VSL sodba II Cp 3243/2005

Pritožbi se deloma ugodi in se v izpodbijanem obsodilnem delu in v
odločitvi o pravdnih stroških (tč. 1 in 5 izreka) izpodbijana sodba
spremeni tako, da glasi:
1.Tožene stranke so dolžne tožeči stranki nerazdelno plačati
nepremoženjsko škodo v znesku 2.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi
od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane
za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila po
predpisani obrestni meri zamudnih obresti in mu povrniti 240.253,00
SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2005 do
plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.
2.V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi
sodba sodišča prve stopnje.
3.Tožnik je dolžan drugo in tretjetoženi stranki povrniti 25.701,00
SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
10.8.2005 do plačila v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.
4.Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da so toženci

dolžni nerazdelno plačati 2.400.000,00 SIT nepremoženjske škode in

61.200,00 SIT premoženjske, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi ter

mu povrniti 298.669,40 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi

obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilno sodbo se pritožuje prvotoženec zaradi

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno

sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo

spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek;

podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

v ponovno odločanje. V pritožbi prvotoženec navaja, da

izpodbijana sodba temelji na negativni oceni izpovedi priče

B.V., ki je bila kritičnega dne natakarica v lokalu pred katerim naj

bi prišlo do tožnikovih poškodb. Ta priča je tako v tem kot kazenskem

postopku izpovedala, da ni videla ničesar in da se pred njo tožnik in

prvotoženec nista stepla in da je bila s prvotožencem zaklenjena v

lokalu in ni jasno zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo njeni

izpovedbi in je nepravilen sklep sodišča prve stopnje, da omenjene

priče ne more šteti za verodostojno. Sodišče je v celoti sledilo

izpovedbi prič L., E. in G., ki pa niso nepristranske priče, saj gre

za prijatelje oziroma brata tožnika in so zainteresirane za izzid

postopka. Tudi v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani,

opr. št. II K 346/2001 je sodišče v celoti sledilo izpovedi V. in

poudarilo, da je edina nepristranska priča. Zaradi tega je nelogično

in nerazumljivo, da ji ne verjame v tem postopku. Sodišče je tudi

napačno ocenilo verodostojnost izpovedi tožnika, saj je spreminjal

izjave, tožnika so lahko poškodovali štirje neznanci, ki so bili na

kraju dogodka. Sodišče je zmotno ocenilo dokaze. Napačno je ocenjen

tudi soprispevek tožnika k škodnemu dogodku zgolj na 20 %, saj je

tožnik aktivno sodeloval v pretepu. Tudi prisojeni znesek za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku

500.000,00 SIT je nepravilen, saj tožnik te škode ni specificiral,

opredelil jo je šele izvedenec.

Drugo in tretjetožena stranka (v nadaljevanju tožeča

stranka) izpodbijata sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in v

pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni

pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje

razveljavi. V pritožbi tožena stranka navaja, da bi moralo

sodišče prve stopnje upoštevati kazenski spis in ga

upoštevati v zvezi z drugimi dokazi. Sodišče v izpodbijani

sodbi ne obrazloži zakaj verjame pričam tožnika in

razvrednoti pričevanje tožencev - edine nepristranske priče

točajke V.. Prvotoženec na kraju dogodka sploh ni mogel biti, V.

L. pa poškodovanja svojega brata ni mogel videti. Pomembno je, da

je bilo na kraju dogodka prisotnih še štiri ali pet neznancev. Tožena

stranka se v celoti sklicuje na izjavo dano v kazenskem postopku, ki

bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Tožnik v tem postopku

sploh ni dokazoval protipravnega ravnanja. Ne glede na navedeno pa je

bilo dejanje storjeno v silobranu. Tudi odškodnina je odmerjena

previsoko, prav tako pa tudi pravdni stroški.

Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno

sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

V predmetni zadevi je kazensko sodišče v postopku opr. št.

II K 346/2001 Okrožnega sodišča v Ljubljani obravnavalo isti

dogodek na katerem temelji tožnik svoj odškodninski

zahtevek. S pravnomočno kazensko sodbo so bili toženci

oproščeni, da so poškodovali tožnika, vendar sodba

kazenskega sodišča ne veže pravdnega sodišča, kadar gre za

ugotavljanje predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje se

nanaša na obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, od

katerega je odvisna odločba pravdnega sodišča (člen 13 ZPP).

