VSL sodba I Kp 1167/2003

Pritožbama zagovornikov obtoženega B. H. in M. P. in po uradni
dolžnosti za obtoženega S. R. se ugodi in se izpodbijana sodba
spremeni tako, da se obtožence oprosti obtožbe,
da so skupno s sodelovanjem pri izvršitvi z neznancem po vzdevku D.
neupravičeno zaradi prodaje prenašali substanco, ki je z Zakonom o
proizvodnji in prometu z mamili (Ur. l. SFRJ, št. 55/76) v zvezi z
odločbo o seznamu mamil (Ur. l. SFRJ, št. 70/78) razglašena za mamilo
s tem,
da so dne 20.2.1995 v kombiniranem vozilu znamke Hyundai Furgon reg.
št. LJ XX-XXX, ki ga je vozil M. P., pri prevozu pa sta bila prisotna
tudi B. H. in S. R. v prostoru za prtljago prevažali posušene vršičke
rastline konoplje in sicer v štirih vrečkah v skupni teži 1.922,41
gramov, pred tem pa se je neugotovljenega dne v mesecu februarju 1995
S. R. z neznancem z imenom D. dogovoril za nakup dveh kilogramov
marihuane po ceni 3,80 DEM za gram, kar naj bi plačal B. H., ki je
pristal na količino in ceno, nato pa je obdolženi H. zaprosil M. P.,
da jih ta s kombiniranim vozilom zapelje do Šempetra v Savinjski
dolini in nato nazaj v Kranj, nakar so se po predhodnem dogovoru dne
20.2.1995 okoli 19. ure pred diskoteko Black Jack v Črnučah sestali
vsi štirje in je neznana oseba z imenom D. peljala s svojim vozilom
tako, da so mu ostali trije sledili s kombijem do neugotovljenega
kraja v okolici Šempetra, kjer sta D. in S. R. od neznanca prevzela
štiri vrečke marihuane, za katero je H. plačal 7.600 DEM nato pa so
mamilo v vrečkah skrili med toaletni papir, ki ga je P. že prehodno
naložil v prtljažni del vozila in se odpeljali nazaj proti Kranju,
vendar so bili ustavljeni v kraju Blagovica in je bilo mamilo najdeno
ter zaseženo s strani policistov, sama količina pa kaže na namen
prodaje.
S tem naj bi storili kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in
prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.
Po I. odstavku 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se
obdolžencem odvzame zaseženo mamilo.
Stroški postopka kot tudi potrebni izdatki obdolžencev in njihovih
zagovornikov in nagrada zagovornikov bremenijo proračun v skladu z
določilom 96. člena ZKP.

Z izpodbijano sodbo so bili obtoženi B. H., S. R. in M. P. spoznani

za krive kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z

mamili po I. odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

Obdolženim so bile izrečene pogojne obsodbe in sicer B. H. eno leto

zapora s preizkusno dobo treh let. Obtoženemu S. R. eno leto zapora,

preklicana pa mu je bila pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega

sodišča v Krškem opr. št. K 47/99 z dne 13.2.2002 v zvezi s sodbo

Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 557/2000 z dne 30.8.2000 v

kateri mu je bila določena kazen eno leto in šest mesecev zapora ter

preizkusna doba treh let in mu je bila izrečena v skladu z 2. točko

II. odstavka 47. člena KZ enotna kazen dve leti zapora s preizkusno

dobo petih let. Obtoženemu M. P. pa je bila ob uporabi omilitvenih

določil določena kazen sedmih mesecev zapora in preizkusna doba dve

leti. V skladu z določilom člena 196/IV KZ pa je sodišče odvzelo

1.922,41 gramov konoplje, ki je bila zasežena obtoženemu B. H.

Obtoženim je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka v

višini 12.800,64 SIT, ter obtoženima B. H. in M. P. po 100.000,00 SIT

povprečnine, obtoženemu S. R. pa 70.000,00 SIT povprečnine.

Obtoženima B. H. in S. R. pa je bilo naloženo tudi plačilo potrebnih

izdatkov in nagrade zagovornikov postavljenih po uradni dolžnosti.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožila zagovornika obtoženega M. P. in

obtoženega B. H. zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega

stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve

kazenskega zakona in sta predlagala, zagovornik obtoženega B. H.

razveljavitev sodbe, zagovornik obtoženega M. P. pa poleg

razveljavitve sodbe tudi oprostitev obtoženca.

Višja državna tožilka A. Š. je v svojem pisnem mnenju, ki so ga

obtoženci in zagovorniki prejeli, predlagala zavrnitev pritožb.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožnika imata prav, ko zatrjujeta, da so podane bistvene kršitve

