VSL sodba in sklep I Cp 1609/2005

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve
stopnje.
Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

1.898.641,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1998 do

plačila ter ji povrniti pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da sta toženca

po nasprotni tožbi dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki po

nasprotni tožbi znesek 217.809,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 29.10.1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške s

pripadajočimi obrestmi. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka

stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje na zahtevo tožečih

strank odmerilo sodno takso za sodbo v znesku 17.100,00 SIT ter sodno

takso za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT, skupaj 51.300,00 SIT.

Proti sodbi in sklepu se pritožujeta tožeči stranki. Tožnika

izpodbijata sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen njun tožbeni

zahtevek (1. točka izreka sodbe) in glede odločitve o stroških

postopka. Sodbo izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega

postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da

sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v

delu, ki presega znesek 949.320,50 SIT razveljavi, glede zneska

949.320,50 SIT z zahtevanimi obrestmi pa spremeni tako, da v tem

obsegu tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Po mnenju pritožnikov je

sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o celotnem prvotno

postavljenem tožbenem zahtevku v višini 1.898.641,00 SIT kljub temu,

da sta 17.12.2004 zmanjšala tožbeni zahtevek in zahtevala le še

plačilo zneska 949.320,50 SIT prekoračilo tožbeni zahtevek. Z

nedovoljenim sojenjem preko zahtevka je kršilo načelo prostega

razpolaganja z zahtevkom in načelo dispozitivnosti. Zmanjšanje

tožbenega zahtevka ne predstavlja niti spremembe tožbe niti njenega

delnega umika. Zato za zmanjšanje tožbenega zahtevka ni potrebna

privolitev toženca. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je v

nasprotju s tistimi določbami Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP), ki urejajo spremembo tožbe, njen umik in

privolitev toženca v umik tožbe. Pritožnika nadalje menita, da je

stališče prvostopnega sodišča, da predstavlja uveljavljanje zahtevka

na odškodninski in obogatitveni podlagi spremembo tožbe. Kljub temu,

da je bilo v tožbi govora o ari, bi moralo sodišče tožbenemu

zahtevku, ki je bil postavljen v tožbi, vsaj do 1/2 ugoditi na

odškodninski ali obogatitveni podlagi, čeprav tožnika v tožbi nista

navedla pravne podlage, česar tudi nista dolžna storiti. V tožbi,

vloženi 9.1.1998, je v pretežni meri res govora o ari, saj je bilo o

njej govora tudi v listinah, ki so bile podlaga za sestavo tožbe.

Vendar pa tožba vsebuje tudi druge trditve, ki utemeljujejo vsaj 1/2

prvotno postavljenega tožbenega zahtevka. Iz tožbenih trditev je

namreč mogoče ugotoviti civilni delikt, katerega posledica je

odškodninska odgovornost tistega, ki ga je zagrešil. Trditve v tožbi,

da je tožena stranka prejela denarni znesek za nekaj, kar sploh ni

pravno izvedljivo in kar je celo nedovoljeno, pa predstavljajo tudi

podlago za obogatitveni zahtevek. S kasnejšimi tožbenimi trditvami,

ki jih sodišče prve stopnje nepravilno opredeljuje kot spremembo

tožbe, je tožeča stranka prvotne tožbene navedbe le še dopolnila.

Nikakor pa jih ni postavila povsem na novo ali celo prepozno, kot

zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje. Prvi narok je bil namreč

opravljen dne 7.9.2004, tožeča stranka pa je tožbene trditve

dopolnila z vlogo z dne 6.9.2004, tedaj pravočasno in v skladu s

tistimi določbami ZPP, ki določajo, do kdaj se sme dopolnjevati

tožbene trditve in zanje ponuditi dokaze. Po mnenju pritožnikov njuna

terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti in neupravičene

obogatitve ni zastarala, saj so bile trditve o tem vsebovane že v

tožbi, vloženi v letu 1998, kasnejša dopolnitev teh trditev pa ne

pomeni spremembe tožbe, zato je bilo zastaranje pretrgano že

9.1.1998. Dejstvo, da je tožena stranka od tožeče stranke izvabila

10.000 tedanjih DEM pod pretvezo, da naj bi šlo za aro, ima morda

celo vse znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi bilo treba pri

zastaranju uporabiti celo rok, ki je določen za zastaranje kazenskega

pregona. Tudi če bi bila točna trditev sodišča prve stopnje, da

tožbene trditve niso vsebovane že v tožbi, pa se je tožbeni zahtevek

dejansko nanašal na vrnitev tistega, kar je tožena stranka od tožeče

stranke neutemeljeno prejela, kar pomeni, da je dne 9.1.1998 vložena

tožba predstavljala dejanje tožnikov kot upnikov, s katerim se je

zahtevalo plačilo terjatve. Tako dejanje pa po določbi 388. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pretrga

