313. člen KZ

Prvi odstavek 3. člena ZPol ni samostojni temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega delovanja. Gre za pravno normo, katere predmet je okvirno določanje nalog policije in ki ima zato splošen značaj. Tudi če bi drugi in tretji toženec vedela, da A. nimata sodnega naloga za izpraznitev, bi takšno dejansko stanje lahko ustrezalo zgolj dejanskemu stanu kaznivega dejanja samovolje iz prvega odstavka 313. člena KZ, glede katerega pa policija ni pristojna ukrepati v smeri kazenskega pregona. Drugemu in tretjemu tožencu tako ni mogoče očitati opustitve zakonskih pooblastil v skladu s četrtim odstavkom 30. člena ZPol.

Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. V sodni praksi se je takšen način uveljavil kot smiseln zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to" itd.). V takšnih primerih je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. Zakonsko besedilo 313. člena KZ je jasno: dejanski stan kaznivega dejanja po 313. členu KZ je izpolnjen le, če storilec res ima pravico, ki si jo samovoljno jemlje, ali če misli, da to pravico ima. Če pa storilec samovoljno vzame nekaj, do česar ni upravičen, in tudi ne misli, da to pravico ima, potem kaznivo dejanje po 313. členu KZ ni podano.

Do razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku obnove kazenskega postopka pride, ko sodišče prve stopnje izreče novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo, četudi še ni pravnomočna. Izvršitveno ravnanje (kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic) izrabe položaja je podano, ko storilec sicer ima pooblastilo za veljavno opravo določenega dejanja v pravnem prometu, vendar tega dejanja ne opravi v interesu gospodarske družbe, pač pa v svojem lastnem oziroma v interesu tretjih oseb. Gre torej za prekoračitve pravic, ki jih ima storilec znotraj družbe, medtem ko izvršitveno ravnanje prestopa meja pravic pomeni prekoračitev pooblastil, ki jih ima storilec navzven, proti tretjim osebam.

Obsojencu se očita, da je s svojim ravnanjem onemogočil zasebni tožilki vstop v sobo, s čemer naj bi si samovoljno vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre. Ker ima obsojenec na podlagi poravnave med pravnimi predniki strank pravico do izključne uporabe tega prostora, s tem, ko je preprečil dohod zasebni tožilki v njeno sobo iz svojih prostorov, ni posegel v urejanje razmerij z zasebno tožilko glede pravice uporabe nepremičnine, zato ni podana protipravnost njegovega ravnanja.

Tožnici je bil pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočen zagovor. Vabilo na zagovor ji je vročil ustrezen organ, to je edini družbenik tožene stranke, saj je pogodbo o zaposlitvi sklenila kot poslovodna oseba s tem družbenikom, ki je kot lastnik nastopal v vlogi delodajalca. Nobene ovire ni, da ne bi isti organ, ki je pristojen za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, kateri je zaradi razrešitve prenehal mandat, nastopal v imenu delodajalca tudi pri prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojenec z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve.

Glede na to, da prepoved opravljanja dela učinkuje šele od osebne vročitve delavcu dalje, je lahko tožnica, dokler je ni prejela, opravljala svoje delo. Ker je pri tem ravnala po navodilih in v okviru svojih delovnih nalog, njeno ravnanje ni imelo znakov kaznivega dejanja samovolje.

Iz izreka sodbe sicer eksplicitno res ne izhaja, da je obdolženi kršil lastninsko pravico, vendar pa je to iz opisa kljub temu dovolj jasno razvidno in konkretizirano. Obdolženemu se namreč očita, da je samovoljno s škarjami porezal večje število vrhov smrek in cipres na zemljišču zasebnega tožilca. Iz takšnega opisa tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj jasno in določno izhaja očitek, da je obdolženi z rezanjem vrhov dreves, ki so stali na zemljišču zasebnega tožilca (in so bila torej njegova last) posegel v lastninsko pravico zasebnega tožilca na porezanih drevesih. V zvezi s krivdo pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 1. odst. 313. člena KZ je potrebno ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihični odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, čeprav je tožena stranka navedla napačno pravno kvalifikacijo kršitve iz delovnega razmerja, ki se je tožnici očitala, saj zadošča, da je tožena stranka v odpovedi navedla vse znake (drugega) kaznivega dejanja.

