VSL sodba I Cp 1841/2002

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odstavku spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zviša za 800.000,00 SIT (osemsto tisoč tolarjev). V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 19.291,25 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2003 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača odškodnino v skupnem znesku 3.780.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.750.000,00 SIT od sprejetja prvostopne sodbe do plačila, od zneska 30.000,00 SIT pa od 27.12.1997 dalje. Poleg tega je dolžna tožena stranka plačati še dogovorjeno zavarovalno vsoto za dodatno (7%) invalidnost v znesku 210.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2000 dalje. V presežku je sodišče zahtevke zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni ter zahtevku v celoti ugodi. Pritožnik ima tehtne pomisleke, ali je Republika Hrvaška res podpisnica Haaške konvencije. Sodišče o tem ni priskrbelo nobenih podatkov. Meni, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti naš kolizijski zakon ter uporabiti pravo kraja, kjer je nastopila posledica. Pritožnik se nato pritožuje še zoper višino prisojene odškodnine zaradi telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi strahu. V zvezi s telesnimi bolečinami vnovič našteva posamezne nevšečnosti med zdravljenjem ter ugotovljeno intenziteto ter trajanje bolečin. Meni, da bi mu moralo sodišče zato prisoditi višji znesek. V zvezi z duševnimi bolečinami opozarja na svojo mladost in zato tudi na trajanje škode v prihodnosti ter izpostavljajoč zmanjšanje delovnih sposobnosti in nezmožnost ukvarjanja s športom meni, da mu pripada višja odškodnina. Tudi glede strahu je mnenja, da bi se odškodnina lahko bistveno zvišala. Nazadnje pa pritožnik napada še odločitev o stroških postopka. Pravi, da bi v primeru, če bi obveljala prvostopenjska sodba, tožnik moral od nizke odškodnine plačati še cca. 500.000,00 SIT stroškov svojemu odvetniku. Izpostavlja, da je tožena stranka navzlic temu, da je razpolagala s celotno medicinsko dokumentacijo, ugovarjala tožbenemu zahtevku v celoti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja pritožniku v zvezi s pritožbenim stališčem, da bi bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti slovensko pravo. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je treba v skladu s 3. členom Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (v nadaljevanju - Haaška konvencija) uporabiti pravo države, kateri se je pripetila prometna nesreča. Bivša Jugoslavija je postala članica te konvencije 17. oktobra 1975 (z veljavnostjo od 26.6.1976 - Ur.l. SFRJ 26/1976). Republika Hrvaška je kot ena izmed naslednic SFRJ prevzela članstvo 5. aprila 1995 (vir: spletna stran Haaške konvencije za MZP). Tehtni pomisleki o tem, kot se je izrazil pritožnik, so torej neutemeljeni.