V obravnavanem primeru pa ne gre za ugotavljanje pravice ali

pravnega razmerja, ampak za ugotavljanje dejstev. Pri tem

pravdno sodišče, razen kolikor gre za kaznivo dejanje in

kazensko odgovornost storilca na podlagi pravnomočne

obsodilne sodbe ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča

in mora z veljavnostjo za konkretno zadevo dejstva ugotoviti

samo, pri čemer ni vezano na nobena dokazna pravila in

odloča na podlagi proste presoje dokazov. Sodišče prve

stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze in po njihovi oceni

ugotovilo na kakšen način je prišlo do škodnega dogodka in

da so toženci s skupnim delovanjem poškodovali tožnika.

Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in navedlo

zakaj ne verjame tožencem in priči V. ter zakaj verjame tožniku in

njegovemu bratu V.. Dokazna ocena je prepričljiva in logična in jo

pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju

pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Po

oceni pritožbenega sodišča je povsem logično, da so toženci

poškodovali tožnika, saj so bili le oni v konfliktni situaciji,

toženci tudi ne povedo, niti zatrjujejo ter dokazujejo, da bi tožnika

poškodovale tretje osebe. Z nasprotnimi trditvami v pritožbi, da niso

poškodovali tožnika in sklicevanje na oprostilno sodbo v kazenskem

postopku toženci kot že omenjeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča

prve stopnje v katero kot že omenjeno pritožbeno sodišče ne dvomi.

Prvotoženčeva pavšalna trditev, da je soprispevek tožnika večji kot

20 % je neutemeljena, saj njegov prispevek tudi po oceni pritožbenega

sodišča ne more biti večji kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje.

Drugo in tretjetoženec se ne moreta sklicevati na silobran, saj za te

trditve nista predložila nobenih dokazov.

Glede na navedeno sta pritožbi neutemeljeni ko izpodbijata

odgovornost za nastale poškodbe tožniku.

Predmet pritožbenega preizkusa v konkretnem primeru je tudi

primernost prisojene odškodnine za telesne bolečine, strah

in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti glede na to, da toženci izpodbijajo tudi višini

prisojene odškodnine. Odmera odškodnine za negmotno škodo

pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne

odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem

konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove

vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi

individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v

200členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju

ZOR). To pa so:

- stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje

ter druge okoliščine (1. odstavek člena 200 ZOR);

- pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti

na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in

družbenim namenom (drugi odstavek člena 200 ZOR). Hkrati pa

mora biti odškodnina določena objektivno in sicer na

razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami

ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodninami za

primerljivo škodo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik v pretepu

utrpel zlom leve ličnice, zlom nosne kosti, udarce in

odrgnine po obrazu in obeh očesnih dupljah in trajanje in

intenzivnosti bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih

je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca ter

nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče

materialnopravno napačno prisodilo v okviru odškodnine za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

ter trajanju in oblike strahu, je odškodnina za telesne

bolečine (2.000.000,00 SIT) in strah (500.000,00 SIT)

odmerjena v primernem znesku. Odškodnina za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obsega

satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje zaradi

najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali

telesnem področju. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da

tožnik ne trpi zaradi zmanjšanih aktivnosti, tožniku tudi ne

gre odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih

aktivnosti, saj se slednja prisoja samo v izjemnih primerih,

ne pa zaradi težav v dihanju v trajanju šest tednov in 14

dnevno uživanje tekoče ali pasirane hrane. Te kratkotrajne

težave ne opravičujejo prisojo odškodnine iz tega naslova,

saj se te težave upoštevajo pri odmeri odškodnine za telesne

bolečine. V tem delu je bilo pritožbama ugoditi in

odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti zavrniti, v ostalem pa pritožbo

zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve

stopnje (člen 358 tč. 4 in 353 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo

odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je uspel 80 % po

temelju in 84 % po višini tako, da tožnikov uspeh v pravdi

znaša 82 %. Od priznanih stroškov 371.690,00 SIT so toženci

dolžni povrniti tožniku 304.786,00 SIT. Uspeh tožene stranke

je 18 %. Od priznanih 239.526,00 SIT pravdnih stroškov

prvotoženca mu je tožnik dolžan povrniti 43.115,00 SIT, ter

od 118.990,00 SIT pravdnih stroškov drugo in tretjetožene

stranke 21.418,00 SIT. Po pobotanju ostane razlika

240.253,00 SIT, ki so jo dolžni toženci povrniti tožniku.

Drugo in tretjetožena stranka sta s pritožbo uspeli 16 % in

tožnik jima je dolžan povrniti 16 % pritožbenih stroškov,

odmerjenih na 160.632,00 SIT, kar znese 25.701,00 SIT. Izrek

o stroških prvotožene stranke je odpadel, ker jih ni

priglasila. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni v ničemer

prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam

trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem. Tak izrek o

stroških temelji na določbi člena 166 v zvezi s členom 154

in 155/2 ZPP.