VSM sodba Kp 145/2000

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. S. D. po določbi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 313. člena Kazenskega zakonika (KZ). Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Zoper to sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in "vrne v ponovno sojenje".

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v predmetni zadevi ugotovilo pravilno in popolno ter zanesljivo zaključilo, da ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi z pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke dodaja: Bistvo vseh izvajanj pritožbe je v trditvi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z ravnanjem obdolženca. Okrožna državna tožilka v pritožbi prikazuje, da je oškodovanec izročil svoj denar pod pritiskom sile in izrečenih groženj, ter da to, da obdolžencu pri opravljeni hišni preiskavi niso našli pištole ne pomeni, da je pri dejanju, ki se mu očita, ni "uporabil" na način, kot je opisan v izreku napadene sodbe.

S pritožbenimi stališči ni moč soglašati, ker je sodišče prve stopnje ob pravilni oceni izpovedb zaslišanih prič ter zagovora obd. S.D. pravilno zaključilo, da obdolženec ni storil predmetnega kaznivega dejanja na način, kot je opisan v izreku napadene sodbe. Kaznivo dejanje samovoljnosti po določbi drugega odstavka 313. člena KZ je storjeno tedaj, ko si storilec resnično ali domnevno pravico samovoljno vzame z uporabo sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo. Iz izreka napadene sodbe izhaja, da bi si naj obd. S. D. samovoljno vzel svojo pravico s pištolo v rokah in z grožnjo ošk. D. H., da ga bo ubil. Glede na tak opis obravnavanega kaznivega dejanja v izreku napadene sodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da obdolžencu to kaznivo dejanje ni dokazano. Iz podatkov spisa namreč izhaja, kot ugotavlja tudi pritožba, da policisti pri obdolžencu po opravljeni hišni preiskavi na njegovem domu v Orešju štev. 15 niso našli pištole. Tudi iz ostalih podatkov spisa ni moč zanesljivo zaključiti, da bi si obdolženec vzel svojo pravico s pištolo v roki. Obd. S. D. se je prepričljivo zagovarjal, da nikoli ni imel pištole v lasti in posesti, ter da obravnavanega dne z njo ni grozil oškodovancu. Medtem, ko je oškodovanec nezanesljivo izpovedal, da bi mu naj obdolženec grozil s pištolo in ga celo z njo v pisarni udarjal. Tako ni znal opisati pištole, s katero bi mu naj obdolženec grozil, kar je opravičeval s tem, da se na pištole ne spozna, tudi v kateri roki bi jo naj obdolženec držal, ni vedel povedati. Izpovedal je le, da je bila črna, takšna, ki jo držiš v roki," z malo cevjo". (list. štev. 66). Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je oškodovanec v bistvenih okoliščinah dogodka izpovedoval "nezanesljivo in neprepričljivo". To izhaja tudi iz izpovedbe M. D., ki je povedala, da obdolženčev sin ni bil grob z njo, ter da sta v času obravnavanega kaznivega dejanja sedela v prostoru pred pisarno kjer sta se nahajala obdolženec in oškodovanec. Navedena tudi ni izpovedala, da bi obdolženec imel pištolo. Takšna njena izpovedba je povsem v nasprotju z izpovedbo oškodovanca, da je obdolženčev sin zagrozil, da bo ustrelil tajnico, če ne dobi denarja. (list. štev. 65).

Po obrazloženem sodišče prve stopnje dejanskega stanja v grajani smeri ni ugotovilo zmotno. Ob odsotnosti dokazov o odločilni okoliščini, torej da bi naj obdolženec imel pištolo v rokah in tedaj z njo tudi grozil oškodovancu, je ravnalo pravilno, ko ga je oprostilo obtožbe. Po pritožbi grajano očitno pomoto v obrazložitvi sodbe in sicer, da je podan "najmanj utemeljen sum" pa je glede na ostale razloge treba razumeti kot zaključek, da je podan najmanj utemeljen dvom, da je obdolženec storil dejanje, ki se mu očita.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391.člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.