VSL sklep III Cpg 125/2005

1. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in
se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.
2. Pritožbi zoper 2. do 6. točko izpodbijanega sklepa se ugodi in se
izpodbijani sklep v tem delu, kolikor se nanaša na predlog
predlagatelja A. d.o.o., spremeni tako, da se predlog za začetek
stečajnega postopka zavrne, kolikor se nanaša na predloge ostalih
predlagateljev, pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne
sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sklenilo,

da se predlog dolžnika za prekinitev stečajnega postopka zavrne. V 2.

do 6. točki izreka pa je sklenilo, da se nad dolžnikom začne stečajni

postopek in ob tem imenovalo stečajnega upravitelja, odredilo, da se

začetek stečajnega postopka objavi na sodni deski in v Uradnem listu

RS ter vpiše v sodni register, pozvalo dolžnikove dolžnike, da svoje

dolgove takoj poravnajo stečajni masi, upnike pa, da prijavijo svoje

terjatve, ter določilo narok za preizkus prijavljenih terjatev.

Zoper navedeni sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov. Predlagal je, da sodišče druge stopnje

izpodbijani sklep razveljavi in stečajni postopek ustavi oziroma

podrejeno, da se uvede postopek prisilne poravnave, plačilo vseh

stroškov pa naj se naloži predlagatelju A. d.o.o.

Pritožba zoper sklep o začetku stečajnega postopka je utemeljena,

pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev stečajnega

postopka pa ni utemeljena.

Kolikor dolžnik oporeka tistim razlogom izpodbijanega sklepa, ki

se nanašajo na ugotovitev obstoja stečajnega razloga, pritožbene

navedbe niso utemeljene. Ne drži namreč, da se je sodišče prve

stopnje pri tem naslonilo le na blokado dolžnikovega računa, saj

je iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da je upoštevalo

tudi druge podatke o celotnem ekonomsko-finančnem stanju dolžnika, ki

jih je ugotovil izvedenec. Gre zlasti za možnost poplačila

dolžnikovih obveznosti iz drugih sredstev. V zvezi s tem je sodišče

sledilo izvedenskemu mnenju, da bi dolžnik kot vir za poplačilo lahko

uporabil le terjatve in zaloge in da je večina terjatev spornih.

Odločilnega pomena je pri tem izvedenčeva ugotovitev, da po bilanci

na dan 31.10.2004 obveznosti za 20.443.000 SIT presegajo sredstva, s

katerimi bi jih bilo mogoče v kratkem času poplačati.

Dolžnik v pritožbi tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo

njegovih pripomb na izvedensko mnenje niti jih ne zavrača v

izpodbijanem sklepu. Ker pa pri tem ne pove, katere od pripomb ima v

mislih, mu sodišče druge stopnje na te navedbe ne more konkretno

odgovoriti. Sicer pa sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve

stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa vsaj posredno odgovorilo

na vse dolžnikove pripombe.

Vendar pa verjetno izkazan stečajni razlog ni edina predpostavka

za začetek oziroma opravo stečajnega postopka. Upnik lahko predlaga

začetek stečajnega postopka, če z verodostojno listino izkaže obstoj

dospele terjatve (3. odst. 90. člena ZPPSL), stečajni postopek pa se

ne opravi, če ima dolžnik samo enega upnika (2. odst. 2. člena

ZPPSL). Obstoj druge od teh dveh predpostavk v obravnavani zadevi

sicer ne more biti sporen, sporno pa je, ali so predlagatelji kot

upniki obstoj svojih dospelih terjatev izkazali z verodostojnimi

listinami. Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve

stopnje tega ni preverjalo.

Predlog za začetek stečajnega postopka so vložili štirje

predlagatelji. Sodišče druge stopnje šteje za potrebno, da najprej

opredeli njihov procesni položaj. Nobenega dvoma ni, da ta ne more

smiselno ustrezati položaju enotnih sospornikov (196. člen ZPP), saj

ni izpolnjen pogoj, po katerem bi bilo mogoče o vseh njihovih

predlogih odločiti samo na enak način. Stečajni postopek je namreč

mogoče začeti le na predlog tistih predlagateljev, ki (med drugim)

izkažejo tudi obstoj svojih dospelih terjatev. Pri tem pa se

zastavlja vprašanje, kakšno usodo imajo lahko predlogi tistih

predlagateljev, ki svojih dospelih terjatev ne izkažejo. Z vidika

smiselne uporabe določb ZPP je treba odločiti tudi o teh predlogih

(2. odst. 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL) in jih seveda

zavrniti. Če sodišča v praksi ne ravnajo tako - ker pač ugotovijo, da

je obstoj svoje dospele terjatve izkazal že eden od predlagateljev in

se zato s predlogi ostalih predlagateljev (podrobneje) ne ukvarjajo -

to praviloma sicer nima nobenih praktičnih posledic. Položaj je

podoben tistemu, ko sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih

bi moralo, ali ko ni odločilo o delu zahtevka (1. odst. 325. člena

ZPP), v takšnih primerih pa lahko stranka v 15 dneh predlaga sodišču,

naj se odločba dopolni.

