/2000

Ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu pod točko 1 spremeni tako, da se na novo odloči: Obt. V. Š.
je kriv, ker je: - v času od začetka junija 1990 do 24.1.1993 v M. v M. št. xy kot očim z zlorabo svojega položaja vsaj enkrat tedensko spolno občeval s svojo pastorko Š. K., roj. 24.1.1979, torej osebo, ki še ni bila stara 14 let in mu je bila zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo na ta način, da je na podlagi svoje avtoritete, pridobljene s fizičnim nasiljem, ko je oškodovanko večkrat pretepel ter s tem, da je njene izhode v družbo dovolil le pod pogojem "če mu bo dala", na opisan način zadovoljeval svoj spolni nagon; - v času od 24.1.1993 do meseca marca 1997 v M. v M. št. xy kot očim z zlorabo svojega položaja vsaj enkrat tedensko spolno občeval s svojo pastorko Š. K., roj. 24.1.1979, torej osebo staro nad 14 let, ki mu je bila zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo na ta način, da je na podlagi svoje avtoritete, pridobljene s fizičnim nasiljem, ko je oškodovanko večkrat pretepel ter s tem, da je njene izhode v družbo dovolil le pod pogojem, "če mu bo dala", na opisan način zadovoljeval svoj spolni nagon.
S tem pa je storil kaznivo dejanje spolnega napada na otroka iz tretjega odstavka 183. člena Kazenskega zakonika v nadaljevanju ter se mu po isti zakoniti določbi izreče kazen 4 (štiri) leta zapora.
Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obtoženca se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

Z obsodilnim delom napadene sodbe je sodišče prve stopnje obt. V. Š.

spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj spolnega napada na otroka iz tretjega odstavka 183. člena in kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 184. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu določilo posamezni kazni, in sicer za prvo dejanje dve leti in šest mesecev zapora, za drugo dejanje pa eno leto in šest mesecev zapora, nato pa mu po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora. Po določbi prvega odstavka 49. člena KZ mu je v enotno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od dne 19.2.2000 od 23.25 ure do 6.3.2000. V skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP pa tudi odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obt. V. Š. zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe iz prvega odstavka 201. člena KZ ter skladno določbi 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona obremenjujejo proračun.

Obtoženčev zagovornik in okrožna državna tožilka sta se pritožila proti obsodilnemu delu takšne sodbe, in sicer oba zaradi kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji, zagovornik pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prvi pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi, napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa se zavzema za izrek milejše kazni v krajšem časovnem trajanju. Okrožna državna tožilka pa predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in sodbo prvostopnega sodišča ustrezno spremeni, prav tako pa naj obtožencu določi višjo zaporno kazen.

Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: Zagovornikova pritožba s trditvijo, da zmotno uporabo materialnega prava predstavlja stališče prvostopnega sodišča, da je bil obtoženec kot očim oseba, ki ji je bilo zaupano varstvo, vzgoja in oskrba nedoletne oškodovanke, nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Stališče tega pritožnika je, da so varstvo, vzgoja in oskrba otroka lahko zaupani le materi in očetu, ne pa očimu ali mačehi. Takšen prikaz je moč razumeti kot očitek sodišču prve stopnje, da je njegov zaključek v zvezi s tem zakonitim znakom nepravilen in s tem nepravilna tudi uporaba kazenskega zakona. Če se izhaja iz pravilnih dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje glede dejstva, ki se nanaša na njegovo razmerje do oškodovanke in okoliščin, ki so povezane z ugotovitvijo, da mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, potem ni moč slediti navedeni pritožbeni graji o zatrjevani kršitvi kazenskega zakona.

Pritožba obtoženčevega zagovornika pa tudi neutemeljeno napada pravilnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja.

Vsa odločilna dejstva je slednje ugotovilo pravilno ter tudi popolno.

Obtoženčev zagovor in izvedene dokaze pa je prav tako ocenilo zanesljivo. S tozadevnimi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še v zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami dodaja: Izvršitveno dejanje v primerih obeh obtožencu očitanih dejanj je spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje z osebo pod ali nad 14 let njene starosti. Storijo pa ju lahko z zlorabo položaja učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitej, roditelj ali druga oseba, pri čemer jim je oškodovanec oziroma oškodovanka zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Sodišče prve stopnje je povsem zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec v inkriminiranem času spolno občeval z ošk. K. Š., tako na podlagi njegovega zagovora, kakor tudi na podlagi izvedenih dokazov. V zvezi s tem je pravilno ocenilo oškodovankino izpovedbo. Okoliščina, ki jo navaja pritožba, in ki zadeva opustitev takojšnje oziroma čimprejšnje prijave obtoženčevega ravnanja, ne more omajati prvostopne dokazne ocene. Zlasti ne zaradi ugotovljenega nasilnega obtoženčevega ravnanja z oškodovanko in njeno materjo. Pa tudi sicer ta okoliščina sama po sebi ni odločilna za presojo obtoženčevih dejanj. Dejstvo je, da je obtoženec spolno občeval z oškodovanko v že navedeni starosti ter kot očim izkoriščal svoj nadrejeni položaj na način, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V inkriminiranem času je obtoženec dejansko živel v družinski skupnosti z V. Š. ter oškodovanko. Iz izvedenih dokazov, posebej še iz izpovedbe oškodovanke, povsem jasno sledi, da je obtoženčevo razmerje do njene vzgoje, varstva in oskrbe bilo takšno kot je običajno v družinski skupnosti. Zato je pravilen zaključek napadene sodbe, da je bilo obtožencu kot očimu zaupano varstvo, vzgoja in oskrba nedoletne oškodovanke, zgrešeno pa pritožbeno stališče, da je slednje lahko zaupano le roditeljem, ne pa tudi drugim osebam.

