VSL sodba in sklep I Cp 2111/2004

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve
stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožba

v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko tožbenega zahtevka umaknjena

ter se postopek v tem delu ustavi. S sodbo pa je odločilo, da je

nična kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 20.10.1990 sklenili toženi

stranki, Javno pravobranilstvo pa potrdilo dne 13.11.1990, s katero

je prvotožena stranka prodala drugotoženi stranki del poslovnega

prostora v I. nadstropju stavbe T. xx, Ljubljana, parc.štev. 82/3,

vl.štev. xx, k.o. T., v izmeri xx m2 in xx m2 skupnih prostorov, kar

predstavlja 40,5 % idealni delež na celotnem poslovnem prostoru, za

kupnino 493.500 SIT. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna

tožeči stranki povrniti 333.067,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

Proti navedenemu sklepu in sodbi vlaga pritožbo drugotoženec.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga,

naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa

razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki

povračilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podrejeno zadevo

vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Poudarja, da je nedopustno,

da sodišče vprašanje ničnosti ne obravnava kot samostojno pravno

vprašanje civilnega prava in da svoja stališča povezuje z

denacionalizacijo in transformacijo pravnega reda v novih družbenih

razmerah. Ti dve vprašanji sta upoštevni zgolj v pogledu izkazanega

pravnega interesa tožnic za vložitev tožbe, ne more pa v ničemer

vplivati na presojo, ali je prepoved manjšega pomena ali ne in kakšen

je namen prepovedi iz 51. člena ZNKD, s čemer se sodišče ni

ukvarjalo. Predpisov o denacionalizaciji v času sprejetja ZNKD tudi

še ni bilo. Neumestno je tudi sklicevanje sodišča na pravičnost

transformacije pravnega reda, kajti eno od načel denacionalizacije

naj bi tudi bilo, da ta ne sme povzročati novih krivic. Po določbi 2.

odstavka 107. člena ZOR se ničnost po teoriji realizacije in

afirmacije pogodbe ne more uveljavljati, če je pogodba izvršena,

prepoved pa manjšega pomena. Pogodba pa je bila predložena tako

javnemu pravobranilstvu v potrditev kot tudi pristojnemu davčnemu

organu zaradi odmere davka in je bil davek tudi plačan. Tedanji

zakoniti zastopnik je overil tudi podpis prodajalca, kar pomeni, da

je pogodba sposobna za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški

knjigi. Kupec kupljeno nepremičnino tudi uporablja od leta 1990 in v

zvezi z njo izvršuje vsa upravičenja, ki gredo lastniku. Pogodba je

bila torej izvršena v smislu 2. odstavka 107. člena ZOR. Zakon o

varstvu naravne in kulturne dediščine je bil sprejet leta 1981. Z

amandmaji k republiški ustavi iz leta 1989 so družbena zadružna in

zasebna lastnina enakopravne (amandma IX/tč 6) ter pri nastopanju na

trgu enakopravna podjetja ter drugi gospodarski subjekti, ne glede na

lastninsko obliko (amandma XIII/tč 8). Na tej podlagi je bil navedeni

zakon spremenjen v letu 1992 v 51. členu. Sprememba je v

enakopravnosti vseh lastninskih oblik in sicer je bil s spremembo

prepovedan vsak promet kulturnih spomenikov. Novi slovenski Zakon o

varstvu kulturne dediščine iz leta 1999 pa je opustil prepoved

prometa kulturnih spomenikov, razen tistih, ki so v lasti države in

državnega pomena. Prepoved je bila torej že tedaj manjšega pomena,

danes pa te prepovedi sploh ni več. Tudi po predpisih o

denacionalizaciji se kulturni spomeniki, četudi so državnega pomena,

vračajo v naravi. Tudi teoretiki zagovarjajo načelo afirmacije

pogodb. V obravanavanem primeru pa celo tožbe niso vložile prizadete

osebe - MOL oziroma država, katerih interesi naj bi bili prizadeti.

Potrebno bi bilo presojati tudi interese in dobrovernost ene ali obeh

strank. Nedobrovernosti pa drugotoženi stranki ni mogoče očitati.

Pogodbo je celo potrdilo Državno pravobranilstvo. Da gre za kulturno

zgodovinski spomenik sploh ni bilo zaznamovano v zemljiški knjigi.

Pritožnik tudi ni vedel, da je vložen denacionalizacijski zahtevek. V

konkretnem primeru je bil namen zgolj ohranjanje državnega nadzora

zaradi skrbi za kulturno dediščino. Nepremičnina glede na

denacionalizacijo tudi ne bi ostala v sferi sedaj državne lastnine.