določb kazenskega postopka. Sodba temelji na dokazu, ki je bil

pridobljen s krišitvijo z Ustavo določenih človekov pravic. Podana je

kršitev iz 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje

namreč nima prav ko zatrjuje, da je bil pregled vozila v katerem so

policisti našli mamilo (1,922,41 grama konoplje) zakonit. Iz spisa v

konkretnem primeru izhaja, da sta policista prometne policije

Ljubljana S. G. in A. Č. ustavila vozilo, v katerem so bili obtoženci

in ga je upravljal P. Iz zapisnika o zaslišanju policista G. v

preiskavi izhaja, da sta s kolegom opravljala običajno kontrolo

prometa, v okviru katere sta ustavila vozilo, pa tudi zato, ker je

šlo za kombinirano vozilo in so se v tistem času že pojavljali

ilegalni prevozi tujcev. Od voznika sta zahtevala dokumente. Ker se

je v nočnem času v vozilu prevažal tudi toaletni papir, ki naj bi bil

namenjen trgovini, pa sta se odločila za pregled vozila. Ob pregledu

vozila sta razmaknila toaletni papir in našla vrečke, za katere sta

posumila, da vsebujejo mamilo. Takšno ravnanje policistov pa ni bilo

v skladu z določilom člena 148 ZKP, kot to ugotavlja sodišče prve

stopnje. Namreč kolikor gre za rutinsko kontrolo prometa na podlagi

pooblastil iz 14. člena ZVCP, je takšno ustavljanje vozil zaradi

nadzora prometa ter pregled vozil, voznikov in drugih udeležencev v

cestnem prometu poseg v splošno svobodo ravnanja, ki predstavlja

enega od elementov pravice do varstva zasebnosti in osebnostnih

pravic iz 35. člena Ustave. Zato mora biti takšno ustavljanje

podvrženo strogemu testu sorazmernosti med posegom v splošno svobodo

ravnanja in izvajanjem nadzora prometa. Pri tem se mora nadzor

izvajati strokovno in spoštovati osebno dostojanstvo posameznika, ter

se mora zagotoviti, da je poseg v njegove osebnostne pravice čim

manjši in da traja ustavitev čim krajši možni čas. Tako sta imela

policista pravico glede na to, da sta vozilo ustavila zaradi običajne

kontrole prometa opraviti le kontrolo v okviru razlogov ustavitve.

Seveda sta imela pri tem možnost tudi vizualnega pregleda vozila od

zunaj navznoter, nikakor pa ne pravico, da se odločata in opravita

preiskavo vozila, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bili podani

razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se

storilec preganja po uradni dolžnosti, ampak se je ta sum pojavil

šele potem, ko je bila opravljena preiskava vozila. Preiskava vozila

je namreč možna le po določilih člena 214 ZKP. Resda v času izvedbe

preiskave še ni bilo izrecno določeno, da se določila o hišni in

osebni preiskavi nanašajo tudi na preiskavo skritih prostorov

prevoznih sredstev, vendar je zakon določal, da se to nanaša na

preiskavo stanovanja in drugih prostorov obtoženca, sicer, če je

verjetno, da bo mogoče pri preiskavi odkriti sledove kaznivega

dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Torej se

opravlja lahko preiskava, ki je usmerjena in sicer v iskanje in

odkrivanje sledov kaznivega dejanja, za katerega že obstaja utemeljen

sum, da je bilo izvršeno. Seveda pa se ta lahko opravlja praviloma le

z odredbo sodišča in le v izjemnih primerih brez odredbe. Druge

prostore kot jih je določal zakon pa je treba razumeti v okviru

ustavnih določil 35. člena Ustave Republike Slovenije s katerim se

zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic.

Upoštevati pa je treba tudi 36. člen Ustave Republike Slovenije, kjer

je določeno, da brez sodišča proti volji stanovalca ne sme stopiti v

tuje stanovanje ali druge tuje prostore niti se jih ne sme

preiskovati. Nadalje pa je iz izpovedbe iste priče na glavni

obravnavi razvidno, da sta s sodelavcem ob tem, ko sta preverjala

dokumente obtožencev preko OKC dobila obvestilo brez pojasnila, da

naj obdolžence zadržita na kraju ter da prihajajo kriminalisti, ki

bodo prevzeli postopek. Ob takšni izjavi priče, v kolikor bi bila

resnična pa gre za neupravičeno zadrževanje oseb, saj ni bil podan

nikakršen razlog za sum, da bi bilo s strani obtožencev storjeno

kaznivo dejanje, ki bi opravičevalo zadrževanje le teh. Pri tem pa je

že Ustavno sodišče v odločbah U-I-370/98 in Up 215/01 ugotovilo, da

je lahko pri ustavljanju vozil zaradi nadzora prometa poseg v

osebnostne pravice čim manjši in da traja ustavitev čim krajši možni

čas. V kolikor pa upoštevamo izjavo policista (kriminalista C., da so

prejeli na OKC obvestilo, da je bilo ustavljeno vozilo v katerem so

se osebe sumljivo obnašale ter da je podan sum, da naj bi imeli

mamilo, zaradi česar sta s sodelavcem odšla na kraj dogodka in tam

našla mamilo, katerega sta predhodno našla že policista) pa je treba

upoštevati razloge, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo, da je

šlo za neupravičeno preiskavo. Namreč, kot je pritožbeno sodišče že

poudarilo, je dovoljen pregled prevoznih sredstev možen le vizualno v

kolikor gre za ustavljanje vozila zaradi kontrole prometa in nikakor

ni dovoljeno nikakršno brskanje po prtljagi (odmikanje zavojev

toaletnega papirja), saj gre v tem primeru že za poseg v ustavno

pravico do zasebnosti.

Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodba temelji na nezakonito

pridobljenem dokazu. Vsi ostali dokazi, na katere se opira sodba,

izvirajo prav iz nezakonito pridobljenega dokaza. Zato je pritožbeno

sodišče obtoženega B. H. in M. P. na podlagi pritožb njunih

zagovornikov obtoženega S. R. pa po uradni dolžnosti (v skladu z

določilom 387. člena ZKP) zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo

očitkov obtožbe, da naj bi storili kaznivo dejanje po I. odstavku

196člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

V skladu z določilom člena 498/I ZKP pa je pritožbeno sodišče

obtožencem odvzelo 1,922,41 gramov konoplje, to je mamilo (to terjajo

koristi splošne varnosti). Gre namreč za mamilo, ki ni v prosti

prodaji in je promet z njim omejen, prav zaradi tega, ker lahko

ogroža zdravje ljudi.

Ker so bili obtoženci oproščeni, pa je sodišče stroške postopka kot

tudi potrebne izdatke vseh obtožencev in njihovih zagovornikov in

nagrado zagovornikov naložilo v breme proračuna.