VSL sklep II Cp 2271/2004

Pritožba proti točki I sklepa se zavrže.
Pritožba proti točki II sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep
potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I sklenilo,

da se sprememba tožbe dopusti, pod točko II pa, da ni stvarno

pristojno in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena

stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju.

Proti sklepu se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov,

predvsem zaradi kršitve določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP in

predlaga spremembo sklepa tako, da se sprememba tožbe ne dopusti in

da se zadeva vrne v meritorno odločanje Okrajnemu sodišču v

Radovljici. Navaja, da toženec ni pristal na spremembo "tožbenega

zahtevka" in bi sodišče spremembe ne smelo dopustiti. Glede na

določbo 4. odstavka 182. člena ZPP se zahtevki po 3. odstavku istega

člena uveljavljajo z eno tožbo le, če je sodišče stvarno pristojno za

vsakega od uveljavljanih zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana

ista vrsta postopka. V obravnavani zadevi je za odločanje o primarnem

tožbenem zahtevku stvarno pristojno okrajno sodišče, za odločanje o

spremenjenem zvišanem pa okrožno sodišče. Zaradi tega bi spremembe ne

smelo dopustiti.

Pritožba zoper tč. I ni dovoljena, zoper tč. II pa ni utemeljena.

Po 7. odstavku 185. člena ZPP ni posebne pritožbe zoper sklep, s

katerim se ugodi spremembi tožbe. Pritožbo proti temu delu sklepa je

bila zato treba zavreči, ker ni dovoljena (člen 343/1 in člen 351

ZPP).

Ker torej posebna pritožba proti sklepu, s katerim je bilo ugodeno

spremembi tožbe, ni dovoljena, amapak se sme ta sklep izpodbijati

samo v pritožbi zoper končno odločbo (člen 363/2 ZPP), je treba

odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno

odločilo, da je za odločanje pristojno okrožno sodišče glede na to,

da znaša vrednost spremenjenega podrejenega zahtevka več kot

2.000.000,00 SIT (člen 32/1 ZPP). Odgovoriti pa je treba tudi na

vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba in sicer, ali je s tem morda

nastala situacija, ki nasprotuje določbi 4. odstavka 182. člena ZPP v

zvezi s 3. odstavkom istega člena.

Kolikor gre za vprašanje stvarne pristojnosti (primerjaj člen 39/1

ZPP), primarni zahtevek v tej zadevi ni denarni zahtevek, pač pa je

denarni zahtevek podrejeni. Po 1. odstavku 41. člena ZPP velja, da če

uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več

zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se

določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

Ta člen torej ne loči med primarnim in podrejenim zahtevkom, pač pa

govori le o zahtevkih. Ker je v obravnavani zadevi denarni zahtevek

le podrejeni, ne pa primarni, se torej vrednost spora zaradi

določitve stvarne pristojnosti ravna po podrejenem zahtevku, ki ga je

tožnik spremenil, sodišče prve stopnje pa je spremembo dovolilo.

Toženec v tem trenutku nima pravice do pritožbe proti temu sklepu. Ne

gre torej za situacijo, ki jo zatrjuje pritožba, ko bi bilo glede na

spremembo tožbe za odločanje o primarnem zahtevku pristojno okrajno

sodišče, za odločanje o podrejenem pa okrožno. Po povedanem je za

odločanje o obeh zahtevkih pristojno okrožno sodišče. Odločitev

sodišča prve stopnje je tako pravilna.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi (člen

365, točka 2 ZPP).