Upnik A. d.o.o. je svoje terjatve v skupnem znesku 23.244.464 SIT

izkazoval s 17 računi. Račun je sicer lahko verodostojna listina,

ki izkazuje dospelo terjatev, vendar morajo biti za to izpolnjeni

določeni pogoji. V tem pogledu je ustreznejši izraz od računa

faktura (prim. 5. točko 2. odst. 431. člena ZPP in 2. odst. 23.

člena ZIZ). Ni namreč vsaka listina, ki nosi naziv račun, tudi

faktura. Faktura se lahko izda samo za plačilo obveznosti, ki

izvirajo iz pogodbenega razmerja med strankama, npr. za dobavljeno,

blago, opravljeno storitev, najemnino ipd. Ni pa mogoče izdati

fakture za plačilo obveznosti, ki izvirajo iz drugih obligacijskih

razmerij, npr. povročitve škode, neupravičene pridobitve ipd. Takšne

terjatve je, če so sporne, mogoče uveljavljati le v pravdnem postopku

(s tožbo).

Iz računov, ki jih je predložil omenjeni upnik, je razvidno, da so

vsi izdani "za odškodnino iz naslova neopravičene obogatitve". Že to

dejstvo samo po sebi pomeni, da ti računi ne morejo predstavljati

verodostojnih listin iz 3. odst. 90. člena ZPPSL, poleg tega pa je iz

drugih listin v spisu razvidno, da se o terjatvah iz teh računov še

vodi spor pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije

(glej: zapisnik o glavni obravnavi pri navedeni arbitraži z dne

12.5.2004, 3. stran, 1. odstavek; pripravljalno vlogo upnika kot

tožeče stranke pri navedeni arbitraži z dne 27.5.2004, 4. stran,

zadnji trije odstavki, v katerih so navedeni upnikovi računi).

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje, ko je zaključilo,

da je predlagatelj A. d.o.o. z verodostojnimi listinami izkazal

obstoj svojih dospelih terjatev, napačno uporabilo določbo 3. odst.

90člena ZPPSL in pri tem zmotno presodilo listine - račune, ki jih

je predložil omenjeni predlagatelj, nato pa odločitev o začetku

stečajnega postopka glede pogoja iz navedene zakonske določbe oprlo

samo na te dokaze. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi

določb 2. točke 358. člena ZPP in na podlagi pooblastila iz 3. točke

365člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL sklep o začetku stečajnega

postopka, kolikor se nanaša na predlog predlagatelja A. d.o.o.,

spremenilo tako, da je v tem delu predlog za začetek stečajnega

postopka zavrnilo.

Iz doslej navedenega pa tudi izhaja, da bi sodišče prve stopnje lahko

začelo stečajni postopek, če bi svojo dospelo terjatev izkazal kateri

koli od ostalih predlagateljev. Predlagatelj M.Š., s.p. je svoje

terjatve v skupnem znesku 1.269.512 SIT izkazoval z osmimi računi,

izdanimi za plačilo storitev in blaga. Ti računi ustrezajo pojmu

fakture in s tem verodostojne listine. Vendar pa je dolžnik v ugovoru

tem računom oporekal. Trdil je, da se celotno plačilo izvede po

primopredaji, te pa še ni bilo, v preostanku pa je obveznost plačana.

S temi trditvami je oprekal dospelosti in obstoju terjatev. Sodišče

prve stopnje je glede tega predlagatelja zapisalo samo to, je z

verodostojnimi listinami (računi) izkazal obstoj dospele terjatve, do

dolžnikovih trditev pa se ni opredelilo. Zato izpodbijani sklep glede

omenjenega predlagatelja nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar

predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst.

339člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZPPSL.

Predlagatelj M. d.o.o. je svoje terjatve v skupnem znesku

3.664.823,20 SIT izkazoval z 12 računi. S terjatvami tega

predlagatelja pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, saj je v

obrazložitvi izpodbijanega sklepa o njih zapisalo samo to, da jim je

dolžnik nasprotoval, ker naj bi bile zastarane oziroma že poravnane.

