VSL sodba II Cp 1523/2004

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino za

materialno škodo v višini 354.118,00 SIT in nematerialno

škodo v višini 1.850.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.1.2002 do plačila ter ji povrniti pravdne

stroške. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov

toženke v znesku 243.559,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do

plačila.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožnica.

Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04

- drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v

novo sojenje, podrejeno pa takšno spremembo sodbe, da se

tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je sodišče prve stopnje

zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe

nasprotuje razlogom v sodbi, razlogi so nejasni in v

medsebojnem nasprotju, v odločilnih dejstvih je nasprotje

med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino

izvedeniškega mnenja. Razlogi so nejasni, ker sodišče

napačno uporablja izraz prometni pas in vozni pas, zaradi

česar se sodbe ne da preizkusiti. V tem delu je tudi napačno

uporabljeno materialno pravo, ker ZVCP pozna le izraze

smerno vozišče in prometni pas. Razlogi o tem, da je tožnica

zamenjala prometni pas za tem, ko se je S. vključeval na prednostno

cesto, nasprotujejo izvedeniškemu mnenju. Iz 4. točke na strani 5

izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnica ob predvideni hitrosti 35

km/h prevozila v času 3 sekund, ki jih je S. potreboval za vključitev

na prednostno cesto, 38 metrov, kar pomeni, da je glede na zelo dobro

vidljivost moral videti tožnico v času, ko je speljeval. Sodišče je

tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pri oceni ravnanja tožeče

stranke ni imelo v mislih načela zaupanja iz 2. člena ZVCP, po

katerem je tožnica imela upravičeno v mislih, da S. ne bo zapeljal na

prednostno cesto v nasprotju s pravilom 41. člena ZVCP. Napačno je

ocenilo izvedene dokaze, predvsem izjavo S.. Vozilo tožnice je bilo v

času, ko je pričela zavirati, poravnano na prometnem pasu, zaradi

česar ne drži izjava S., da je tožnica začela zavijati iz levega na

desni prometni pas 5-6 m pred trčenjem, pa tudi ne, da jo je opazil v

trenutku, ko je bil s prednjim delom že na prometnem pasu za Koper.

Glede na ugotovitve izvedenca, da tožnica najmanj 15 metrov pred

trčenjem ni mogla menjati prometnega pasu, da je bil v času trčenja

S. le 1 m na prometnem pasu za smer Koper, da je bila vidljivost do

vrha nadvoza, da S. ni stal in da je tožnico porinil naprej, je

jasno, da je S. povzročil prometno nesrečo. Sodišče ni ocenilo izjave

tožnice, da je bil odcep oddaljen 40 m od mesta, kjer je menjala

prometni pas, ne upošteva, da tožnica ne zna oceniti razdalje, očitno

je zanjo razdalja 1 m v resnici 8 m ali več. Sodišče tudi ni ocenilo

izjave policista A., da če bi sledovi zaviranja obstajali, bi te

označili na skici, kar pa ni storil, ker sledov očitno ni bilo.

Napačna je ugotovitev sodišča, da bi bilo gibanje tožničinega vozila

mogoče ugotoviti le z natančno časovnopotno analizo. Sodišče je

zmotno uporabilo določbe 178. in 154. člena ZOR ter 215. člena ZPP.

Tožnica je uspela dokazati, da ji je nastala škoda zaradi

nedopustnega ravnanja voznika avtobusa, ker se je vključil na

prednostno cesto, čeprav ni bila prosta na dovolj dolgi razdalji.

Toženec je tisti, ki bi moral glede na to, da se krivda domneva,

dokazati, da ni kriv, ker je v tem obsegu sokriv drug udeleženec. Če

sodišče ni moglo ugotoviti, kdo je kriv za nesrečo, bi moralo v

skladu z določbo 215. člena ZPP odločiti v korist tožnice. Napačna je

tudi stroškovna odločitev. Tožnica je prerekala stroške

pripravljalnih vlog, ker so bile neobrazložene in nepotrebne, poleg

tega so stroški napačno specificirani in v nasprotju z OT. Sodbe v

tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje

ni storilo. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče

prve stopnje izraza prometni pas (7. točka prvega odstvaka

19člena Zakona o varnosti cestena prometa - ZVCP; Ur. l.

RS, št. 30/98 - 83/04) in vozni pas (pojma slednjega ZVCP ne

ureja) uporablja kot sinonima, tako da o ugotovljenem poteku

prometne nesreče ni nobenih nejasnosti ali nasprotij. Jasno

je, da je tožnica vozila po Piranski cesti v smeri proti

Kopru, po smernem vozišču, ki je sestavljeno iz dveh

prometnih pasov, desnega in levega in da je tožbeni zahtevek

zavrnjen iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo,

da je do prometne nesreče prišlo izključno zaradi tožničine

nepravilne menjave prometnega pasu v križišču in sicer

desnega na levi prometni pas (prvi in drugi odstavek 41.

člena ZVCP), ne pa zaradi nepravilnega vključevanja voznika

avtobusa iz neprednostne ceste (pri zavijanju v levo) na

prednostno cesto, po kateri je vozila tožnica (tretji

odstavek 41. člena ZVCP).