Opis ravnanja, da obdolženec neupravičeno ni hotel izročiti vozila in prometnega dovoljenja zasebnemu tožilcu v prepričanju, da tega ni dolžan, dokler mu zasebni tožilec ne plača opravljenega dela; s tem je jasno razvidno, da naj bi obdolženec vzel domnevno obligacijsko-zastavno pravico (podjemne pogodbe), zato je odločitev sodišča, da iz opisa ne izhaja, kakšno domnevno pravico naj bi si vzel, nepravilna.

Ko upnik na nedovoljen način izterja svoj dolg se uporabi specialnejša določba prvega odstavka 218. člena in se dejanje kvalificira kot kaznivo dejanje izsiljevanja, ki ima v zakonskem opisu posebno izvršitveno dejanje, ko storilec na protipraven način izterja dolg, in torej ne gre za kaznivo dejanje samovoljnosti.

Pri kaznivem dejanju samovoljnosti je psihični odnos do jemanja pravice vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec lahko zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre. Obsojenčevo ravnanje je bilo samovoljno, ker si je vzel pridržno pravico, čeprav zanjo ni imel pravne podlage; ta mu ni šla, ker ni bil upnik zapadle terjatve, kar je eden od pogojev za uveljavljanje pridržne pravice.

Kaznivo dejanje samovoljnosti po 313. členu KZ je dokončano šele z odvzemom pravice, torej takrat, ko je storilec z izvršitvijo dejanja prišel v položaj, ko lahko pravico uporablja; v primeru, ko gre za obveznosti (terjatve), pa takrat, ko pride do tega, kar mu drugi dolguje. Pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 313. členu KZ je treba v zvezi s krivdo ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Ker sodišče ni vezano na tožilčev predlog glede pravne ocene dejanja (2. odstavek 354. člena ZKP), je dolžno ugotoviti, če se z njegovo pravno presojo ne strinja, ali dejanje, kot je opisano, ne obsega znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Šele na podlagi takšne pravne ocene vseh dejstev v opisu dejanja sme izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP.

Če zasebni tožilec, ki mu je bila zasebna tožba vrnjena v popravo, v popravku ne navede opisa kaznivega dejanja samovoljnosti po čl. 313/1 KZ, in se zato zasebna tožba ne da obravnavati, jo sodišče 1. stopnje utemeljeno zavrže.

Ob odsotnosti dokazov o odločilni okoliščini, da bi naj obdolženec imel pištolo v rokah in tedaj s njo tudi grozil oškodovancu je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obdolženec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja na način, kot je opisan v izreku napadene sodbe.

Zaradi tega, ker obdolženi tudi na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje ni mogel skriti svoje nestrpnosti do oškodovanca, zaradi česar je razpravljajoča sodnica, oškodovancu odsvetovala navzočnost pri razglasitvi sodbe, pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je dogodek odvil na način, kot ga je opisal oškodovanec.

Kaznivo dejanje samovoljnosti stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre. Pri tem pa mora iz opisanega ravnanja v zasebni tožbi tudi izhajati, katera je tista stvarna ali obligacijska pravica, ki si jo je storilec vzel.

Ker si je torej obdolženec vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre, bi bilo moč njegovo ravnanje pravno opredeliti le kot kaznivo dejanje samovoljnosti, z istim ravnanjem pa bi obdolženec lahko uresničil tudi znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vendar le v primeru, če bi se ugotovilo, da si je obdolženec samovoljno vzel več kot je mislil, da mu gre in se tega zavedal, in le v tem obsegu bi bilo moč obdolžencu očitati tudi naklepno poškodovanje tuje stvari.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ima obdolženčevo ravnanje vse znake kaznivega dejanja samovoljnosti, vendar je majhnega pomena zato, ker poleg poti, ki jo je zaprl obdolženec obstoji še vzporedna pot, škodljivih posledic pa ni bilo.

Opis kaznivega dejanja samovoljnosti mora vsebovati tudi okoliščine iz katerih je razvidno kakšno svojo resnično ali domnevno pravico si storilec jemlje mimo posredovanja pristojnega državnega organa. Ker opis kaznivega dejanja v izreku sodbe takšnih okoliščin ne vsebuje, saj iz opisa dejanja ni razvidno kakšno pravico naj bi si obdolženec samovoljno vzel, je z izpodbijano sodbo podana kršitev Kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zato je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženčevega zagovirnika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprostilo.