VSL Sklep III Cp 2638/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru

dolžnika in razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne

listine, opr.št. In 2002/00077 z dne 11.7.2002 v delu, v katerem je

dovoljena izvršba ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno

v pravdnem postopku.

Zoper tak sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP

- v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS, št.

51/98, 72/98, 11/99, 89/99, 11/01 in 75/02; ZIZ) s predlogom, naj

pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da dolžničin

ugovor kot prepozen zavrže, podredno pa, naj ga razveljavi ter zadevo

vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da se sodišče

prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do njegovih

ugovornih navedb o pravočasnosti dolžničinega ugovora, zato sklep

nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana kršitev postopka po

14točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa še vedno vztraja na

tem, da je dolžničin ugovor prepozen, saj obstaja utemeljen sum, da

ugovora sodišče ni prejelo dne 21.8.2002, kot je sicer na njem

zavedeno, temveč kasneje. V utemeljitev teh trditev podaja obširne

razloge ter vztraja na tem, da je treba ponovno preveriti datum

prejema ugovora na sodišču. Iz izpodbijanega sklepa nadalje tudi ni

razvidno, katerega od ugovorov je prvostopno sodišče obravnavalo,

glede na to, da je dolžnica kasneje vložila še en ugovor. Sodišče

prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka tudi s

tem, ko je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je dolžničin

ugovor utemeljen, saj izvršilno sodišče v primeru ugovora zoper sklep

o izvršbi na podlagi verodostojne listine njegove utemeljenosti ne

presoja, temveč presoja le, ali je pravočasen, obrazložen, popoln in

dovoljen (5. odstavek 62. člena ZIZ). Kar se tiče vsebine

dolžničinega ugovora pa opozarja, da se je dolžnica na menici

zavezala kot avalist, menična obveznost pa je abstraktna, zato

dolžnica ne more uveljavljati ugovorov, ki niso izrecno določeni v

Zakonu o menici (Ur.l. SFRJ, št. 104/46, 33/47, 16/65, 54/70, 57/89,

17/91, 13/94, 82/94; ZM), ne more torej uveljavljati ugovorov iz

temeljnega pravnega posla, zato bi bilo treba njen ugovor zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP ni podana. Res je sicer, da sodišče prve

stopnje upnikovih ugovornih navedb o tem, da je dolžničin ugovor

prepozen, ni obrazloženo zavrnilo, vendar pa s tem očitane

postopkovne kršitve ni zagrešilo. Kršitev po navedeni določbi je

namreč podana le v primeru, ko ima prvostopna odločba take

pomanjkljivosti, da je vsebinsko ni mogoče preizkusiti, pravilnost

prvostopnega stališča o pravočasnosti ugovora pa je mogoče

preizkusiti že na podlagi samih podatkov v spisu in na podlagi le-teh

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek prvostopnega sodišča o

pravočasnosti ugovora pravilen. Pravilna vročitev sklepa o izvršbi

dolžnici je bila namreč opravljena šele dne 7.9.2002 (prim.

vročilnico, pripeto k list. št. 7), medtem ko je bil ugovor oddan

priporočeno na pošti že dne 20.8.2002 (prim. kuverto, pripeto k list.

št. 12). Dolžničin ugovor pa je pravočasen tudi v primeru, če bi

upoštevali datum prve (sicer nepravilne) vročitve (saj vročitev ni

bila opravljena osebno dolžnici - prim. 142. člen ZPP) sklepa o

izvršbi dolžnici (dne 17.8.2002 - prim. vročilnico, pripeto k list.

št. 7 spisa), saj je vložen v tridnevnem ugovornem roku (1. odst. 61.

člena ZIZ). Ker je bil ugovor oddan na pošti s priporočeno pošiljko,

je za presojo njegove pravočasnosti relevanten le datum oddaje vloge

na pošti in ne datum njenega prejema na sodišču (prim. 2. odstavek

112člena ZPP), zato pritožba neutemeljeno vztraja na tem, da bi

bilo treba preveriti, ali je sodišče dolžničin ugovor res prejelo dne

21.8.2002. Kot nerelevantne je treba zavrniti tudi pritožbene očitke,

češ da ni jasno, kateri ugovor je prvostopno sodišče obravnavalo, saj

je kasnejši ugovor vsebinsko identičen prvotnemu ugovoru.

Neutemeljena pa je končno tudi pritožbena graja prvostopne

obrazložitve o "utemeljenosti" dolžničinega ugovora. Kljub takšnemu

(sicer res napačnemu) zapisu v obrazložitvi je namreč prvostopno

sodišče v izreku izpodbijanega sklepa pravilno odločilo, da bo o z

ahtevku odločeno v pravdnem postopku, zato kršitev 61. člena ZIZ ni

podana. Kolikor pa pritožba v tem delu meri na kršitev iz 14. točke

2odstavka 339. člena ZPP, pa je treba pojasniti, da tudi te kršitve

sodišče prve stopnje ni zagrešilo, saj je iz celotne vsebine

izpodbijanega sklepa razvidno, da se je na prvi stopnji dejansko

presojalo le, ali je ugovor šteti za obrazloženega v smislu 2.

odstavka 61. člena ZIZ, medtem ko se sodišče v njegovo vsebinsko

utemeljenost ni spuščalo, zato tudi nasprotje med izrekom in razlogi

sklepa, ki bi onemogočalo njegov preizkus, ni podano. Sodišče prve

stopnje torej ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih kršitev

določb postopka. Pritožbeno sodišče pa v prvostopnem postopku in

odločbi tudi ni zasledilo drugih, uradoma upoštevnih (2. odst. 350.

člena ZPP v zvezi z 2. odst. 339. člena ZPP) bistvenih kršitev.

Sodišče prve stopnje je dolžničin ugovor tudi pravilno štelo za

obrazloženega v smislu 2. in 4. odstavka 61. člena ZIZ.

V tej izvršilni zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi

verodostojne listine, to je (bianko) menice z opravljenim protestom

(prim. 23. člen ZIZ). Ugovor je v takih primerih šteti za

obrazloženega, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki lahko

imajo z ozirom na menično pravo (prim. 4. odst. 61. člena ZIZ) za

posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična,

in predlaga dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje (2. odst.

61člena ZIZ). Obseg dovoljenih ugovorov oseb, od katerih se zahteva

izpolnitev zaveze iz izdane menice, določa 16. člen ZM. Iz te določbe

sicer res izhaja, da je menična obveznost abstraktna (kot v pritožbi

poudarja upnik), vendar pa to velja le za regresne menične zavezance

iz menice. Le slednji načeloma ne morejo uveljavljati ugovorov iz

temeljnega pogodbenega razmerja (1. odst.), niti ne morejo

uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pooblastilo za izpolnitev

bianko menice (2. odst.), medtem ko to ne velja za glavne menične

zavezance v razmerju do remitenta kot prvega meničnega upnika. Med

glavne menične zavezance pa sodi tudi dolžnica v tej izvršilni

zadevi, ki se je na menici zavezala kot avalist oziroma menični

porok. Skladno z določbo 31. člena ZM je namreč avalist odgovoren

prav tako, kakor tisti, za katerega je porok. Po 4. odstavku 30.

člena ZM pa velja v primeru, ko ni razvidno, za koga je aval dan, da

je dan za trasanta.

Po povedanem je naziranje v pritožbi, češ da dolžnica kot avalist

nima ugovorov iz temeljnega posla, pravno zmotno. Pravno odločilno za

dopustnost njenih ugovorov je namreč, da se je zavezala kot porok

glavnega meničnega dolžnika (trasanta) ter da je upnik v tej

izvršilni zadevi hkrati tudi remitent oziroma prvi menični upnik

(prim. menico v prilogi A2). Dopustnega ugovora po meničnem pravu pa

ne predstavljajo le njene ugovorne navedbe o prekoračitvi pooblastila

za izpolnitev bianko menice (smiselna razlaga 2. odstavka 16. člena

ZM), temveč tudi ugovorne navedbe o tem, da upnik nima več podlage za

vnovčenje sporne menice, saj je z izpolnitvijo obveznosti iz

temeljnega posla odpadla podlaga za njeno izdajo. Kljub temu, da je

bila torej menica izdana in je pravnoformalno veljavna in da kot taka

učinkuje sama po sebi (ne glede na veljavnost temeljnega pravnega

posla), se namreč dolžničin ugovor, da njena menična zaveza kljub

temu ni podana, lahko izkaže kot utemeljen, saj pravo varuje

meničnega zavezanca pred nepravičnimi in pravno neutemljenimi učinki

"lastnega življenja" menice v primerih, če podlaga za njeno izdajo ne

obstoji več (glej. dr. Šime Ivanjko, Komentar Zakona o menici, GV

Ljubljana 2001; str. 152-153).

Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani

sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in 353. členom

ZPP ter 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka

temelji na določbah 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena

ZPP.