Razlogi sodišče prve stopnje o tem, kdaj je tožnica

zamenjala prometni pas (trdila je, da ga je zamenjala na

nadvozu pred polno črto, ki ločuje levi in desni prometni

pas) in da je voznik avtobusa ni mogel videti v času, ko je

speljeval na prednostno cesto, niso v nasprotju z

izvedeniškim mnenjem. Izvedenec je namreč po izdelavi

pisnega mnenja ob zaslišanju odpravil vse nejasnosti.

Pojasnil je namreč, "da tega, na kateri točki je tožnica

zamenjala prometni pas, torej na kakšni razdalji od točke

trčenja, ali je šlo za sukovito menjavo pod ostrim kotom, za

normalno menjavo pod kotom 45 stopinj ali manj, s kakšno

hitrostjo je vozila tožnica pri menjavi pasu, ne more

ugotoviti in natačne časovno potne analize ne more

napraviti", prav tako je pojasnil, "da je možno, da v času,

ko je voznik avtobusa izvajal manever zavijanja v levo na

levem prometnem pasu v smeri Kopra ni bilo nobenega vozila

in da spreten voznik v razdalji 38 metrov, kolikor je bilo

od začetka polne črte do mesta trčenja prometni pas zamenja

dvakrat". Zato razlogi izpodbijane sodbe niso v nasprotju z

izvedenskim mnenjem, pa tudi ne v medsebojnem nasprotju.

Po oceni pritožbenega sodišča je dejansko stanje pravilno in

popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze

ocenilo posamično in skupaj (8. člen ZPP). Ocenilo je

podatke spisa sodnika za prekrške, zaslišanje obeh

policistov, ki sta pojasnila, da se v policijski zapisnik

zapiše to, kar je tedaj znanega in izrečenega, izpovedi

pravdnih strank in izvedensko mnenje. V gornjem odstavku

omenjene ugotovitve izvedenca je povezalo v logično celoto z

ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti z izpovedjo tožnice same,

da je zamenjala prometni pas en meter pred koncem ograje

(prim. fotografijo na list. št. 42 spisa), kar je 19 metrov

pred mestom trčenja. Pritožbeni očitek o tem, da tožnica

nima jasnih predstav o razdaljah, je v smislu določbe prvega

odstavka 337. člena nedovoljeno novo dejstvo, izjava polista

A. glede zavornih sledi ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve

stopnje, prav tako tudi ne izpoved toženca o trenutku, kdaj je opazil

tožnico in o tem, kdaj je zamenjala vozni pas, ki jo pritožba napačno

povzema (5-6 metrov pred začetkom neprekinjene črte, ne pred trkom).

Pritožbeni očitki sprejete dokazne ocene ne omajejo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo 178.

in 154. člena ZOR ter pravila o dokaznem bremenu. Na tožeči

stranki je bilo breme, da dokaže, da je toženec ravnal

nedopustno, in ne obratno. V primerih vzajemno povzročenih

škod pravilo o domnevani krivdi odpove. Izključno krivdo

nasprotnika mora zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo

sklicuje, sicer do uporabe prvega odstavka 178. člena Zakona

o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z

nadaljnjimi spremembami) ne pride. Če se izkaže, da je

krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, v

sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 178. člena

ZOR). Šele dokazana in ne domnevana krivda ima za posledico

presojo po pravilih o domnevani krivdi (glej komentar 154.

člena Obligacijskega zakonika, str. 882). V obravnavanem

primeru tožnica ni dokazala, da je do nesreče prišlo po

izključni krivdi toženkinega zavarovanca in tudi ne, da je

za prometno nesrečo sokriv toženkin zavarovanec. Izvedeni

dokazni postopek tudi po oceni pritožbenega sodišča ne

omogoča zanesljivega zaključka, da je toženkin zavarovanec

opazil oziroma bi moral opaziti tožnico, preden je izvedel

manever zavijanja v levo. V dvomu pa sodišče odloči v škodo

tiste stranke, ki je za nedokazano dejstvo nosila dokazno

breme (215. člen ZPP), torej v škodo tožnice. Neutemeljeno

je tudi tožničino sklicevanje na načelo zaupanja v prometu

(2. člen ZVCP). Ni namreč dokazano, da je toženkin

zavarovanec ravnal v nasprotju s predpisi o varnosti

cestnega prometa.

Odločitev o stroških pravdnega postopka je pravilna. Katere

pravdne stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje

priznalo toženki, je razvidno iz stroškovnika na list. št.

80 spisa. Zato se odločitev o pravdnih stroških da

preizkusiti. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno

priznalo stroške pripravljalne vloge z dne 29.4.2004 (list.

št. 56 in 57 spisa). Ker je toženka v tej vlogi podala

pripombe na izvedensko mnenje, so bili stroški za sestavo te

vloge potrebni v smislu določbe prvega odstavka 155. člena

ZPP. Stroškov pripravljalne vloge z dne 8.6.2004 (list. št.

73 spisa) pa sodišče prve stopnje toženki ni priznalo, ker

jih je ocenilo za nepotrebne. Pritožbeni očitek, da so bile

pripravljalne vloge neobrazložene in da niso v ničemer

prispevale k rešitvi spora, je torej neutemeljen. Pravdni

stoški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo - OT (Ur.

l. RS, št. 67/03) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS; št.

1/90 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi

spremembami).

Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ni po uradni

dolžnosti upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena

ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v

odločitvi o zavrnitvi pritožbe in temelji na določbi prvega

odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi

določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ (Ur. l. RS,

št. 83/01), ker je sporno razmerje nastalo pred 1.1.2002, ko

je začel veljati OZ.