VSL sodba II Cp 1952/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke, pri kateri je imel

njen delodajalec zavarovano odgovornost, zahtevala plačilo odškodnine

za škodo, ki ji je nastala zaradi poklicne bolezni.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena

razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne

uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga

razveljavitev sodbe. Soglaša s sklepom prvega sodišča o tem, da pri

tožnici ni šlo za nesrečo in da je njeno močno poslabšano stanje

posledica dolgotrajnega izpostavljanja škodljivim vplivom laminiranja

na delu pri zavarovancu tožene stranke. Vendar je potrebno

zavarovalne pogoje po pritožbeni oceni razlagati skladno z določbo

100člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v korist šibkejše

stranke. V zvezi s tem še pritožba zastavlja vprašanje, zakaj je v 3.

členu pod naslovom izključitve zavarovalnica morala definirati 2.

točko 3. odstavka. V zvezi s tem členom in 100. členom ZOR je tedaj

zaključiti, da škoda na ljudeh zaradi počasi delujočega vplivanja ni

izključena. Pri tem se sklicuje tudi na 5. člen Splošnih pogojev za

nezgodno zavarovanje oseb NE-93. Glede zastaranja je sodišče prve

stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno, saj ni sledilo dokaznemu

predlogu za zaslišanje izvedenca medicinske stroke o tem, kdaj je

bilo zdravljenje končano. Nepravilna je tudi odločitev v delu, v

katerem sodišče nalaga tožeči stranki, da toženi povrne pravdne

stroške. Po odločbi Bpp 186/2002 z dne 22.8.2002 je tožnica vseh

morebitnih stroškov in plačila sodnih taks oproščena.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta soglasni o tem, da je bila med delodajalcem

tožnice in toženo stranko sklenjena pogodba o zavarovanju

odgovornosti za območje dejavnosti podjetja (priloga A3, A4). Sporno

med njima pa je, ali je nastopil zavarovalni primer. Tožničine

zdravstvene težave so po neprerekani ugotovitvi prvega sodišča

posledica poklicne bolezni.

ZOR, ki ga je v obravnavanem primeru potrebno glede na dejstvo, da je

bila tožnica zaposlena pri družbi Iskra Tec d.o.o. do leta 1995

uporabiti, v 898. členu v poglavju Zavarovanje opredeljuje kot

zavarovalni primer dogodek, ki mora biti bodoč, negotov in neodvisen

od izključne volje pogodbenikov. Splošni pogoji za zavarovanje

odgovornosti (priloga B1), ki so po določbi 902. člena ZOR sestavni

del zavarovalne pogodbe, v 1. členu določajo, da zavarovalnica jamči

za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje

osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in

presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti

in pravnega razmerja, navedenega v zavarovalni listini in ki ima za

posledico telesne poškodbe, obolenje ali smrt osebe, (poškodovanje

osebe), uničenje, poškodbo ali izginitev stvari (poškodovanje

stvari). Ugotovljena poklicna bolezen tožnice ni nesreča in takšen

sklep prvega sodišča je pravilen. Ko se pritožba zavzema za uporabo

100člena ZOR, je potrebno povedati, da so določbe citiranih

splošnih pogojev povsem jasne in se zato za uporabo tega člena

neutemeljeno zavzema. Sicer pa določba v pritožbi citiranega 3/2

odstavka 3. člena pod naslovom izključitve le še dodatno in le

primeroma našteva primere, ki ne štejejo za nezgodo in pritožbena

razlaga, da zato to ne velja za škodo na osebah, ni pravilna.

Pravilnost tega materialnopravnega izhodišča se pokaže tudi pri

uporabi določbe 376. člena ZOR o zastaranju odškodninskih terjatev.

Ta sicer po 1. odstavku citiranega člena zastara v treh letih, odkar

je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, a

(2. odstavek) v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala.

Tožničina zatrjevana škoda ni posledica nekega škodnega dogodka,

marveč dalj časa trajajočega škodljivega vpliva delovnega procesa, ki

ima sicer lahko za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca,

zavarovalnica pa za škodo ne jamči, ker ta nevarnost ni zavarovana.

Zaradi povedanega sodišče druge stopnje na pritožbeno grajo zmotno

ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo ugovora

zastaranja tožničine odškodninske terjatve ne bo odgovarjalo.

Izpodbijana odločitev prvega sodišča je v procesnem, dejanskem in

materialnopravnem pomenu pravilna, pravilna pa je tudi grajna

stroškovna odločitev prvega sodišča. Tožnica je bila z odločbo

predsednice Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Bpp 186/2002 z dne

22.8.2002 oproščena morebitnih stroškov postopka in plačila sodnih

taks. Toda ta oprostitev se nanaša le na tiste stroške postopka in

sodne takse, ki v naprej bremenijo tožnico. Nima pa nobenega vpliva

ta tožničina oprostitev na njeno obveznost, da toženi stranki povrne

njene pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje zato po določbi

1odstavka 154. člena ZPP pravilno naložilo v plačilo tožnici, saj

ta v pravdi ni uspela.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z

zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena

ZPP).