5. člen ZVPot-UPB2

Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako se ne presoja po določbi 155. člena OZ, temveč po določbah ZVPot.

Načelo evropskemu pravu zveste razlage nacionalnih predpisov nalaga sodišču, da si nacionalno pravo v okviru dopustnih razlagalnih pravil razloži tako, da je uporabljeno nacionalno pravo v skladu z evropskim sekundarnim pravom. Pritožbeno sodišče je v tem primeru to tudi storilo in prav zato prvega odstavka 155. člena OZ ni uporabilo. Utemeljenost zahtevka je presojalo na temelju 4. člena in nasl. ZVPot.

Če tržni inšpektor ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih predmetov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti. Ne drži stališče, da če so bili določeni artikli obravnavani že v prekrškovnem postopku in je pristojni organ izdal odločbo o prekršku, potem ti artikli ne morejo biti zajeti še v upravni inšpekcijski odločbi. Prekrškovni in upravni postopek sta ločena postopka, prekrškovni je povezan z izrekanjem sankcije, pri upravnem pa gre za izdajo odločbe o prepovedi oglaševanja. Zato je napačno tudi stališče tožeče stranke, da jo želi prvostopenjski organ dvakrat kazn

Ugotavljanje, kdaj sicer točna informacija zavaja povprečnega potrošnika pri njegovih ekonomskih odločitvah, pomeni uporabo pravno nedoločenega pojma in s tem uporabo materialnega prava. Sodišče meni, da v obravnavanem primeru povprečni potrošnik ni bil zaveden, in se strinja s trditvijo tožnice, da je povprečni potrošnik do tolikšne mere obveščen, primerno skrben in previden, da ne more biti zaveden zgolj zaradi tega, ker so številke za večji popust v večji velikosti od številk za manjši popust.

Tožnik je dokazal tako napako pri funkcioniranju zračne blazine, vgrajene v osebni avtomobil, kot tudi nastalo škodo. Svoj zahtevek je uveljavljal na podlagi določil Zakona o varstvu potrošnikov. Ureditev odgovornosti po določilih ZVPot je deloma širša kot po 179. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, saj pojem proizvajalca stvari obsega tudi uvoznika izdelka (5. odstavek 1. člena ZVPot).