VSC sodba Cp 1550/2003

Pritožbi tožeče stranke (oziroma tožene po nasprotni tožbi) se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje glede višine odškodnine, ki jo mora tožena stranka po nasprotni tožbi plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi in v izreku o pravdnih stroških s p r e m e n i tako, da spremenjena v celoti glasi:
"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 25.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.06.2003 dalje do plačila, tožena stranka po nasprotni tožbi pa je dolžna plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi 26.100,00 SIT za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.06.2003 dalje do plačila.
V presežku se za nadaljnjih zahtevanih 275.000,00 SIT s pripadki tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, zavrne pa se tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi za plačilo nadaljnjih zahtevanih 376.100,00 SIT s pripadki.
Vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške."
V preostalem delu se pritožba tožeče stranke (oziroma tožene po nasprotni tožbi) z a v r n e in se v nespremenjenih izpodbijanih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 25.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.06.2003 dalje do plačila, toženi stranki po nasprotni tožbi pa, da tožeči stranki po nasprotni tožbi plača 51.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.06.2003 do plačila ter ji povrne nastale pravdne stroške v višini 5.460,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.06.2003 dalje do plačila. V presežku za nadaljnji zahtevani znesek 275.000,00 SIT s pripadki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ravno tako pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za nadaljnjih zahtevanih 351.100,00 SIT s pripadki.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi. V pritožbi je izpodbijal zavrnilni del za plačilo zahtevanih 275.000,00 SIT s pripadki, prisodilni del sodbe, po katerem mora tožencu oziroma tožniku po nasprotni tožbi plačati 51.100,00 SIT in odločitev o stroških postopka. Pri tem je navedel, da je bil toženec tisti, ki je začel napad, napad pa je bil fizičen, saj mu je v glavo zalučal skoraj polno plastenko, ki je tožnika poškodovala po glavi. Toženec jo je vrgel nalašč, zato ni mogoče trditi, da je škodo povzročil iz malomarnosti, tožnik pa je na tak napad toženca reagiral tako, da se je branil in tudi za njegovo obrambo ni mogoče reči, da je bila iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je ob navedenem zmotno štelo, da toženčev napad ni bil tako intenziven, da bi bila sploh potrebna kakršnakoli obramba, saj tožniku ni treba čakati, da utrpi skoraj smrtne poškodbe, preden se lahko brani. Ker je torej sodišče ugotovilo, da je toženec napadel tožnika, tak napad pa je bil protipraven in naklepen, je tožnik imel pravico, da se v strahu za svoje življenje pred napadalcem ubrani z udarcem z roko, s čimer so podani vsi zakonski pogoji za silobran. Tako tožnikov 50% soprispevek k nastali škodi ni podan, posledično pa bi moralo sodišče prve stopnje v celoti zavrniti tudi zahtevek po nasprotni tožbi, saj je vtoževana škoda tožencu nastala zato, ker se je tožnik branil pred protipravnim in z ničemer izzvanim napadom. Glede višine dosojene odškodnine pa je navedel, da mu gre za telesne bolečine vseh zahtevanih 50.000,00 SIT, ker njegov soprispevek k nastali škodi ni podan. Za strah je sodišče prve stopnje njegov zahtevek zavrnilo neutemeljeno, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik preživljal intenziven primarni strah, zaradi katerega je upravičen do minimalnega zahtevanega zneska 50.000,00 SIT, ravno tako pa je upravičen tudi do odškodnine zaradi posega v osebnostno sfero. Zaključki sodišča prve stopnje, da je osebnostna sfera človekovo zdravje, namreč ne držijo. Toženec je s svojim ravnanjem posegel v tožnikov občutek varnosti, v njegovo pravico, da ga nihče ne spravlja v neugoden položaj pred sodelavci in da ga ne ponižuje. Ta tožnikova pravica je ustavnopravno zavarovana, naziranje prvostopnega sodišča pa jo je zožilo na posledice opravljanja ali obrekovanja, s čimer je zmotno uporabilo Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tudi stroški so bili obračunani napačno, saj je sodišče prve stopnje obravnavalo dva zahtevka. Zaradi navedenega je predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec (oziroma tožnik po nasprotni tožbi) na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej opozarja, da pravilno materialnopravno podlago obravnavanega spora predstavljajo določila ZOR o odškodninski odgovornosti, saj je do škodnega dogodka prišlo pred 01.01.2002, ko je v veljavo stopil Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).