zastaranje. Pritožnika sta zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega

postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena

toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka v odgovoru na

pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj je po njenem mnenju

neutemeljena. Tožena stranka meni, da je odločitev prvostopnega

sodišča pravilna in v odgovoru na pritožbo povzema nekatere razloge

sodišča. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnika v pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse zahtrjujeta, da

je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso v previsokem znesku, saj

je v nasprotju z 2. členom ZPP sodilo preko postavljenega zahtevka.

Tožeča stranka je namreč na obravnavi dne 17.12.2004 zmanjšala

tožbeni zahtevek in zahtevala le še plačilo zneska 949.320,50 SIT,

zato bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso le od

navedenega zneska, ki prestavlja vrednost spora in ne od prvotno

postavljenega tožbenega zahtevka. Če bi sodišče odločalo le o

zahtevku, ki je bil ob zaključku sojenja še predmet obravnave, bi po

izračunu tožeče stranke znašala sodna taksa za sodbo 15.200,00 SIT,

za pritožbo pa 30.400,00 SIT. Pritožnika sta zahtevala povrnitev

stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v

mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) in po uradni

dolžnosti v mejah pooblastil iz 2. odst. 350. člena ZPP ugotovilo, da

pritožbeni razlogi niso podani, sodba in sklep ter postopek na prvi

stopnji pa niso obremenjeni s kršitvami absolutne narave. Sodišče

prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, za

svojo odločitev je navedlo jasne in logične razloge, ki jih

pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje v izogib ponavljanju

sklicuje. Pravilno pa je uporabilo tudi materialnopravne določbe, na

podlagi katerih je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Glede na posamezne pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje v

zvezi s pritožbo proti sodbi pritožnikoma pojasnjuje, da sodišče prve

stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je odločalo o celotnem

zahtevku, postavljenem s tožbo, kljub poznejšemu delnemu umiku tožbe,

da je pravilno uporabilo procesne določbe o umiku tožbe in spremembi

tožbe, pravilno je povzelo vsebino tožbe in pravilno zaključilo, da

sta zahtevka po spremenjeni tožbi zastarala.

Tožnika sta s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo tolarske

protivrednosti 20.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan

plačila, kar naj bi predstavljalo znesek dvojne are, ki sta jo dne

7.8.1997 v višini 10.000 DEM izplačala toženi stranki. Nato sta tožbo

popravila in zahtevala plačilo zneska 1.898.641,00 SIT z obrestmi od

5.1.1998 dalje, kolikor je znašala tolarska protivrednost 20.000 DEM

na dan 5.1.1998. Takšna tožba je bila vročena toženi stranki, ki je

vložila odgovor na tožbo in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka,

ker je plačano aro takoj izročila prodajalcu nepremičnine, ki sta jo

tožnika nameravala kupiti. Tožnika sta šele na zadnji obravnavi dne

17.12.2004 delno umaknila tožbo in sicer za polovico prvotno toženega

zneska, saj sta zahtevala le še izplačani znesek 10.000 DEM, kar v

tolarski protivrednosti na dan 5.1.1998 znaša 949.320,50 SIT. Ob

upoštevanju določbe 1. odst. 188. člena ZPP lahko tožeča stranka

umakne tožbo ali del tožbe brez privolitve tožene stranke preden se

tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari, pozneje pa vse do

konca glavne obravnave, vendar le s soglasjem tožene stranke, kot to

odloča 2. odst. 188. člena ZPP. V konkretni zadevi tožena stranka z

umikom tožbe ni soglašala. Privolitev tožene stranke je v takšni fazi

postopka nujen pogoj za dopustnost umika. Ker torej privolitve

tožene stranke ni bilo, delni umik tožbe ni dopusten, zato je moralo

sodišče odločiti o celotnem tožbenem zahtevku, kot da delnega umika

ni bilo. Zato so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje

odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo in s tem kršilo načelo

dispozitivnosti ter prostega razpolaganja z zahtevkom, s čimer je

kršilo določilo 1. odst. 2. člena ZPP, neutemeljene.

