VSK sklep I Cpg 179/2003

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh plačati tožeči stranki v izreku navedene posamične zneske glavnic (skupaj 75.906.248,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tam navedenih datumov do dneva plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.455.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2003 do plačila. V obrazložitvi je navedlo, da gre za vrednost blaga, ki ga je za tožečo stranko izvozila v ZDA tožena stranka, podlago za obveznost za plačilo pa predstavlja priznaje dolga, podano s strani tožene stranke. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je bilo med strankama do vložitve tožbe nesporno, da ima tožeča stranka terjatev do tretjega, ne pa do tožene stranke. V spisu je fax sporočilo, ki ga je tožeča stranka naslovila na toženo stranko dne 2.2.2001, torej pet dni pred tem, ko je bil sestavljen dopis revizijske družbe P.. V tem dopisu je tožeča stranka med drugim zapisala: "Potrdili ste stanje odprtih terjatev E. per 31.12.2000. Naša vodja finančno računovodske službe zahteva tudi žig, ker pa žiga po ameriških zakonih ni, je potreben seal". To fax sporočilo jasno kaže, da se je tožeča stranka ves čas zavedala, da ima terjatev do tretjega, ne pa do tožene stranke. Zaradi potreb tega postopka je sedaj vsa ta dejstva poskušala pokazati v drugačni obliki in jih drugače interpretirati. Ne obstaja nobena listina, s katero bi tožeča stranka terjala plačilo od tožene stranke vse do vložitve tožbe. Pri tem tožena stranka nikoli ni priznala nikakršnega vtoževanega zneska in tudi nikoli ni priznala, da bi bila dolžna navedene zneske plačati, saj takih zahtevkov do nje sploh ni bilo. Ob pomanjkanju takih dokazov je uporabila dokument revizijske družbe, ki pa je bil namenjen popolnoma nečemu drugemu kot ugotavljanju, kdo je dolžnik. Med pravdnima strankama je bilo ves čas jasno, da gre za komisijsko razmerje in je bilo tudi jasno, da 60-dnevni rok plačila ni rok, ki bi zavezoval komisionarja, da plača kupnino, pač pa je bilo to navodilo komisionarju, kakšno pogodbo naj sklene. Sodišče je v nasprotju s tem štelo, da gre pri tej pogodbi za drugačen dogovor med strankama. Kako je tožeča stranka uspela tak dogovor dokazati in katere dokaze je sodišče izvedlo in uporabilo za tako presojo, v obrazložitvi ni navedeno. Splošno navajanje pogodbenega določila, ne da bi bila dokazana volja strank v zvezi s tem določilom, ni dokaz, na katerega se lahko opre sodba. Če sodišče dopušča možnost, ki ni dokazana, da se v nesporno ugotovljenem komisijskem razmerju stranki dogovorita tudi kako drugače, kar zadeva plačila, potem ima takšno plačilo, ki naj bi ga bil zavezan komisionar, znake kupne pogodbe. Komisionar namreč komitentu prepusti le to, kar od kupca prejme. Kaj je toženec od kupca prejel, pa tožeča stranka sploh ni dokazovala in o tem ni postavila nobene trditve. Gre lahko za pravno razmerje, ki ga določa 775. čl. ZOR, ki je identičen s 792. čl. OZ. Komisionar, ki mu je bilo zaupano, da proda neko blago, ki kotira na borzi ali dosega neko ceno na trgu, lahko v primeru, če je komitent to dovolil, obdrži blago tudi zase kot kupec po ceni, ki velja ob izvršitvi zaupanega posla. Če je sodišče pri svoji oceni menilo, da gre za takšen primer, potem je nepopolno oz. sploh ni ugotovilo dejanskega stanja v smeri, ali je komitent dovolil komisionarju, da blago obdrži. V tem primeru bi toženec postal dolžnik tožnika in bi bil zavezan k plačilu. Tožena stranka trdi, da takšnega soglasja nikoli ni bilo in torej takšno pravno razmerje sploh ni nastalo. Takega soglasja tožeča stranka vse doslej niti ni zatrjevala, pač pa je potrdila komisijsko razmerje brez izjeme. Iz obračunskih listov, ki so v spisu, jasno izhaja komisijsko pravno razmerje in s tem tudi obveznosti strank iz tega razmerja. Gre torej očitno za napačno uporabo materialnega prava, torej omenjenih določb ZOR oz. OZ. V nasprotju z ugotovitvami sodišča je tožena stranka v odgovoru na tožbo in tudi kasneje ves čas prerekala, da sama ni zavezanec za plačilo dobavljenega blaga in je tudi navajala, da gre za terjatev do tujega kupca. Takšne ugotovitve so protispisne in gre za bistveno kršitv določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe, pa tudi o odločilnih dejstvih razlogi niso navedeni. Izrek o stroških je odvisen od uspeha v pravdi, zato tožena stranka predlaga, da se sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Tožeča stranka v tožbi navaja, da sta pravdni stranki sklenili komisijsko pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka kot komisionar v svojem imenu in za račun tožeče stranke izvažala in prodajala pohištvo