431. člen ZPP

Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na zakonske določbe v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je torej razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa glede ostale terjatve že dosegel. Tudi pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tako ni dovoljena. Upnik je v odgovoru na ugovor res umaknil predlog za izvršbo še za dne 29. 8. 2025 dodatno plačanih 1.000,00 EUR, vendar se na to plačilo ugovor ni nanašal, saj je bil vložen že prej. Posledično sodišče prve stopnje navedenega plačila v okviru odločitve o ugovoru ni moglo upoštevati. Ker pa je dolžnik terjatvi ugovarjal tudi po temelju, je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa v preostalem delu sklep o izvršbi pravilno razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku.

Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na določbe ZIZ v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa že dosegel. Možnosti, za kakršno se zavzema pritožba, da bi izvršilno sodišče ob razveljavitvi sklepa o izvršbi tudi zavrglo predlog za izvršbo, pa ZIZ, ko gre za odločanje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (v celoti ali le zoper njegov naložitveni del), ne predvideva. Cilja, ki ga dolžnik zasleduje v tem pritožbenem postopku, torej v okviru izvršilnega postopka ne more doseči, bo pa imel to možnost v sledečem pravdnem postopku.

Pojem "po zakonu overjena zasebna listina" je treba razlagati tako, kot jo glede na smiselno uporabo ob upoštevanju 15. člen ZIZ določa ZPP v 2. točki prvega odstavka 431. člena, to je kot listino, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca. Izvršilno sodišče je dolžno že ob vložitvi predloga za izvršbo paziti na to ali je listina, ki je v predlogu za izvršbo označena kot verodostojna, verodostojna listina v skladu s 23. členom ZIZ, saj obstoj take listine predstavlja formalno predpostavko za odločitev o predlogu za izvršbo.

V obravnavanem primeru sta izvršilna in pravdna faza del enovitega oziroma enotnega postopka, ki nikoli ni bil pravnomočno končan, zato razveljavitev sklepa o izvršbi z dne 23. 12. 2022 s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2023 ni relevantna za vprašanje teka zastaralnih rokov.

Po Uredbi o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba Bruselj I bis toženec (oziroma smiselno dolžnik) lahko, razen v primeru, ko je podana izključna pristojnost drugega sodišča, v mednarodno pristojnost sodišča določene države članice privoli tudi konkludentno. To posledično pomeni, da je tožbo treba vročiti tožencu v odgovor oziroma da sodišče na neobstoj mednarodne pristojnosti (razen pri izključni pristojnosti) ne sme paziti že ob predhodnem preizkusu tožbe. V nasprotnem primeru namreč do tihe prorogacije sploh ne bi moglo nikoli priti. Za presojo mednarodne pristojnosti so torej relevantne tako navedbe v tožbi (smiselno v predlogu za izvršbo), kot tudi v odgovoru na tožbo (smiselno v ugovoru zoper sklep o izvršbi). Povedano še drugače, sodišče se lahko že ob preizkusu tožbe (oziroma smiselno predloga za izvršbo) izreče za mednarodno nepristojno le, če zanesljivo ugotovi, da je izključno pristojno sodišče kakšne druge države članice EU oziroma da ni pristojno slovensko sodišče. Posebna narava izvršbe na podlagi verodostojne listine je pomembna tudi v zvezi z vprašanjem, katero sodišče je mednarodno pristojno z

Pogoj iz 24. člena ZIZ je med drugim izpolnjen, če se sodišču predloži „po zakonu overjena zasebna listina“. Ker ZIZ nima posebnih določb o listinah, s katerimi se izkazuje prehod terjatve, je tudi po oceni sodišča druge stopnje treba navedeni pojem razlagati tako, kot to jasneje določa ZPP v 2. točki drugega odstavka 431. člena, to je kot listino, na kateri je po zakonu overjen podpis zavezanca. Overitev vsebine pogodbe o odstopu in overitev tudi podpisa prevzemnika terjatve nista potrebna. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da so ugovorne navedbe glede neverodostojnosti podpisa na pogodbi o odstopu v izvršilnem postopku pravno nepomembne. Pri tej presoji namreč ne gre za presojo veljavnosti izvršilnega naslova, ki v izvršilnem postopku ni dopustna. Dolžnica se lahko v okviru edinega ugovornega razloga v tem postopku opre prenosu terjatve z uveljavljanjem neveljavnosti pogodbe o odstopu.

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ima dvojno pravno naravo, saj sodišče hkrati izda plačilni nalog v smislu 431. člena ZPP in tudi dovoli izvršbo (tretji odstavek 44. člena ZIZ). Glede na to upnik šele s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sklepa o izvršbi pridobi izvršilni naslov in se zato izvršba na podlagi verodostojne listine lahko začne opravljati šele po pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi. Upnik pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom še ni pridobil ločitvene pravice, saj v zemljiški knjigi še ni prišlo do zaznambe izvršbe.

