VSL sodba II Cp 1106/2004

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem delu tako spremeni, da sedaj glasi:
"Tožena stranka X. d.d., Novo mesto, je dolžna plačati tožniku J.
B., Cerklje ob Krki, odškodnino v znesku 715.000,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 do plačila ter mu povrniti pravdne
stroške v znesku 320.131,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
4.3.2004 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.
Višji tožbeni zahtevek se zavrne."
V ostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v
nespremenjenem delu potrdi.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni
stroške pritožbenega postopka v znesku 47.631,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna

plačati tožniku odškodnino v znesku 1.265.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter mu povrniti pravdne

stroške v znesku 407.100,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V presežku in sicer za znesek

2.285.000,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija obsodilni del sodbe, iz vseh

pritožbenih razlogov, predlaga pa tako spremembo sodbe, da sodišče

tožbeni zahtevek zavrne v celoti ali pa razveljavitev sodbe in

vrnitev zadeve v novo odločanje. Navaja, da bi sodišče lahko

ugotovilo obstoj skrite napake in s tem škodnega dogodka le na

podlagi mnenja in ocene izvedenca ustrezne tehnične in prometne

stroke. Dokazno breme glede obstoja napake in škodnega dogodka je na

strani tožnika. Obstoj škodnega dogodka in njegov opis je navajal

tožnik, katerega izpovedba pa zaradi interesa v pravdi ne more

pomeniti tehtne podlage za odločitev. Tudi izpoved priče A.K.

nasprotuje splošno znanim dejstvom o sprožitvi zračne blazine. Očitno

neresnična, izmišljena in potrebam tožnika prirejena je izpoved priče

o tem, da je videl napihnjeno zračno blazino. Ob škodnem dogodku

K. ni bil prisoten, zanj mu je povedal tožnik. Iz dopisa PP Brežice

je razvidno le to, da je tožnik isti dan prijavil škodni dogodek.

Ogled kraja škodnega dogodka ni bil opravljen. Izvedenca v postopku

nista bila postavljena. Inšpektor tožene stranke je pregledal vozilo

zaradi popravila večjega obsega, vendar samo popravilo vozila ne

pomeni priznanja napake, saj je bilo vozilo v garanciji. Poleg tega,

da tožnik napake ni dokazal, pa tožena stranka ni odgovorna za škodo,

ker je v skladu z 10. členom ZVPot dokazala vse potrebne

predpostavke. Tožena stranka izdelka ni dala v promet, kot uvoznik je

ravnala v skladu s prisilnimi predpisi, stvar ni imela napake v

trenutku, ko je bila dana v promet. Napake z znanimi metodami in

analizami ni bilo mogoče odkriti. Vozilu je bilo izdano potrdilo o

brezhibnosti in je bilo, preden se je predalo končnemu potrošniku,

večkrat pregledano. Tožena stranka iz previdnosti nasprotuje tudi

višini prisojene odškodnine za nematerialno in materialno škodo.

Sodni izvedenec je opredelil poškodbo tožnika kot poškodbo lažje

stopnje. Glede odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti je

sodišče prezrlo, da tožniku ni bila predpisana niti ovratnica, ki je

pomemben element pri odmeri odškodnine. Kot glavni razlog zmanjšani

življenjski aktivnosti sodišče navaja glavobole in zavrto gibljivost

vratne hrbtenice, za kaj takega pa ni imelo opore v izvedeniškem

mnenju. Zdravniškega potrdila z dne 18.12.2003 sodišče ne bi smelo

niti upoštevati, ker je bilo izdano prepozno. Zvin vratne hrbtenice

ne pušča trajnih posledic in ne zmanjšuje sposobnosti tožnika pri

poklicnem in vsakdanjem življenju. To je ugotovil tudi izvedenec v

svojem mnenju. Omejena gibljivost je lahko posledica starostnih

sprememb. V skladu z izvedeniškim mnenjem je bil pri tožniku podan

primaren strah, sekundaren strah pa ni upravičen. Kljub temu, da

tožnik ni priložil nobenih listin (vozovnice, računi), ki bi

dokazovale nastanek materialne škode in utemeljenost tega dela

zahtevka, je sodišče po prostem preudarku za premoženjsko škodo

prisodilo 15.000,00 SIT, ob upoštevanju kilometrine.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot pravno odločilno v tej zadevi ugotovilo