na ameriškem trgu, in sicer družbi E.C.F.I. Inc. Tožbene trditve, na podlagi katerih uveljavlja svoje zahtevke do tožene stranke je postavila v dveh smereh; po prvi naj bi bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožena stranka plačala tožeči stranki posamezno pošiljko blaga v roku 60 dni od dneva B/L (nakladnica) in ker tega ni storila, uveljavlja s primarnim zahtevkom plačilo SIT protivrednosti posameznega izvoženega blaga z zakonskimi zamudnimi obrestmi; po drugi smeri pa trdi, da tožena stranka ni izvršila naročila po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik in ni pazila na naročiteljeve interese, ker tožeča stranka ni prejela plačila za izvoženo blago, za katerega bi morala poskrbeti tožena stranka, zato naj bi ji nastala škoda v višini vseh neplačanih terjatev iz naslova izvoza pohištva preko tožene stranke, to pa uveljavlja v obliki podrejenega tožbenega zahtevka. Po določilu 771. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), se komisonar s komisijsko pogodbo zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent, po določilu 2. odst. 780. čl. ZOR pa mora komitentu izročiti vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil. Pri "navadni" komisiji komisonar ni odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika. Takšna njegova odgovornost je vzpostavljena le pri "del credere" komisiji, vendar le v primeru, če je komisionar posebej jamčil, da bo sopogodbenik svoje obveznosti izpolnil; v tem primeru odgovarja komisonar solidarno z njim. 2. odst. 781. čl. ZOR še določa, da ima komisionar, ki je jamčil za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika, pravico do posebnega plačila. Po mnenju pritožbenega sodišča pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ker ni ugotavljalo vsebine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, vzpostavljenega na podlagi sklenjene komisijske pogodbe z dne 25.6.1999, torej ni ugotavljalo njunih medsebojnih pravic in obveznosti. Zgolj na podlagi zapisa v 5. tč. te pogodbe : "Plačilo: nakazilo v 60 dneh od dneva Bill of Lading", je preuranjeno zaključilo, da je šlo za takšno vrsto komisijskega posla, pri katerem je komisionar sam prevzel izpolnitev obveznosti za plačilo blaga, ki je bil predmet izvoza. Res je, da se stranke ne glede na poimenovanje njunega razmerja kot komisijskega, o pogojih poslovanja lahko dogovorita drugače, vendar sodba ne vsebuje razlogov o tem, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj drugačnega dogovora (očitno s ciljem ugotavljanja vsebine spornega razmerja pa sta obe stranki predlagali zaslišanje več prič, vendar pa sodišče tem predlogom ni sledilo). Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Navedeno določilo zavezuje sodišče k celoviti presoji vseh dokazov skupaj, pri čemer pa ni mogoče enega samega dokaza iztrgati iz konteksta ostalih predlaganih dokazov in mu dati odločilen pomen v zadevi; to velja za listino v prilogi A 18, ki jo je sodišče prve stopnje poimenovalo kot "priznanje tožene stranke njenega dolga do tožeče stranke". V zvezi s to listino pa pritožba utemeljeno opozarja, da gre za listino Revizijske družbe P. k.d.", katere namen je razviden že iz njenega naziva: "Neodvisno potrjevanje saldov na kontih terjatev in obveznosti na dan 31.12.2000 za potrebe revizije"; ne gre torej za listino, ki bi jo tožeča stranka izdala toženi stranki z namenom priznanja svojega dolga do nje, ampak za listino, izdano z namenom verifikacije računovodskih izkazov tožeče stranke. Ali pa tudi dejansko obstoji dolg tožene stranke do tožeče v višini, ki je navedena v tej listini, bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo šele potem, ko bi izvedlo tudi druge dokaze po vprašanju vsebine spornega razmerja med pravdnima strankama. Poleg tega pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da ne drži tožbena trditev nasprotne stranke, češ da naj bi se ji zavezala (sama) plačati posamezno pošiljko blaga v roku 60 dni od dneva razkladanja, ampak da je treba razumeti 5. tč. pogodbe kot naročilo komisonarju, pod kakšnimi pogoji naj sklene pogodbo s kupcem. Šele ko bo v ponovljenem postopku razčistilo zgoraj nakazana vprašanja o dejanski vsebini pravnega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer bo moralo ugotoviti, ali gre za navadno komisijsko razmerje, za "del credere" komisijo, ali morda za razmerje po 775. čl. ZOR, ki ga omenja pritožba), bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je utemeljen (primarni) zahtevek na plačilo vrednosti izvoženega blaga. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 355. čl. ZPP, pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.