169. člen ZOR

Po nastanku zavarovalnega primera znesek limita ne ostane nominalno enak znesku limita v času škodnega dogodka, ampak se neizkoriščeni del nominalno spreminja skladno s spremembami zavarovalnih vsot.

Ker je odškodnina odmerjena v skladu z ustaljeno sodno prakso oziroma ker sodna praksa v zvezi vprašanji, vezanimi na povrnitev premoženjske škode obstaja, je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen.

Za odmero odškodnine po načelu pravičnosti pa so, ob dejanskih ugotovitvah sodišča o nastanku in obsegu škode, prevladujoča merila premoženjskega in socialnega stanja obeh pravdnih strank. Dokazno breme o obstoju takih gmotnih razmer na strani tožene stranke, da bo zmogla prisojeno odškodnino plačati ne da bi to ogrozilo njeno eksistenco, je na strani tiste stranke, ki se na uporabo načela pravičnosti sklicuje (člen 215 ZPP), torej na strani tožeče stranke.

Stranka, ki je šele po prvem naroku za glavno obravnavo navajala določene trditve, ne more za nazaj (npr. šele v pravnem sredstvu) opravičevati, da teh dejstev ni mogla navesti že prej. Na njej je breme, da hkrati (ob navedbi dejstev) izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno. Nujni del tega bremena je (vsaj) pojasnilo, kaj je razlog za nepravočasno navajanje.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Tudi škodo, ki jo je povzročila neodgovorna oseba, je ta dolžan deloma ali v celoti povrnti, če to terja pravičnost, zlasti upoštevajoč gmotno stanje oškodovalca in oškodovanca.

Če tožnik šele v pritožbi postavi trditev, da odškodninsko odgovarjajo starši mladoletnega storilca tudi zato, ker nima sredstev, gre za spremembo tožbe, ki v pritožbi ni dopustna.

Pri okoliščinah, ki same zase ne bi bile podlaga za odškodnino po pravičnosti (slab socialni in premoženjski položaj toženca, tožnikovo ravnanje ob škodnem dogodku in prej), je odločilen obseg tožnikove nepremoženjske škode. Bistvena je tudi ugotovitev, da bo toženec prisojeno odškodnino zmogel plačati in da to ne bo ogrozilo njegove elementarne eksistence.

Za odgovornost staršev, da na podlagi pravičnosti povrnejo škodo, ki jo je povzročil njihov mladoletni otrok, sposoben za razsojanje, je poleg drugih okoliščin, ki kažejo na pravičnost takega oškodovančevega zahtevka, vedno odločilno tudi premoženjsko stanje staršev in oškodovanca. Iz ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da starša petega toženca razen stanovanja, v katerem družina živi, drugega premoženja nimata, pokojnina, ki jo prejema oče petega toženca je nizka, enako pa velja tudi za dohodke matere petega toženca, poleg tega pa morata starša petega toženca preživljati še dve sestri petega toženca, ki se še redno šolata. Na drugi strani pa živi oškodovanec po ugotovitvah nižjih sodišč vendarle v ugodnejših razmerah, saj sta njegova starša lastnika 6 ha velike kmetije, na kateri bo tožnik tudi v bodoče živel in delal.