sledeče: tožnik je dne 30.9.2000 utrpel poškodbe, ko se mu je med

vožnjo z vozilom RK, reg.št. KK xx-yyC samodejno sprožila zračna

blazina ter ga pri sprožitvi udarila v glavo in prsni del telesa;

tožena stranka je uvoznik vozila in je izdala izjavo o ustreznosti in

tehnični brezhibnosti vozila (potrdilo o homologaciji vozila); tožena

stranka je priznala celotne stroške reklamacije glede zamenjave

zračne blazine. Zračna blazina se je sprožila samodejno, zaradi

skrite napake, prisotne že ob izdaji homologacijskega potrdila.

Izvedeni dokazni postopek tudi po presoji pritožbenega sodišča ne

dopušča dvoma, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot

zatrjuje tožnik in da je slednji tudi dokazal tako napako pri

funkcioniranju zračne blazine, vgrajene v osebni avtomobil, kot tudi

nastalo škodo. Tožnik je svoj zahtevek uveljavljal na podlagi določil

Zakona o varstvu potrošnikov (Ur.l. RS št. 20/98, s kasnejšimi

spremembami - v nadaljevanju ZVPot). Ureditev odgovornosti po

določilih ZVPot je deloma širša kot po 179. členu Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR, saj pojem proizvajalca stvari obsega

tudi uvoznika izdelka (5. odstavek 1. člena ZVPot) in celo

dobavitelja izdelka, če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče

ugotoviti (3. odstavek 4. člena ZVPot). Da je bila tožena stranka

glavni zastopnik - uvoznik vozil R in konkretno tudi uvoznik

tožnikovega osebnega avtomobila znamke RK, sama priznava in med

strankama ni sporno. Zato tožena stranka odgovarja tožniku za škodo v

skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o

odgovornosti proizvajalca stvari z napako (1. odstavek 4. člena

ZVPot). Pritožba v zvezi s tem pravilno poudarja, da mora tožnik

skladno z določbo 7. člena ZVPot (kot je bila v veljavi v času

škodnega dogodka, pri čemer enako velja tudi za ostala v nadaljevanju

citirana določila ZVPot) dokazati napako in škodo. Vendar mora na

drugi strani tožena stranka, če se hoče oprostiti odgovornosti,

dokazati bodisi, da je škoda posledica takoimenovane višje sile (2.

odstavek 7. člena ZVPot) ali druge okoliščine, ki jih opredeljuje 10.

člen ZVPot. S pritožbeno trditvijo, da bi moralo sodišče ugotoviti

oziroma tožnik dokazati obstoj napake in s tem škodnega dogodka le na

podlagi mnenja izvedenca ustrezne tehnične in prometne stroke, ni

mogoče soglašati. Nobenih ovir ni, da tožnik dokazuje samodejno in

neupravičeno sprožitev zračne blazine z drugimi dokazi, torej s svojo

izpovedbo, z izpovedbami prič, z dopisom Policijske postaje Brežice o

tem, da je dogodek še isti dan prijavil policistom, z listinami, ki

dokazujejo pozitivno rešen reklamacijski zahtevek. Tožnik je z

naštetimi dokazi obstoj škodnega dogodka in napako tudi dokazal. Pri

tem so neutemeljeni očitki pritožbe glede izpovedi priče A.K., češ da

je slednji izpovedal drugače, kot izhaja iz zapisnika o glavni

obravnavi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.10.2002 (list.št.