Pritožba obtoženčevega zagovornika, ki je naperjena zoper pravilnost in popolnost pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, iz navedenih razlogov tedaj ni utemeljena.

Pač pa ni moč odreči utemeljenosti pritožbe okrožne državne tožilke, ki v odločitvi, s katero je sodišče prve stopnje pri kaznivem dejanju kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 184. člena KZ prilagodilo opis tega dejanja po njegovi storitvi sprejetim spremembam Kazenskega zakonika, vidi kršitev kazenskega zakona. S spremembami in dopolnitvami Kazenskega zakonika (Ur. l. RS št. 23/99) je pri kaznivih dejanjih iz 183. in 184. člena zakoniti znak, ki se nanaša na starost otroka, bil nadomeščen s starostjo do ali nad 15 let. Pri tem pa je za storitev teh kaznivih dejanj zagrožena kazen zapora ostala nespremenjena. Obtožencu je očitano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka, katerega izvršitev je trajala do dopolnjenega 14 leta starosti oškodovanke, od takrat dalje pa je njegovo ravnanje opredeljeno kot kaznivo dejanje spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 184. člena KZ.

Glede na to in glede na spremembe Kazenskega zakonika, ki so zajele obe kaznivi dejanji s pomaknitvijo starostne meje od 14 na 15 let, ni moč zaključiti, da so te spremembe v nastalem položaju milejše za obtoženca. Tudi ne z vidika njegovega celotnega pravnega pložaja.

Treba je namreč izhajati iz povezanosti obeh obravnavanih kaznivih dejanj, ki pride do izraza prav v situaciji, ko storilec s spolnim občevanjem ali drugimi spolnimi dejanji nadaljuje tudi po v zakonu določeni otrokovi starosti. Pa tudi sicer je v zadevi, kot je obravnavana, treba uporabiti določbe enega in ne dveh zakonov. Glede na čas trajanja kaznivega dejanja spolnega napada na otroka iz tretjega odstavka 183. člena KZ (od začetka junija 1990 do 24.1.1993) in zagroženo kazen, ki je strožja kot pri drugem kaznivem dejanju, so v konkretnem primeru določbe KZ, ki so veljale pred nakazanimi spremembami, za obtoženca milejše. V primeru uporabe novega zakona bi se namreč obtoženčevo dejanje po strožji določbi tretjega odstavka 183. člena KZ nadaljevalo tudi v času od 24.1.1993 do 24.1.1994. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v obsodilnem delu spremenilo z novo odločitvijo, kakršna je razvidna iz izreka te sodbe. Pri tem pa je obtoženčevi dejanji pravno opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 183. člena KZ. Po oceni pritožbenega sodišča je v tem primeru podana podlaga za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Gre namreč za istovrstni kaznivi dejanji, ki ju je obtoženec storil proti isti oškodovanki, na enak način in z iskoriščanjem istih priložnosti. Prav tako pa je podana ob ponavljajočih se obtoženčevih ravnanjih časovna povezanost dejanj. V sklopu obeh obtoženčevih dejanj je ob upoštevanju višine zagrožene kazni težje kaznivo dejanje spolnega napada na otroka iz tretjega odstavka 183. člena KZ. Zato je pritožbeno sodišče pravno opredelilo obtoženčevi dejanji po navedeni določbi.

Odločitev, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče, je narekovala tudi vnovično odmero kazenske sankcije. Pri tem je bilo treba upoštevati predvsem težo obtoženčevih dejanj. Slednjo povečuje še posebej dolgotrajnost njunega izvrševanja in dejstvo, da je obtoženec začel spolno izrabljati oškodovanko v za njen pravilen razvoj na tem področju najbolj občutljivem mladostnem obdobju. Takšno obtoženčevo ravnanje je brez dvoma poleg same prizadetosti imelo za oškodovanko tudi posledice, nanašajoče se zlasti na razvoj njene osebnosti.

Slednje ter upoštevaje obtoženčevo dosedanjo kaznovanost, čeprav za kaznivo dejanje druge vrste ter odsotnost olajševalnih okoliščin, je narekovalo pritožbenemu sodišču izrek primerno stroge kazni v trajanju štirih let zapora. Le v takšni kazni se v ustrezni meri odraža teža obtoženčevega dejanja, prav tako pa njegova krivda in vse ostale okoliščine, v katerih ju je storil. Zaradi tega so neutemeljena izvajanja pritožbe obtoženčevega zagovornika, ki se le posplošeno sklicujejo na neenakost pri izrekanju kazni v podobnih primerih. Tovrstna kazniva dejanja posegajo na brezobziren način v spolno integriteto odraščajočih oseb ter so zato nevarna, prav tako pa so razmeroma pogosta. Zato jih je potrebno tudi strogo sankcionirati. Kot je bilo že navedeno, pa zlasti teža obtoženčevega ravnanja narekuje izrek ustrezno stroge kazenske sankcije, ki po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin ni odstopajoča od drugih enako hudih primerov.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, kakor je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), pritožbo obtoženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kakor sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).