780. člen ZOR

Pri obravnavanih poslih, ko »je s končnim tujim kupcem – M. v svojem imenu in za račun tožeče stranke pogodbeno razmerje sklenila ZDPR«, je šlo za komisijsko razmerje kot izvedeno obliko mandatnega razmerja. ZDPR je namreč nasproti drugim nastopala v svojem imenu in na račun organizacij združenega dela – proizvajalk proizvodov s posebnim namenom. Zato je tožeča stranka dejansko imela terjatev do ZDPR, s katero je bila v pravnem razmerju, vendar pa le v obsegu terjatev, ki si jih je ZDPR pridobila nasproti tretjemu („končnemu tujemu kupcu – M.“), s katerim je opravila posle za organizacijo združenega dela – proizvajalko proizvodov s posebnim namenom.

1. Pri "navadni" komisiji komisonar ni odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika. Takšna njegova odgovornost je vzpostavljena le pri "del credere" komisiji, vendar le v primeru, če je komisionar posebej jamčil, da bo sopogodbenik svoje obveznosti izpolnil. 2. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Navedeno določilo zavezuje sodišče k celoviti presoji vseh dokazov skupaj, pri čemer pa ni mogoče enega samega dokaza iztrgati iz konteksta ostalih predlaganih dokazov in mu dati odločilen pomen v zadevi.

Dogovor o odloženem roku plačila po prodajni pogodbi je v interesu kupca (tožeče stranke; prim. npr. 475. čl. ZOR), saj sicer velja splošno pravilo o sočasnosti izpolnitve. Zato v konkretnem primeru ni moč izhajati iz stališča, da je dogovorjeni rok plačila po prodajni pogodbi tožeči stranki preprečeval posredovanje plačila italijanskemu prodajalcu predno je potekel rok 30 dni, šteto od ino fakture (prim. 1. odst. 315. čl. in 1184. paragraf Codice Civile - CC, ki v konkretnem primeru prihaja v poštev za razmerje med tožečo stranko in italijanskim prodajalcem na podlagi 20. čl. ZMZP). Presoja o "potrebnosti" (1. odst. 784. čl. ZOR) uveljavljanih stroškov iz naslova tečajnih razlik terja zato umestitev spornih tečajnih razlik v ta kontekst. To pa pomeni, da bi morala tožeča stranka izkazati, da je bila sama s tečajnimi razlikami obremenjena, ker se jim pri izpolnjevanju svoje obveznosti ni mogla izogniti zaradi objektivnih, od njene volje neodvisnih dogodkov. Le taki stroški iz naslova tečajnih razlik so razumni z gledišča komitenta, za čigar položaj mora skrbeti komisionar kot dober gospodarstvenik (1. odst. 751. čl. v zvezi s 772. čl. ZOR).

Presoja o vprašanju, ali je bila sklenjena pogodba prodajna ali komisijska skozi analizo zapisa dogovora.

Presoja o pravni kvalifikaciji pogodbenega razmerja.

Tožnica je torej z odstopno izjavo (ali pa brez nje) po mnenju drugostopenjskega sodišča z izplačilom odškodnine vstopila v zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Nanjo pa so lahko prešli le tisti zahtevki, ki so sodili pod riziko, ki je bil zavarovan in zaradi katerega je zavarovalnica plačala zavarovalnino (načelo kongruence glede odstopa terjatve).Ker je torej tožnica očitno izplačala odškodnino - zaradi izgube pošiljke med prevozom, je v skladu s 1. odst. 939. čl. ZOR pridobila pravico uveljavljati regresni zahtevek zoper tistega, ki je zavarovano transportno škodo povzročil in bil zanjo kakorkoli odgovoren. V prodajni komisiji je komisionarjeva osnovna obveznost, da komitentu izroči kupnino za blago, ki ga je na račun komitenta prodal tretji osebi, to je kupcu (2. odst. 780. čl. ZOR). V primeru, da kupnine ne prejme, pa bi za kupčevo neizpolnitev pogodbene obveznosti odgovarjal le, če je prevzel del credere jamstvo (1. odst. 781. čl. ZOR).

Sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). Tožeča stranka je svojo denarno terjatev uveljavljala na podlagi zatrjevanega kupoprodajnega razmerja. Čeprav sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano (3. odst. 180. čl. ZPP), pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke iz ugotovljenega komisijskega razmerja zoper toženo stranko še ni nastala, ker tožena stranka še ni prejela plačila njenega sopogodbenika za prodano blago (primerjaj 2. odst. 780. čl. ZOR). Tožeča stranka pa se neutemeljeno sklicuje na dolžnost tožene stranke, da ji je slednja skladno s 3. odst. 780. čl. ZOR dolžna svoje pravice do tretjega prenesti nanjo, v kolikor gre za komisijsko razmerje, kar pa tožena stranka ni storila. Vendar takega zahtevka v procesnem smislu tožeča stranka v tem postopku ni uveljavljala.

Komisionarjeva obveznost "dajanje računa" komitentu iz 3. odst. 780. člena ZOR se nanaša le na prenos dejansko oz. materialno že pridobljenih pravic iz (prodajnih) pogodb, sklenjenih po komitentovem nalogu s tretjimi, ne pa na prenos komisionarjevih pravic okvirnih (dobavnih) pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, ker te pogodbe predstavljajo le podlago za sklenitev konkretnih (prodajnih) pogodb s tretjimi. "Dajanje računa" iz 3. odst. 780. člena ZOR ne zajema komisionarjeve obveznosti prenos obveznosti iz pogodbe s tretjimi osebami na komitenta.

Ponudba ima svoje pravne učinke samo takrat, kadar je sprejeta tako, kakor je bila podana. Če ponudba ni v celoti sprejeta (v vseh njenih elementih), ne moremo več govoriti o sprejemu take ponudbe, ampak lahko govorimo kvečjemu o nasprotnikovi ponudbi. Provizija je za komisijo (komisionarja) kot plačilo za opravljeni posel bistvena. Komitent je dolžan dati komisionarju avans le, če je tako določeno v komisijski pogodbi. Avans se obrestuje le, če je tako dogovorjeno s pogodbo ali če je to v navadi.

Ko se razlaga pogodbeno (materialno) pravo, je potrebno izhajati iz trditvene podlage spora, s katero pravdni stranki začrtata na eni strani meje svojih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP) in ugovorov in na drugi izrazita svojo voljo glede vsebine spornih pogodb (99. čl. ZOR). Ali je tako izražena volja v konkretnem primeru upoštevana zaradi morebitne drugačne jasne izjave, pa je stvar presoje sodišča.

Komisijska pogodba je zaupnega značaja. Zato komisionar ne sme zadrževati kupnino, ki jo je sprejel od tretje osebe za komitenta, in z njo tudi ne more pobotati svoje terjatve do komitenta, ki ne izvira iz istega posla.

Če v primeru nabavne komisije komisionar (v svojem imenu in za račun komitenta) sklene s tretjim kot prodajalcem prodajno pogodbo, mora kupnino plačati komisionar, ne pa komitent.

Komisionar je odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika le v primeru, če je posebej jamčil, da jih bo ta izpolnil (del credere;). V tem primeru odgovarja solidarno z njim (1. odstavek 781. člena ZOR). V primeru, da takšnega dogovora ni bilo, iz določil 776 do 780 ZOR-a, ki določajo obveznosti komisionarja, ne izhaja, da bi bil le-ta dolžan opravljati tudi izterjavo napram sopogodbenikom.

V skladu z določilom člena 780 ZOR je komisionar dolžan nemudoma opraviti s komitentom obračun in prenos terjatev in drugih pravic iz posla, ki ga je opravil v svojem imenu in za račun komitenta - tožene stranke. V členih 780 in 787 ZOR je določena zakonita cesija od komisionarja na komitenta in sicer ne le pravic, temveč tudi obveznosti. V kolikor je torej ta prenos pravic in obveznosti med komisionarjem in komitentom-toženo stranko že izvršen, bi bila tožena stranka dolžnik za plačilo dobavljenega blaga po vtoževanem računu.