37 spisa) ni razvidno, da bi A.K. izpovedoval drugače, kot je sodišče

prve stopnje njegovo izpoved povzelo v razloge sodbe, prav tako iz

zapisnika ni razvidno, da bi tožena stranka ugovarjala zoper vsebino

zapisnika (2. odstavek 124. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Neutemeljeno tudi pritožba trdi, da samo popravilo vozila (v

konkretnem primeru nadomestitev sprožene zračne blazine) ne pomeni

priznanja napake, ker je bilo vozilo v garanciji, saj je smisel

tovrstne odgovornosti prodajalca in proizvajalca ravno v tem, da

jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času in v tem času

tudi odpravi napake v delovanju stvari (določbe členov 501 do 507

ZOR). Končno se kot razlog za oprostitev odgovornosti tožena stranka

sklicuje v pritožbi na razloge, opredeljene v 1., 2., 3. in 4.

alineji 10. člena ZVPot. Trdi, da izdelka ni dala v promet, ker je to

naredil proizvajalec v Franciji oziroma prodajalec vozila Avtohiša

d.o.o. in da stvar ni imela napake v trenutku, ko je bila dana v

promet. Glede na določbo 8. člena ZVPot se tožeča stranka ne more

sklicevati na ekskulpacijski razlog, da izdelka ni dala v promet, saj

je po tem določilu izdelek dan v promet v trenutku, ko ga je

proizvajalec (torej tudi tožena stranka kot uvoznik osebnega

avtomobila) ne glede na pravni naslov dal na razpolago ali v uporabo

oziroma ga je odposlal. Da na osebnem avtomobilu ni bilo napake v

trenutku, ko je bil dan v promet, da je bil tehnično brezhiben, pa je

tožena stranka v postopku dokazovala s svojo pisno izjavo o

ustreznosti in tehnični brezhibnosti vozila (priloga A/9). Sodišče

prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da zgolj ta izjava

seveda še ne dokazuje, da napake, ki je povzročila škodo, verjetno ni

bilo v času, ko je tožena stranka izdelek dala v promet. Trditev, da

napake z znanimi metodami in analizami ni bilo mogoče odkriti, pa

tožena stranka v postopku ni konkretneje pojasnila niti ni teh

trditev dokazala. Zato je tožena stranka za škodo, ki je zaradi

napake na osebnem avtomobilu nastala tožniku, odškodninsko odgovorna.

Utemeljeno pa uveljavlja tožena stranka zmotno uporabo materialnega

prava pri presoji višine odškodnine za telesne bolečine in

nevšečnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikovih

življenjskih aktivnosti. Točna je pritožbena trditev, da je izvedenec

medicinske stroke dr. J.D.S. v izvedenskem mnenju ugotovil, da je

tožnik utrpel poškodbe lažje stopnje ob ugotovljenih naslednjih

diagnozah: udarnina glave, zvin vratne hrbtenice, udarnine leve

podlahti in posttravmatska reakcija. Glede na nadaljnje ugotovitve

izvedenca, da tožnik hudih bolečin ni občutil, je pa v obdobju do

treh tednov občutil srednje hude bolečine vratu in glave, zaradi

katerih je moral zaužiti blagi analgetik (Lekadol) ter ugotovitvi, da

je poleg oskrbe po nezgodi trpel nelagodnosti le v zvezi z

opravljenimi pregledi pri zdravnikih specialistih in svojem splošnem

zdravniku, je po presoji pritožbenega sodišča prisojena škoda za to

postavko previsoka. Ob primerjavi s prisojo odškodnin v zadevah, ki

so glede na obseg škode primerljive s tožnikovo, je treba delno

znižati odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti na znesek

200.000,00 SIT kot pravično odškodnino. Znižanje odškodnine na

primeren znesek je iz podobnih razlogov potrebno pri prisoji

odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da pri tožniku ni prišlo do hujše

poškodbe vratne hrbtenice (zloma kostnih delov ali poškodbe

ligamentov) in da je omejena gibljivost posledica začetih artrotskih

sprememb na malih sklepih vratne hrbtenice, čeprav ni moč izključiti

dejstva, da je lahko zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice tudi