Tožnik s pritožbo izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je v 50% soprispeval k nastali škodi z navedbo, da je šlo za silobran, takšna pritožbena navedba pa je po presoji sodišča druge stopnje neutemeljena.

Silobran je tista obramba, ki je neogibno potrebna, da storilec od sebe ali od koga drugega odvrne istočasen protipraven napad, ti pogoji pa v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni, saj ni bila podana sočasnost toženčevega napada in tožnikove obrambe, ki zato ni bila neogibno potrebna. Tožnik je namreč glede na ugotovljena in pritožbeno neizpodbijana dejstva na toženčev napad odgovoril šele, ko se je ta napad zaključil, saj je po tem, ko je toženec vanj zalučal polno plastenko, med njima najprej prišlo do nadaljnjega prepiranja in obračunavanja (4. stran sodbe), šele med tem obračunavanjem pa je tudi tožnik toženca udaril in mu povzročil sled poškodbe. Oba dogodka (toženčevo zalučanje plastenke in tožnikov udarec) sta si torej sledila v časovnem zaporedju, zato o izpolnitvi vseh pogojev, potrebnih za definicijo silobrana (zlasti o sočasnosti napada in obrambe), ni mogoče govoriti, zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik ni bil napaden s tako silo, da bi bil potreben silobran, pa je povsem na mestu (čeravno se je prvostopno sodišče do neizpolnitve pogojev za silobran opredelilo bolj skopo).

Tožnik in toženec sta torej drug drugemu s svojim nedopustnim ravnanjem namenoma (in ne iz malomarnosti, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje) povzročila škodo in sta zanjo odgovorna po 154. členu ZOR. Za škodo, ki sta jo utrpela zaradi nasprotnikovega dejanja, pa sta v 50% soodgovorna tudi sama, saj sta drug drugega izzvala. Tožnik je toženca, ki mu je v glavo vrgel plastenko, izzval s prižiganjem cigarete med malico, toženec pa je ravno s tem dejanjem sopovzročil, da ga je tožnik nato udaril. Po 192. členu ZOR je tako podan njun 50% soprispevek k nastali škodi, zaradi česar je pritožba tožnika glede temelja odškodninske odgovornosti v celoti neutemeljena.

V nadaljevanju je sodišče druge stopnje presojalo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila obema pravdnima strankama dosojena z izpodbijano sodbo.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je določena v 200. členu ZOR. Sodišče na podlagi te določbe prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožniku je bila z izpodbijano sodbo dosojena celotna zahtevana odškodnina za telesne bolečine (50.000,00 SIT, ob upoštevanju njegovega soprispevka 25.000,00 SIT), za strah pa je bil njegov zahtevek zavrnjen, kar je pravilna odločitev. Primarni strah, ki ga je tožnik utrpel, ni bil intenziven, temveč po ugotovitvah izvedenke medicinske stroke le nizke intenzitete, zaradi česar pritožba v tem delu neutemeljeno izpostavlja intenziteto strahu kot podlago za spremembo izpodbijane odločitve. Odškodnina se namreč dosodi za dalj časa trajajoč in intenziven strah, za kratkotrajen intenziven strah pa le, če je v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da utrpeli strah v obravnavanem primeru ni dosegel ne intenzitete in tudi ne takšnega trajanja, da bi lahko predstavljal pravno priznano škodo, zaradi česar je zavrnitev zahtevka iz tega naslova materialnopravno pravilna, tožnikova pritožba v tem delu pa neutemeljena.