Če bi se izkazalo, da je obstoj svojih dospelih terjatev izkazal že

kateri od ostalih predlagateljev, to morda sicer res ne bi bilo

potrebno, a ker zaenkrat ni tako, izpodbijani sklep tudi glede tega

predlagatelja nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi v tem primeru

je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst.

339člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZPPSL.

Predlagatelj U. d.o.o je svoje terjatve v skupnem znesku 1.004.740,80

SIT izkazoval s 16 računi. Glede tega predlagatelja je dolžnik v

ugovoru navedel, da je predlog za začetek stečajnega postopka dne

28.6.2004 umaknil. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo

stališče, da ta predlagatelj predloga ni umaknil, ker da je listino,

iz katere izhaja takšen umik, v spis vložil dolžnik, ni pa izkazano,

da bi bil umik vložen s strani predlagatelja. S tem stališčem se

sodišče druge stopnje ne strinja, saj ne obstaja zakonska določba, po

kateri bi morale stranke svoje vloge pri sodišču vlagati same

(osebno). Dopustiti je mogoče kvečjemu dvom o pristnosti omenjene

vloge, saj je bila predložena le v fotokopiji, ta dvom pa bi moralo

sodišče prve stopnje odpraviti tako, da bi v smislu 1. odst. 108.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL od navedenega upnika zahtevalo,

da vlogo predloži v izvirniku. Ker ni ravnalo tako, je dejansko

stanje glede tega vprašanja ostalo nepopolno ugotovljeno.

Doslej navedenim predlagateljem so se z vlogo z dne 12.5.2005

pridružile še tri upnice, in sicer bivše dolžnikove delavke B.C.,

J.K. in K.M. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da

je sodišče prve stopnje njihove terjatve štelo za izkazane. V

zvezi s tem pa dolžnik utemeljeno opozarja, da mu sodišče ni

dopustilo, da se o teh terjatvah izreče. Vloga, s katero so

omenjene tri upnice vstopile v postopek, je bila namreč dolžniku

vročena na naroku dne 18.5.2005, njegovo prošnjo, da se mu dodeli

rok za odgovor nanjo, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ker je

s tem je ravnalo v nasprotju s 1. odst. 92. člena ZPPSL, je dolžniku

odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno

kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v

zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZPPSL.

Iz navedenih razlogov in na podlagi pooblastila iz 3. točke 365.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL je sodišče druge stopnje sklep

sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka, kolikor se nanaša

na predloge ostalih predlagateljev, razveljavilo in zadevo v tem

obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Kot je bilo že rečeno, pa pritožba zoper sklep o zavrnitvi

dolžnikovega predloga za prekinitev stečajnega postopka ni

utemeljena. Dolžnik je ta svoj predlog utemeljeval tako, da je

navajal, da bo po koncu postopka, ki se vodi pri že omenjeni

arbitraži, glede predlagatelja A. d.o.o. izšel kot neto upnik in

s tem postal solventen (s tem pa bi odpadel stečajni razlog).

Smiselno je torej predlagal prekinitev postopka zaradi reševanja

predhodnega vprašanja (1. točka 1. odst. 206. člena ZPP).

Ne glede na razloge, ki jih je pri odločitvi o tem predlogu navedlo

sodišče prve stopnje (opirajoč se na izvedensko mnenje), pa sodišče

druge stopnje pripominja, da vprašanje, ali je podan stečajni razlog,

ne more predstavljati predhodnega vprašanja. Upoštevati je pač treba

tisto dejansko stanje, ki je podano ob odločanju o predlogu za

začetek stečajnega postopka. Možno bi sicer bilo, da bi se pred

odločitvijo o začetku stečajnega postopka ugotovilo, da je postal

dolžnik solventen, in v takšnem primeru bi moral stečajni senat

predlog za začetek stečajnega postopka zavrniti (3. odst. 94. člena

ZPPSL). Vendar pa takšna zakonska ureditev še ne pomeni, da bi lahko

sodišče do takrat, ko naj bi se morebiti ugotovilo, da je dolžnik

postal solventen, odredilo prekinitev postopka.

Ker je odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka pravilna

že iz pravkar navedenih razlogov, je pritožbene trditve ne morejo

omajati. Zato je bilo treba pritožbo zoper 1. točko izreka

izpodbijanega sklepa zavrniti in sklep v tem delu potrditi (3. točka

365člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

V zvezi s pritožbenim predlogom pa sodišče druge stopnje še

pripominja, da se postopek prisilne poravnave lahko uvede le z

vložitvijo ustreznega dolžnikovega predloga (23. člen ZPPSL),

stroške stečajnega postopka, kot vrste nepravdnega postopka, pa

nosijo stranke same.