Ničnost kot sankcija pride v poštev le če je izrecno predpisana za

kršitev določene prepovedi. Zakon o varstvu naravne in kulturne

dediščine pa v 51. členu ne določa ničnostne sankcije, kar pomeni, da

posli, sklenjeni v nasprotju s to določbo niso avtomatično nični.

Določba 1. odstavka 103. člena ZOR pa določa,da je pogodba, ki

nasprotuje ustavnim načelom oziroma ustavnim predpisom nična, če

namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če

zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Torej tudi sam

ZOR avtomatične ničnosti ne pozna. Mol kot predkupna upravičenka

predkupne pravice ni izkoristila. Tudi 40. člen zakona terja, da

takšno nepremičnino ponudi v odkup občini imetnik pravice uporabe in

ne kupec. Brez predhodne ponudbe je torej pogodba prepovedana le eni

stranki - prodajalcu. Pogodba, ki pa je prepovedana le eni stranki,

ostane po določbi 2. odstavka 103. člena ZOR v veljavi, stranko, ki

je prekršila zakonsko prepoved pa zadenejo druge sankcije. Po mnenju

teorije je pomembna tudi poštenost strank. Pritožnik je ravnal

pošteno, tožeče stranke in prvotožena stranka pa v

denacionalizacijskem postopku ravnajo nepošteno in skušajo izigrati

drugotoženca. V obravnavanem primeru prvotožena stranka tudi ni

odtujila nepremičnine iz družbene lastnine temveč le pravico uporabe,

ki pa je bila v pravnem prometu. Tega dejstva ne more spremeniti

niti nedoslednost v navedbi 6. člena pogodbe, vsebina

zemljiškoknjižnega dovolila, ki govori o lastninski pravici. V poštev

pridejo tudi pravila o konverziji pogodbe iz 106. člena ZOR. Če bi

namreč bila sprejemljiva razlaga, da gre za prenos lastninske

pravice, bi pogodba veljala kot pogodba o prenosu pravice uporabe,

kar je bilo v skladu z namenom pogodbenih strank in bi stranki takšno

pogodbo sklenili, če bi vedeli, da bo dikcija 6. člena pogodbe

vplivala na njeno veljavnost. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da

naj bi bil kršen tudi 2. odstavek 1. člena Zakona o začasni prepovedi

sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z

nepremičninami v družbeni lastnini, ki je prepovedoval promet z

drugimi nepremičninami, s katerimi razpolagajo družbenopolitične

skupnosti. V konkretnem primeru pa z nepremičnino ni razpolagala

družbenopolitična skupnost temveč prodajalka, ki je bila sicer

družbeno pravna oseba ne pa družbenopolitična skupnost. Pojem

družbenopolitične skupnosti je bil jasen in je označeval le občino in

državo. Kot je razvidno iz Ustave SFRJ in Ustave RS je pomenil občino

ter Republiko Slovenijo in SFRJ.

Pritožbi nista utemeljeni.

k pritožbi zoper sklep

Pritožnik sicer izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim

je sodišče prve stopnje ugotovilo delni umik tožbe, pri čemer pa

vsebinsko ne obrazloži, zakaj naj bi bil izpodbijani sklep

nepravilen. Tudi ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo

kakšnih kršitev procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere

mora paziti po uradni dolžnosti.

k pritožbi zoper sodbo

Pritožnik neutemeljeno opozarja, da naj bi sodišče prve stopnje

utemeljilo ničnost sporne pogodbe na podlagi denacionalizacijskih

predpisov, ki v času sklenitve sporne pogodbe niti še niso veljali.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo ničnost sporne kupoprodajne

pogodbe na podlagi okoliščine, da pogodba nasprotuje prepovedim

uzakonjenim v dveh zakonskih predpisih, veljavnih na dan sklenitve

sporne pogodbe - prepovedi odtujitve nepremičnine v družbeni lasti,

ki je proglašena za spomenik ali znamenitost, vsebovani v 51. členu

Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju : ZNKD), - ter

prepovedi prometa z nepremičninami, zaplenjenih na podlagi Zakona o

nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, s katerimi

razpolagajo družbenopolitične skupnosti, na podlagi 2. odstavka 1.

