775. člen ZOR

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podani, saj v tožnikovem predlogu problematizirana materialnopravna in procesnopravna vprašanja niso pomembna za odločitev v tem postopku. Dejstvo je, da tožnik zoper toženca ni nikoli uveljavljal jamčevalnih sankcij zaradi stvarne napake na prodani stvari, ki so za ta namen izrecno predvidene in jih ni mogoče obiti („preskočiti“) direktno z uveljavljanjem preprosto neke vrste regresnega zahtevka (zunaj odškodnine kot ene od jamčevalnih sankcij in zunaj predvidenih rokov ter siceršnjih pravil o pogojih prodajalčevega jamčevanja za napake).

Revizijska navedba tožeče stranke, da je bila do predložitve spornega dopisa po koncu prvega naroka za glavno obravnavo upravičena zato, ker je že na prvem naroku za glavno obravnavo med dokazi predlagala tudi „dopise v zvezi s spornimi posli,“ je neutemeljena, ker posplošen dokazni predlog, ki listin z ničemer ne konkretizira, ni upošteven. Ker je bila med strankama že od vsega začetka postopka sporna vsebina njunega dogovora, bi tožeča stranka morala takoj ponuditi vse dokaze za svojo trditev (da je šlo med strankama za kupoprodajno pogodbo), ne pa čakati na (zanjo neugoden) rezultat izvedbe dokazov tožene stranke. Zgolj oznaka tuje stvari kot svoje ne predstavlja načina pridobitve lastninske pravice.

Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru nakupne komisije komisionar pridobi lastninsko pravico na predmetu pogodbe. Za takšno sklepanje ni podlage v določbah ZOR. Tožena stranka je prodajo stvari utemeljevala na določbi 397. čl. Carinskega zakona. Izkupiček od prodanih predmetov pa bi si tožena stranka lahko pridržala (oziroma prenesla v korist občine, na območju katere je bil storjen prekršek) zgolj v primeru, da bi bilo v postopku o carinskem prekršku pravnomočno odločeno o odvzemu stvari in bi bile stvari last storilca prekrška (6. odst. 37. čl. ZP). V primeru, da bi bilo odločeno o odvzemu predmetov, ki niso storilčeva last, pa bi tožena stranka izkupiček od prodanih odvzetih predmetov morala izročiti lastniku (7. odst. 37. čl. ZP). Zgolj v primeru, da gre za neznanega lastnika, bi po enem letu naveden izkupiček postal dohodek občine. Drugačna pa je situacija, ko v postopku o carinskem prekršku pravnomočno ni bilo odločeno o odvzemu stvari, ker je bil postopek ustavljen. Tožena stranka je s tem izgubila vsakršno pravno podlago za posest nad zaseženimi stvarmi oziroma za zadrževanje iz

1. Pri "navadni" komisiji komisonar ni odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika. Takšna njegova odgovornost je vzpostavljena le pri "del credere" komisiji, vendar le v primeru, če je komisionar posebej jamčil, da bo sopogodbenik svoje obveznosti izpolnil. 2. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Navedeno določilo zavezuje sodišče k celoviti presoji vseh dokazov skupaj, pri čemer pa ni mogoče enega samega dokaza iztrgati iz konteksta ostalih predlaganih dokazov in mu dati odločilen pomen v zadevi.

Komitent lahko da dovoljenje, da komisionar sam odkupi blago že ob sklenitvi pogodbe (v obliki posebne pogodbene klavzule) ali pa naknadno. Izročitev premične stvari (v konkretnem primeru osebnega avtomobila) se šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine (v konkretnem primeru originala prometnega dovoljenja za registrirano vozilo), na podlagi katerega lahko pridobitelj razpolaga s to stvarjo.

Za uporabo določbe 1. odst. 775. člena ZOR je potrebna soglasno izražena volja obeh strank, na eni strani odločitev komisionarja, da blago obdrži zase in na drugi strani privolitev komisionarja.

Navedba tožeče stranke v dopisu toženi ("...v kolikor blaga ne boste vrnili, bomo smatrali, da je blago prodano...") je ponudba za spremembo konsignacijske pogodbe v prodajno. Molk naslovnika (v tem primeru tožene stranke) po izrecni določbi 1. odst. 42. čl. ZOR ne pomeni sprejema ponudbe. Pogodbeno določilo, da bosta molk ali kakšna druga opustitev naslovnika (napr., če ne vrne poslanih stvari) veljala za sprejem ponudbe, je po izrecnem določilu 2. odst. 42. čl. ZOR celo nično; zato ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da bi smiselno enaka enostranska izjava lahko ustvarila za toženo stranko učinke prodajne pogodbe. Med strankama je bila sklenjena komisijska pogodba in ne prodajna, zato tožnik iz naslova izpolnitve te pogodbe nima denarnega zahtevka. Denarni zahtevek iz naslova izpolnitve konsignacijske pogodbe bi imela tožeča stranka le v primeru, če bi trdila in dokazala, da je toženec blago prodal.