Kljub povedanemu pa pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo (vsebinsko napolnilo) pravni standard "pravične denarne odškodnine" iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, katerega besedilo je vsebinsko enako tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Namen odškodnine za nematerialno škodo je v pravičnem denarnem zadoščenju oškodovanca. Na eni strani gre za moralno satisfakcijo (glej tudi sodbo VSRS, II Ips 387/98), na drugi strani pa že iz narave denarne odškodnine izhaja, da bo oškodovanec zadoščenje dosegel tudi s pomočjo dobrin, ki imajo svojo materialno vrednost. V zvezi z moralno satisfakcijo in razlogi navedene sodbe revizijskega sodišča, je treba posebej naglasiti, da bo tudi slednje oškodovanec deležen v slovenskem okolju. Bistvo izravnalne pravičnosti v odškodninskem pravu je v tem, da naj, kar se le da, izravna materialno in nematerialno stanje, ki je bilo porušeno s škodnim dogodkom. Na eni strani gre za izravnavo stanja pri samem oškodovancu, po drugi strani pa pravo ne zanemarja niti pravične izravnave v razmerju oškodovanec - povzročitelj (oziroma oseba, ki odgovarja namesto njega). Vrednostna vez med obema je podana v tem, da je na eni strani nastalo škodno stanje, na drugi strani pa je mogoče povzročitelju bodisi očitati krivdno, protipravno ravnanje bodisi korist, ki jo ima od obratovanja nevarnega škodnega vira (stvar ali dejavnost). Sodišče se torej ob uporabi pravnega standarda pravične denarne odškodnine ne more ogniti individualizaciji oškodovanca, kakor tudi ne individualizaciji druge strani. Celo sam zakon se na dveh mestih z vidika socialne pravičnosti sklicuje na individualizirano odgovorno osebo in povzročitelja (169. in 191. člen ZOR), upoštevaje pri tem tudi stopnjo vrednostnega očitka. Primera sicer nista neposredno uporabljiva v obravnavani zadevi, vendar pa kažeta na teleološko ozadje zakonodajalčevega pojma pravičnosti iz 200. člena ZOR. Sestavni del pojma pravičnosti je tudi načelo enakosti. Gre za ustavno načelo, ki je vsebovano v 14. členu Ustave RS - URS (enakost pred zakonom) in 22. členu URS (enako varstvo pravic). Navedeno kaže, da gre pri načelu enakosti za preplet formalnega in materialnega prava.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je razvidno, da sodnik pri odločanju ne more biti determiniran zgolj s podobnimi odškodninskimi primeri iz obstoječe sodne prakse države, katere pravo je treba uporabiti, marveč mora pri odmeri pravične denarne odškodnine upoštevati tudi vse zgoraj navedene vrednostne okoliščine. Sodišče prve stopnje pa je, ne da bi upoštevalo te posebne okoliščine obravnavanega primera, prisodilo takšen odškodninski znesek, kot ga je mogoče umestiti med podobne primere hrvaške sodne prakse, kjer so prisojene odškodnine zaradi nižje kupne moči ustrezno nižje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje naslednje okoliščine: - dejstvo, da oškodovanec živi v Sloveniji, kjer trpi škodne posledice in kjer (cene v določenem okolju) bo tudi prejel ustrezno denarno zadoščenje za te posledice (vidik pravičnega denarnega zadoščenja - retributivna pravičnost) - dejstvo, da v obravnavani zadevi sodi slovensko sodišče, ki mora pri zapolnjevanju pravnega standarda pravične denarne odškodnine upoštevati načelo enakosti tudi z vidika formalnega prava (enako varstvo pravic iz URS); - dejstvo, da je tožena stranka slovenska zavarovalnica (vidik socialne in izravnalne pravičnosti); pravni standard pravične denarne odškodnine uporabilo tako, da je odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustrezno zvišalo. Pri tem je upoštevalo obseg škode, kot je bil ugotovljen v sodbi sodišča prve stopnje. Edino na ta način bo šlo namreč res za pravično denarno zadoščenje, ki ga bo deležen oškodovanec in ki mu ga zagotavlja pravilo 200. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi razlogi sodišča prve stopnje, ki vrednostno ocenjujejo obseg oškodovančevih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz gornjih razlogov pa pritožbeno sodišče meni, da je pravičnostno sorazmerje med objektivnim obsegom bolečin ter individualizacijo odškodninskega razmerja obeh pravdnih strank takšno, da iz tega naslova utemeljuje odškodnino v višini 1.300.000,00 SIT (namesto znesek 1.000.000,00 SIT). Iz tega razloga je odškodnino na podlagi pooblastila iz 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ustrezno zvišalo.

Iz istovrstnih razlogov je pritožbeno sodišče zvišalo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevaje oškodovančevo prizadetost na poklicnem in zasebnem področju znaša po prepričanju pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina 2.500.000,00 SIT (namesto zneska 2.000.000,00 SIT). V skladu s 4. točko 358. člena ZPP je zato na prvi stopnji prisojeni znesek zvišalo za 500.000,00 SIT.

Do višjega odškodninskega zneska pa oškodovanec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni upravičen. Glede na stopnjo in obseg škode, glede na težo in pomen prizadetih dobrin ter upoštevaje vsa zgoraj navedena merila pravičnosti in pravnega sorazmerja med odločilnimi okoliščinami, bi namreč višji znesek presegel okvir pravnega standarda.

Pritožba pa je neutemeljena, kolikor napada odločitev o višini odškodnine za strah. Glede slednje je namreč tudi prvo sodišče izrecno navedlo, da se sodna praksa obeh držav ne razlikuje ter da se prisojen znesek vanjo ustrezno umešča in ustreza obsegu in intenziteti prestanega strahu. Z navedenim se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Neutemeljena pa je tudi pritožba glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških odločilo v mejah pooblastila iz 2. odstavka 154. člena ZPP. Določba pravi, da lahko sodišče v primeru, če ena stranka deloma zmaga v pravdi, odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer. Tako kot je tožena stranka neutemeljeno oporekala celotnemu zahtevku, tako je tudi tožnik neutemeljeno vtoževal tako visok znesek. Pravda sama, kakor tudi višina stroškov zanjo, je torej posledica začetnega izhodišča obeh pravdnih strank. Iz tega razloga tudi pritožbeno sodišče ne glede na zvišanje prisojene odškodnine na pritožbeni stopnji šteje, da je takšno merilo za odločitev o stroški ustrezno. Iz tega razloga je takšno odločitev tudi po spremenjeni sodbi ohranilo v veljavi.

V tistem delu, v katerem je pritožba neutemeljena ter je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo, se je oprlo na pooblastilo 353. člena ZPP, saj ob (v tem delu) neutemeljeni pritožbi niso bili podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

O pritožbenih stroških pa je sodišče odločilo v skladu z merilom uspeha. Takšno merilo je ustrezno, saj se je pritožila le tožeča stranka in s pritožbo tudi delno uspela. Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku je 3.450.000,00 SIT. V skladu s tem je pritožbeno sodišče po pritožbenem stroškovniku tožeče stranki tej priznalo 762,5 točk (83.875,00 SIT). Pritožnik je uspel s 23% pritožbenega predloga. V skladu z načelom uspeha mu je zato tožena stranka dolžna povrniti 19.291,25 SIT.