člena Zakona o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami v

družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZZPS). Tako prepoved iz ZNKD kot

tudi prepoved iz ZZPS sta bili tudi po presoji pritožbenega sodišča

uzakonjeni predvsem zaradi javnega interesa ter varstva celovitosti

pravnega reda, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prvo

navedena prepoved je zagotavljala ohranjevanje naravnih in kulturnih

znamenitosti oziroma dobrin v družbeni sferi zaradi učinkovitega

nadzora nad njihovim stanjem oziroma zaradi potrebe po varovanju in

ohranjanju takšnih stvari, ki predstavljajo naravno in kulturno

dediščino države (primerjaj v izpodbijani sodbi pravilno

izpostavljeno določbo 1. člena ZNKD). Drugonavedena prepoved pa je

bila razen v interesu razlaščencev prav tako sistemskega pomena

oziroma značaja. Zagotavljala je že pred konkretno realizacijo na

pravnopolitični ravni sprejetih načel in izhodišč, ki so bila kasneje

povzeta ne le v določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) temveč so

svoj odraz dobila tudi v novi slovenski ustavi, ki je prvič

izpostavila prvenstveni položaj zasebne lastnine kot ustavnopravne

kategorije (33. člen Ustave RS). Več kot očigleden je njen namen

preprečiti odtujevanje (ne tudi nujno špekulativno) nepremičnin iz

družbene lastnine v zasebno lastnino osebam, ki niso

denacionalizacijski upravičenci in s tem onemogočanje na sistemski

ravni sprejetih ciljev o popravi krivic, kot civilizacijske in pravne

vrednote oziroma emanacije enega od načel pravne države - načela

pravičnosti. Že pred uveljavitvijo ZDen in v njem določene enake

sankcije - ničnosti pravnih poslov (88. člen ZDen) je omogočila ali

pa vsaj povečala učinkovitost in domet izvedbe denacionalizacije,

torej tudi zagotavljala varstvo javnega interesa (primerjaj tudi

razloge iz obrazložitve 15. točke in dela 18. točke Odločbe US RS,

št. U-I-123/95, z dne 5.3.1998, Uradni list RS št. 27/98, ki se sicer

nanaša na ZDen, vendar pa pripomore tudi k razumevanju sporne

problematike). V zvezi s to prepovedjo nadalje ni utemeljeno

pritožbeno sklicevanje na to, da prodajalka - prvotožena stranka ni

bila družbenopolitična skupnost, zaradi česar v spornem primeru naj

ne bi veljala prepoved iz 2.odstavka 1. člena ZPPS. Z navedeno

določbo je bil namreč prepovedan promet z nepremičninami,s katerimi

razpolagajo družbenopolitične skupnosti in torej ni pomembno, kdo je

prodajalec takšne nepremičnine, kot poskuša nasprotno prokazati

pritožnik, temveč to ali je bila nepremičnina, "last"

družbenopolitične skupnosti, odtujena (da je bila odtujena bo

obrazloženo v nadaljevanju te pritožbene odločbe). V konkretni pravdi

pa med strankama ni sporno, da je bila predmetna nepremičnina v

upravljanju Občine L. (pravica upravljanja stvari v družbeni

lastnini), torej je imela tudi razpolagalno pravico občina,

prvotožena stranka pa torej le nanjo prenešeno pravico uporabe.

Občina pa je na podlagi ustav SFRJ in RS bila definirana kot

družbenopolitična skupnost, kar sicer navaja tudi sam pritožnik.

Nanizana ugotovljena dejstva torej izkazujejo zakonski dejanski stan

iz cit. zakonske določbe. Sporna pogodba torej nasprotuje prisilnim

predpisom, pri čemer je v navedenem 2. odstavku 1. člena ZPPS celo

izrecno določena ničnostna sankcija. Pri nobeni od omenjenih

prepovedi namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo milejšo

sankcijo oziroma v nobenem od obeh primerov ni predpisano kaj

drugega. Tudi ni določeno, da bi bila sklenitev takšnega pravnega

posla prepovedana le eni pogodbeni stranki in torej tudi ne gre za

enostransko prepoved, kot še zmotno meni pritožnik. Obe prepovedi ob

obrazloženem zadevata samo vsebino pa tudi posledice sklenitve

pogodbe, ki posegajo tako v interese drugih oseb kot celo tudi širše

družbene interese. Izkazana je torej zakonska situacija iz 1.

odstavka in ne iz 2. odstavka 103. člena ZOR, kot je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ob povedanem je izključeno tudi upoštevanje konvalidacije pogodbe