Iz tožbenih navedb je sodišče prve stopnje pravilno povzelo dejansko

podlago spora, ki je bila nedvomno vrnitev dvojne are. Dejanskih

trditev v tožbi ni mogoče interpretirati kot konkretnega dejanskega

stanu civilnega delikta ali neupravičene obogatitve, saj mora v

primeru odškodninskega zahtevka dejanska podlaga obsegati vse

elemente civilnega delikta, v primeru neupravičene obogatitve pa

dejstvo prikrajšanja in okoriščanja na drugi strani. Ničesar od

navedenega v navedbah tožbe ni mogoče zaslediti, saj je v njej govora

le o ari in vrnitvi dvojne are, ker do sklenitve pogodbe ni prišlo po

krivdi tožene stranke. Sodišče pri odločitvi res ni vezano na pravno

podlago, opredeljeno v tožbi, vezano pa je na dejansko podlago tožbe.

Tožnika sta šele v pripravljalni vlogi, vloženi 7.9.2004 zahtevala

plačilo istega zneska tudi iz naslova neupravičene obogatitve in

odškodninske odgovornosti. Zaključek prvostopnega sodišča, da

uveljavljanje istega zneska na drugi dejanski in pravni podlagi

predstavlja objektivno spremembo tožbe v smislu 2. odst. 184. člena

ZPP, je pravilen. Objektivna sprememba tožbe je namreč podana, če se

spremeni tožbeni temelj, čeprav tožbeni predlog ostane isti. V tem

primeru je namreč spremenjena istovetnost zahtevka, saj se zatrjuje

druga materialna pravica. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe na

podlagi določila 1. odst. 185. člena ZPP dopustilo. Z zahtevkom po

spremenjeni tožbi veljajo vsi materialnopravni in formalnopravni

učinki vložitve oziroma vročitve tožbe posebej in neodvisno od

prvotnega zahtevka. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje

zahtevka po spremenjeni tožbi, je sodišče prve stopnje pravilo

ugotovilno, da sta tako odškodninski kot obogatitveni zahtevek

zastarala, saj sta tožnika znesek 10.000 DEM izročila toženi stranki

7.8.1997, plačilo odškodnine oziroma vrnitev zneska iz naslova

neupravičene obogatitve pa sta zahtevala šele 7.9.2004, ko je

zastaralni rok že zdavnaj potekel. Vložitev tožbe dne 9.1.1998 pomeni

pretrganje zastaranja le za zahtevek po vrnitvi dvojne are. Nikakor

pa ni mogoče tega dejstva razlagati tako kot izhaja iz trditev v

pritožbi, da naj bi v letu 1998 vložena tožba v smislu 388. člena ZOR

pretrgala zastaranje tudi za zahtevka, postavljena v letu 2004 po

spremenjeni tožbi. Namigovanje pritožnikov, da naj bi imelo ravnanje

tožene stranke, ko je od tožnikov prevzela 10.000 DEM pod pretvezo,

da gre za aro, morda celo znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi

bilo treba pri zastaranju uporabiti rok, ki je določen za zastaranje

kazenskega pregona v smislu 377. člena ZOR, predstavlja pritožbeno

novoto, ki je ob upoštevanju določbe 1. odst. 337. člena ZPP

pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožnika niti ne

zatrjujeta, da teh dejstev brez svoje krivde nista mogla navesti do

konca glavne obravnave.

Glede na že obrazloženo stališče pritožbenega sodišča v zvezi z

nedopustnim umikom dela tožbe je jasno, da je neutemeljena tudi

pritožba proti sklepu o odmeri sodne takse za sodbo v znesku

17.100,00 SIT in za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT. Sodišče prve

stopnje je zaradi nestrinjanja tožene stranke z delnim umikom tožbe

odločalo o zahtevku v višini 1.898.640,25 SIT in ne v višini

949.320,00 SIT, kot trdita tožnika. Sodišče prve stopnje pa je glede

na vrednost spora 1.898.640,25 SIT z izpodbijanim sklepom pravilno

odmerilo sodno takso za sodbo in pritožbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.

odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbama ni uspela, zato v

skladu z določbo 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške

pritožbenega postopka. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zoper

sodbo ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o

pritožbi, saj je le izrazila svoje strinjanje z odločitvijo

prvostopnega sodišča, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški v

zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo niso bili potrebni za

pritožbeni postopek (155. člen ZPP), zato te stroške tožena stranka

nosi sama.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo

353člena ZPP in določbo 2. točke 365. člena ZPP obe pritožbi

zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep

sodišča prve stopnje.