Pravilna pa je tudi zavrnitev tožnikovega zahtevka za plačilo 200.000,00 SIT za poseg v njegovo zasebnost z napadom. Tožnik namreč kot dejansko podlago tega zahtevka ni navedel prav nobenih pravno relevantnih dejstev, niti ni vtoževane škode definiral na tak način, da bi jo bilo mogoče razmejiti z drugimi oblikami nepremoženjske škode, zato so vsa pritožbena zatrjevanja o vsebini te pravice in posledicah toženčevega napada na tožnikovo osebnost pritožbene novote, ki jih v tem pritožbenem postopku ni več dopustno upoštevati (I. odstavek 337. člena ZPP). Tožnik bi namreč škodo, ki mu je nastala, moral določno opredeliti že v tožbi oziroma nadaljnjih pripravljalnih vlogah, ker pa tega ni storil, takšnemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi, saj njegova utemeljenost iz zatrjevanih dejstev ni izhajala. Pritožba tožnika je zato v tem delu neutemeljena.

Toženec je tako tožniku dolžan povrniti 25.000,00 SIT kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je ta utrpel v obravnavanem škodnem dogodku.

Sodišče druge stopnje pa je preverilo tudi višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila z izpodbijano sodbo naložena v plačilo pritožniku kot tožencu po nasprotni tožbi, saj na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP). Pritožnik je namreč kljub temu, da izrecnih pritožbenih razlogov zoper višino odškodnine v tem delu ni navedel, s pritožbo določil obseg izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje tudi glede tega dela, saj je svoji odškodninski odgovornosti v tem sporu popolnoma oporekal.

Prvostopno sodišče je tožencu oziroma tožniku po nasprotni tožbi za telesne bolečine dosodilo odškodnino v znesku 100.000,00 SIT (ob upoštevanju njegovega soprispevka 50.000,00 SIT), pri čemer pa je po presoji drugostopnega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo. Tožencu oziroma tožniku po nasprotni tožbi je namreč za enak obseg utrpele škode (en dan občasnih zmernih bolečin, en dan občasnih pojemajočih zmernih bolečin in enkraten obisk pri zdravniku, razlika je bila zgolj v neugodnosti hlajenja poškodbe), kot jo je utrpel pritožnik, dosodilo enkrat višjo odškodnino, kar pa ni v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR. Iz enakih posledic mora izhajati vsaj približno primerljiv pravni zaključek o višini pravične denarne odškodnine, tega pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni upoštevalo, zaradi česar je sodišče druge stopnje v tem delu po uradni dolžnosti poseglo v višino odškodnine za nepremoženjsko škodo in tožnikovi pritožbi delno ugodilo, tako da jo je z dosojenih 100.000,00 SIT znižalo na 50.000,00 SIT (kar ob upoštevanju soprispevka znese 25.000,00) SIT.

Tudi pritožnik je tako tožencu oziroma tožniku po nasprotni tožbi dolžan povrniti 25.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode (ter 1.100,00 SIT premoženjske škode, ki pa je po uradni dolžnosti ni mogoče pritožbeno preizkusiti, saj gre za dejansko in ne pravno vprašanje).

Tožnik pa se je pritožil tudi zoper izrek o pravdnih stroških. Ker je sodišče prve stopnje njegovi delno utemeljeni pritožbi ugodilo in odškodnino, ki je bila pritožniku naložena v plačilo, znižalo, se je spremenil tudi uspeh obeh pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje. Po spremembi je vsaka izmed njiju uspela s približno enakim delom tožbenega zahtevka (tožnik uspel s 25.000,00 SIT, toženec uspel s 26.100,00 SIT), zaradi česar je pravična in pravilna odločitev, da vsaka stranka trpi svoje stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z II. odstavkom 154. člena ZPP).

Tožnikova pritožba je tako delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ji je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker je tožnik uspel le z majhnim delom svoje pritožbe (manj kot z 10%), sam trpi svoje pritožbene stroške (I. in II. odstavek 165. člena ZPP in I. odstavek 154. člena ZPP).