oziroma uporaba določbe 2. odstavka 107. člena ZOR, na katero se

sklicuje pritožnik. Ugotovitev, da sta prepovedi bili predpisani v

javnem interesu in celo zaradi varstva celovitosti pravnega reda ter

pravnih vrednot oziroma varstva ustavnopravno varovane kategorije

zasebne lastnine, ne zmanjšuje pomena navedenima prepovedima, temveč

jima ga nasprotno povečuje, torej ne gre za prepovedi manjšega

pomena. Razen tega pa tudi ni mogoče pritrditi pritožniku, da naj bi

prepovedi oziroma vzroka ničnosti kasneje prenehala. Prepoved

vsebovana v 1. členu ZZPS je bila celo nasprotno kasneje v še sedaj

veljavnem 88. členu ZDen časovno podaljšana (primerjaj tudi

materialnopravno pravilne razloge sodišča prve stopnje). Tudi na

podlagi novega Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur.l. RS štev

7/99) še vedno velja prepoved odtujitve nepremičnin, ki so spomenik

državnega pomena in so v lasti države, torej nepremičnin, ki

predstavljajo kulturno dediščino v državni lastnini, katera v bistvu

predstavlja pandan nekdanji družbeni lastnini na nepremičninah, ki so

bile v upravljanju družbenopolitičnih skupnosti - države oziroma kot

v spornem primeru občine. Ni torej mogoče priznati veljavnost sporni

pogodbi na podlagi 107. člena ZOR, kot zmotno meni pritožnik.

Tudi morebitna dobrovernost ali poštenost drugotoženca (pritožbene

trditve) za do sedaj podano presojo nista pravno pomembni. Varstvo

javnega interesa, celovitosti pravnega reda oziroma temeljnih

ustavnih kategorij pretehta morebitno poštenost ravnanja ene od

pogodbenih strank pri sklepanju pravnega posla, ki je sklenjen v

naprotju s prisilnimi predpisi, ki varujejo omenjeni pravno

zavarovani vrednoti. Vsebina prepovedi še posebej v primeru iz 2.

odstavka 1. člena ZPPS, ko je izrecno z zakonom določena najhujša

sankcija - ničnost pogodbe, ima torej tako pomembno težo, da je ne

more zmanjšati tudi morebitno pošteno ravnanje ene od pogodbenih

strank. Na prepoved vsebovano v 51. členu ZNKD tako tudi ne more

vplivati zatrjevana okoliščina, da pritožnik ni vedel, da gre za

stavbo, ki je arhitekturni oz. umetnostni spomenik, kot tudi ne

dejstvo, da predkupna upravičenka - MOL ni izkoristila predkupne

pravice, na eno in drugo prepoved pa tudi ne dejstvo, da je Javno

pravobranilstvo evidentiralo sporno pogodbo v svoji evidenci in na

neveljavnost pogodbe ni opozorilo.

Pritožnik se tudi neutemeljeno zavzema za uporabo instituta

konverzije iz 106. člena ZOR. Že sam pritožnik tudi v pritožbi

povzema povsem jasno vsebino pogodbe, ki opredeljuje povsem jasen

skupen pogodbeni namen pogodbenih strank - prenos lastninske pravice

nanj z dogovorjeno intabularno klavzulo in torej ne kakšne druge

pravice. Zgolj prenosa pravice uporabe kot namena, ki naj bi ga imela

toženi stranki pred očmi ob sklenitvi pogodbe in volje, da bi

sklenili tudi pogodbo, ki bi omogočila le prenos takšne pravice

(predpostavke za konverzijo v smislu cit. zakonske določbe), pa

toženi stranki v tem postopku niti nista dokazovali. Sicer pa tožeča

stranka v tem postopku zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe, ki

zasleduje prenos lastninske pravice in ne pravice uporabe. Zavrnitev

tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti takšne pogodbe, za kar se

zavzema pritožnik, bi torej a contrario pomenilo priznanje

veljavnosti prenosa lastninske pravice na pritožnika na predmetni

nepremičnini, v nasprotju z zgoraj nanizanimi pravnimi stališči.

Pritožnik se v zvezi z zavzemanjem za konverzijo pogodbe sklicuje

tudi na dejstvo, da pa se je lahko prenesla pravico uporabe, ki naj

bi tedaj bila v prostem pravnem prometu. Zato je, ne glede na

siceršnjo pravno vprašljivost te pritožbene trditve, potrebno takoj

dodati, da tožnice v tem postopku niso zahtevale varstva svojega

položaja zaradi prenosa pravice uporabe, temveč so se uprle prenosu

nepremičnine iz družbene lastnine v last osebi zasebnega prava, ki bi

jim glede na določbe ZDen onemogočil vrnitev nepremičnine v last in

posest v denacionalizacijskem postopku (primerjaj člen 16/3 ZDen).

Takšni upravičeni zahtevi je sodišče prve stopnje nudilo sodno

varstvo z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki bi

takšen prepovedan prenos - lastninske pravice lahko omogočila zaradi

v sporni pogodbi zapisane intabularne klavzule. Zato so tudi te

pritožbene trditve v spornem primeru pravno nepomembne.

Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega ugotovilo, da v pritožbi

uveljavljana razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava nista podana ter nadalje

ugotovilo, da tudi niso podane nobene procesne kršitve, na katere

mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s

366členom ZPP). Zato je zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in

potrdilo pravilna sklep in sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP v

zvezi s 366. členom ZPP).