Novi upnik lahko predlaga izvršbo, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ). Gre za dokazno pravilo. Omenjeno določilo ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Trditveno in dokazno breme glede morebitnih nepravilnosti pri upoštevanju delnih plačil in posledičnih nepravilnosti pri obračunu neplačanega preostanka terjatve, vključno z nepravilnim upoštevanjem določb tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe (oziroma 19. člena ZPotK-1) glede znižanja skupnih stroškov kredita zaradi predčasnega odplačila kredita s plačiloma 15.000 oziroma 30.000 EUR pa, pod pogojem, da je upnik podal ustrezno specifikacijo izterjevane terjatve, nosijo dolžniki, ki bi ustrezno substancirane trditve in dokaze zanje morali podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ugotavljanje teh dejstev namreč presega uradni preizkus, ki ga mora opraviti izvršilno sodišče na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ. 19. Z dnem razdrtja kreditne pogodbe so namreč predčasno za

Toženka je s sklenitvijo Sporazuma pristala na to, da bo uspešnost njenega projekta ocenil tožnik sam s pomočjo svojega notranjega in zunanjega ocenjevalca, in sicer na podlagi kvalitativnih meril. Ocenjevanje na podlagi takšnih meril predstavlja subjektivno presojo oziroma zaznavo doseženih rezultatov projekta s strani pooblaščenih ocenjevalcev. Zato v primeru, ko je tožnikova ocena zadostno obrazložena na podlagi s pogodbo določenih kriterijev in so bila v postopku ocenjevanja spoštovana vsa postopkovna pravila, ki zagotavljajo neodvisnost in strokovnost ocenjevalcev, je toženka skladno s pogodbeno ureditvijo vezana na podeljeno oceno. To pomeni, da z vsebinskim nestrinjanjem s podeljeno oceno oziroma z drugimi strokovnimi mnenji (nepooblaščenih) strokovnjakov, ki prav tako predstavljajo subjektivno oceno projekta, ne bo uspela izpodbiti podeljene ocene toženkinega projekta. Ob preverjanju pravilnosti ocene zato sodišče niti sodni izvedenec ne moreta spreminjati ocene izvedenega projekta, pač pa lahko sodišče samo ugotovi njeno nepravilnost zaradi kakšnih napak v postopku ocenjevanja oziroma v primeru, če utemeljitev ocene glede na predpisane kriterije ne bi bila prepričljiva,

Drži, da novejša sodna praksa dovoljuje predlog za vrnitev v prejšnje stanje v primeru zamude za plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Vendar, kot ugotavlja sam dolžnik, gre za primere, ko je sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. Tak sklep ne obsega le dovolilnega dela, temveč tudi kondemnatorni del, v katerem je dolžniku naložena poravnava terjatve v 3 oziroma 8-dnevnem roku. S sklepom o izvršbi sodišče ne dovoli le oprave izvršbe, temveč izda tudi plačilni nalog. Postopek izdaje plačilnega naloga ureja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 431. do 441. členu, zato je pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje potrebno izhajati ne le iz 36. člena ZIZ, ampak tudi iz določb ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje (116. do 120. člen), ki predloga ne omejuje zgolj na zamujen rok za ugovor in pritožbo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj upnik že ima izvršilni naslov, na podlagi katerega je predlagal izvršbo, sodišče prve stopnje pa je s sklepom o izvršbi le dovolilo opravo izvršbe.

Kot je pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu že sodišče prve stopnje, je v sodni praksi zavzeto stališče o razlagi pojma "po zakonu overjena listina", s katero novi upnik dokazuje, da je terjatev prešla nanj, in sicer, da za dokaz prenosa terjatve zadošča, da je overjen podpis odstopnika terjatve.

Tožena stranka je vložila pravočasen in obrazložen ugovor zoper sklep o plačilnem nalogu. Ti ugotovitvi bi lahko izpodbijala tožeča stranka, česar ni storila. V teh dejanskih okoliščinah določa drugi odstavek 436. člena ZPP, da sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. Takšen pa je izpodbijani sklep. Tožena stranka je z njim dosegla največ, kar ta trenutek po pravu lahko. Bolj ugodne odločitve, kot je odstop zadeve v pravdni postopek ne more doseči.

Sodišče mora izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišču ni treba izvesti tistih dokazov, ki glede na materialno pravo, ki ga je treba uporabiti, niso pomembni. Ti dokazi na odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani (prim. VSRS sklep III Ips 93/2011 z dne 15. 10. 2013).

1. Po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka, katere osnovna izpolnitvena obveznost je bila hramba stvari, prevzeti v okviru te svoje obveznosti vsa tveganja, ki izvirajo iz njene dejavnosti. In vsa ta notranja tveganja bi morala tožena stranka obvladovati. V ta tveganja sodijo vse napake, ki se lahko pojavijo v zvezi z opravljanjem varovanja blaga, tako tehničnega varovanja kot tudi napake, ki so posledica dejanj ali opustitev shranjevalca. Mednje zagotovo sodi tudi okvara videonadzora, pa tudi vsako ravnanje, ki izvira iz njene sfere, in ki prepreči izpolnitev njene obveznosti.