posledica poškodbe. Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev izvedenca v

dopolnitvi njegovega izvedenskega mnenja glede glavobolov, ki so se

po trditvah tožnika pojavili takoj po poškodbi in trajajo občasno še

sedaj in so lahko tudi posledica nevrotske reakcije na poškodbo v

sklopu psihoorganskega sindroma, sledi lahko le zaključek, da

izvedenec ni mogel povsem izključiti vzročne povezave med nezgodo ter

glavoboli in omejeno gibljivostjo vratne hrbtenice. Tako se pokaže,

da je tožniku za navedene trajne posledice ter ugotovljeno blago

nevrotsko reakcijo kot posledico nezgode (fobije in slabša

koncentracija), tožniku prisojena previsoka odškodnina za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravična denarna

odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode je po oceni pritožbenega

sodišča 300.000,00 SIT, v presežku pa je treba njegov zahtevek tudi v

tem delu zavrniti.

Neutemeljeno pa tožena stranka v pritožbi graja višino odškodnine za

strah. Ne more biti dvoma, da se je tožnik ob škodnem dogodku močno

ustrašil. Sprejemljivi so tudi nadaljnji razlogi prvostopnega

sodišča, da je kljub drugačnemu mnenju izvedenca mogoče priznati

tožniku tudi odškodnino za utrpeli sekundarni strah, v obdobju, ko je

bil glede izida zdravljenja določeno obdobje zaskrbljen. Zato je s

strani sodišča prve stopnje prisojeni znesek pravična denarna

odškodnina. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sodi, da je za

negmotno škodo tožnik upravičen do odškodnine v višini 700.000,00

SIT, višji znesek pa bi bil v nasprotju s kriteriji, ki jih določa

200člen ZOR.

Pritožba izpodbija tudi odločitev o povrnitvi premoženjske škode.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku, da mu tožena stranka

povrne stroške prevozov k zdravniku v času zdravljenja, nakupa

protibolečinskih sredstev in ostalih spremljajočih stroškov v

pavšalnem znesku 50.000,00 SIT, deloma ugodilo in mu prisodilo le

znesek 15.000,00 SIT za dokazane stroške prevozov k zdravniku (dve

kontroli pri specialistih in štiri do pet kontrol pri svojem

zdravniku ter en obisk nevrologa v Celju). Ob ugotovitvi, da je moral

zaradi teh obiskov prevoziti 260 km, čemur pritožba ne oporeka, je

prisojeni znesek 15.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sodbe utemeljen kljub temu, da tožnik za navedene prevoze ni

predložil listinskih dokazov (vozovnice, računi), kot mu očita

pritožba.

Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe sodišča prve stopnje

temelji na določbi 4. točke 358. člena ZPP, medtem ko je v preostalem

delu pritožbo tožene stranke potrebno zavrniti in potrditi sodbo prve

stopnje v nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP.

Posledica spremembe izpodbijane sodbe je tudi sprememba odločitve o

pravdnih stroških, nastalih med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka je po spremembi namreč uspela s približno 62% svojega

zahtevka, upoštevajoč kriterij uspeha v povprečju (temelja 100% in

višina 23%). Od priznanih pravdnih stroškov tožene stranke v višini

578.547,00 SIT znaša 38% znesek 219.848,00 SIT. Od priznanih pravdnih

stroškov tožeče stranke v višini 870.934,00 SIT pa znaša 62%

539.979,00 SIT. Po pobotanju je tako dolžna tožena stranka povrniti

tožeči stranki pravdne stroške v višini 320.131,00 SIT s

pripadajočimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (44%). Njeni skupni

pritožbeni stroški znašajo 108.252,00 SIT. Glede na pritožbeni uspeh

ji mora tožeča stranka povrniti 47.631,00 SIT. Pri tem izrek o

stroških temelji na določbah členov 154., 155. in 165. ZPP,

opredelitev višine odmerjenih stroškov pa na določbah odvetniške in

taksne tarife.