Za dokaz o prenosu terjatve po 24. členu ZIZ je bistveno, da je overjen podpis zavezanca - odstopnika, na kar nakazuje tudi primerjava z določbo 431. člena ZPP, ki med drugim kot verodostojno listino označuje tudi tiste zasebne listine, na katerih je overjen podpis zavezanca.

Pri pogodbi o bančni garanciji gre za bodočo pogojno terjatev, pri kateri ni zakonske podlage za izključitev soglasja o neposredni izvršljivosti. Obveznost dolžnice kot zastaviteljice nastane, če upravičenec iz garancije predloži garancijo upniku na unovčenje in če upnik izvede plačilo, do katerega je garancija unovčena. To sta namreč pravni dejstvi, ki pomenita uresničitev (odložnega) pogoja (in vplivata na zapadlost terjatve) in ju je treba dokazati na v ZIZ predpisan način, da ima notarski zapis, v katerem je dolžnica soglašala z neposredno izvršljivostjo bodoče pogojne terjatve, lastnost izvršilnega naslova v skladu z 20a. členom ZIZ. Obveznost zastavitelja ni subsidiarna.

Predloženi Dogovor o vstopu novega upnika v sodne postopke z dne 30. 12. 2016 tudi po presoji pritožbenega sodišča zadosti zahtevam iz 24. člena ZIZ. V njem sta navedena novi in prvotni upnik, jasno pa je razvidno tudi, da je novi upnik prevzel terjatev, ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku, saj je v Prilogi 1 navedena opravilna številka tega izvršilnega postopka. Dogovor o vstopu novega upnika v sodne postopke z dne 30. 12. 2016 je podpisan s strani novega upnika ter prokurista in člana uprave prvotnega upnika, priloženo pa je tudi potrdilo notarja, da sta prokurist in član uprave prvotnega upnika lastnoročno podpisala omenjeno listino, pri čemer je bila njuna istovetnost ugotovljena na podlagi deponiranih podpisov. Ker je po prevladujoči sodni praksi pojem "po zakonu overjena zasebna listina" treba razlagati tako, kot to jasneje določa ZPP v 2. točki prvega odstavka 431. člena, t.j. kot listino, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca (v obravnavanem primeru odstopnika terjatve, t.j. B d.d., prim. sklep VSL opr. št. III Cp 3151/2005), predloženi Dogovor o vstopu novega upnika v sodne postopke predstavlja ustrezno po zakonu overj

Tretji odstavek 24. člena ZIZ kot dokaz o prehodu terjatve ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Pojem "po zakonu overjena zasebna listina" je treba razlagati tako, kot to jasneje določa Zakon o pravdnem postopku v 2. točki prvega odstavka 431. člena, t.j. kot listino, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca. Aktivno stvarno legitimirana je oseba, ki je kot nov upnik navedena v listini, s katero se dokazuje prehod terjatve, kolikor dolžnik ne uspe dokazati, da terjatev na novega upnika ni prešla. Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša, bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče brez vpogleda v temeljni pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom. Glede preostalih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev

Učinek enostranske izjave, kakršna je tudi izjava o uresničitvi odpoklicnega upravičenja, nastopi potem, ko jo nasprotna stranka prejme, če se stranki nista dogovorili drugače. Določbe Obligacijskega zakonika so namreč glede začetka učinkovanja izjave o uresničitvi oblikovalne pravice dispozitivne. Sprememba upnika na samo terjatev ne vpliva in zato dejstvo, da sta bila obveščena o prenosu terjatve na tretjo osebo (z dopisom z dne 15. 9. 2016), ni pravno relevantno. Prenos terjatve na tretjo osebo ne povzroči njenega prenehanja, je lahko le podlaga za vstop novega upnika v ta postopek, lahko pa se ta postopek nadaljuje tudi v korist prvotnega upnika in se položaj dolžnikov s tem ne spreminja. Pravno podlago za dopustitev vstopa novega upnika v izvršbo namesto prvotnega upnika predstavlja tretji odstavek 24. člena ZIZ, ki določa, da novi upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Citirana določba predstavlja dokazno pravilo - prehoda terjatve novi upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino. <

Nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Gre za dokazno pravilo - prehoda terjatve novi upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino. Takšna strogost je v zakonu določena zato, ker dovolitev spremembe stranke v izvršilnem postopku predstavlja odstop od načela stroge formalne legalitete, po katerem je med drugim izvršilni postopek možno voditi le v korist stranke in zoper stranko, ki sta navedeni v izvršilnem naslovu. Omenjena določila ne zahtevajo predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, odstopnik ga mora le obvestiti o odstopu. Posledica naznanitve je primarno v tem, da postane odstop terjatve znan tudi dolžniku, od trenutka, ko je dolžnik z njim seznanjen, pa ta lahko veljavno izpolni svojo obveznost le upniku. Stranki prenosa terjatve tako dolžniku nista dolžni predložiti tudi same pogodbe o prenosu terjatve,