VSL sodba II Cp 1779/2002

r a z s o d i l o :
Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se znesek iz 1. točke izreka, ki ga mora tožena stranka še plačati tožeči stranki zniža za 1.555.000,00 SIT (torej na 2.932.108,00 SIT), znesek pravdnih stroškov iz 2. točke izreka pa za 936.455,00 SIT (na 60.919,00 SIT).
V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem ugodilnem delu (torej za 2.932.108,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2002 do plačila in pravdne stroške v znesku 60.919,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2002 do plačila).
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 36.200,00 SIT v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka poleg že plačanega zneska 1.500.000,00 SIT dne 8.3.1996 plačati tožeči stranki še 4.487.108,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2002 do plačila. V presežku do 7.448.475,00 SIT z obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožniku 997.374,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2002 do plačila, tožniku pa, da stranskemu intervenientu plača 81.378,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2002 do plačila.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po 3. odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma prispeval k nastanku škode. Izvedenec V. je v svojem mnenju zapisal, da do nezgode ne bi prišlo, če bi kolesar ustavil pred znakom "stop" in se prepričal, ali se lahko varno vključi v promet. Za vse udeležence v prometu velja, da se smejo vključiti v promet tako, da s tem ne ovirajo drugih udeležencev v prometu. Glede na ugotovitve izvedenca, da kolesar ni upošteval znaka "stop" in je izsilil prednost vozniku B., da je bila razdalja zadosti velika, da bi moral opaziti bližajoče se vozilo in da je imel vse možnosti, da nezgodo prepreči, voznik B. pa tudi z intenzivnim zaviranjem ne bi preprečil nezgode, je tožnikov prispevek k nesreči velik - po mnenju tožene stranke bi bila prispevka obeh udeležencev enaka, torej 50:50. Sodišče bi moralo upoševati, da je kritično situacijo povzročil tožnik in šele nato okoliščine, ki so prispevale k nastanku posledic oziroma poškodb. Sodišče je napravilo napačen zaključek, da se tožnik najverjetneje ni ustavil pri znaku. Iz mnenja izvedenca V. jasno izhaja, da se ni ustavil in je izsilil prednost vozniku B., ta pa je upravičeno pričakoval, da mu z neprednostne ceste ne bo pripeljal nihče. Sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti v smeri, kakšno višino odškodnine je sodišče dosodilo tožniku. Iz obrazložitve le izhaja, da je z upoštevanjem sokrivde 30% ugodilo zahtevku za telesne bolečine in strah v celoti, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je znižalo za 500.000,00 SIT. Sodišče je odločalo preko zahtevka, saj so bili zneski odškodnine postavljeni tako, kot da tožnik ni prispeval ničesar k nezgodi. Ker ni mogoče preizkusiti, koliko je sodišče dosodilo tožniku in koliko mu pripada ob upoštevanju njegovega prispevka, je sodišče s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Enako je sodišče naredilo napako pri priznavanju materialne škode za kolo in obleke v višini 50.000,00 SIT in priznalo znesek v celoti, brez upoštevanja sokrivde. Poleg tega iz obrazložitve ni jasno, ali je zahtevek za ta znesek zavrnilo ali mu ugodilo, saj so si razlogi nasprotujoči. Sodišče najprej ugotavlja, da je zahtevek utemeljen v celoti, nato pa navaja, da je ta isti zahtevek zavrnilo, ker je bila dne 8.3.1996 že delno plačana odškodnina. Tožena stranka meni, da je bila celotna materialna škoda poplačana, zato je sodišče neupravičeno še enkrat dosodilo znesek 50.000,00 SIT in ga odštelo od revalorizirane vrednosti plačane odškodnine. Nepravilno je stališče sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je zavarovalna vsota omejena na 6.000.000,00 SIT. Višino zavarovalne vsote je v času škodnega dogodka določal vladni organ s predpisom, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti in bi moralo samo preveriti trditve tožene stranke o višini zavarovalne vsote. Sodišče je napravilo tudi napačen sklep, da je tožnik po temelju uspel 70%, po višini pa 100%. Tožnik je zahteval 7.448.475,00 SIT, sodišče pa mu je ugodilo v višini 6.300.000,00 SIT oziroma z upoštevanjem že plačane odškodnine znesek 4.487.108,00 SIT, kar vsekakor ni 100%. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V zvezi s temeljem zahtevka je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki jih v pritožbi poudarja tožena stranka. Tako je kot odločilne okoliščine za določitev deležev odgovornosti obeh udeležencev prometne nesreče na strani kolesarja ugotovilo, da kolesar ni ustavil, da je bil dolžan pustiti mimo vsa vozila, ki so vozila po prednostni cesti, da je bilo križišče zanj normalno pregledno in da do nesreče sploh ne bi prišlo, če bi ravnal tako, kot mu narekujejo cestnoprometni predpisi. Sodišče torej ni napravilo napačnega zaključka, da tožnik "najverjetneje" ni ustavil, kot to očita pritožba. V delu, v katerem je sodišče tako zapisalo, namreč povzema ugotovitve izvedencev, naredi pa nedvoumen zaključek, da tožnik ni spoštoval enega od osnovnih predpisov o vključevanju v promet z neprednostne ceste in da je bilo takšno njegovo ravnanje poglavitni vzrok prometne nesreče, saj sicer do nje sploh ne bi prišlo. Pravilno pa je nadalje ugotovilo tudi kršitve na strani voznika osebnega avtomobila - ta je, kot ugotavlja tudi sama pritožba, vozil prehitro in v vinjenem stanju - ter nato pravilno kot izhodišče za ugotovitev deležev k nastanku škode vzelo objektivno odgovornost voznika motornega vozila kot imetnika nevarne stvari. Njegov delež odgovornosti glede na to izhodišče in naštete, pravilno ugotovljene okoliščine na njegovi strani, ne more biti manjši ali enak kolesarjevemu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj namreč ugotovilo, da voznik motornega vozila na nastalo prometno situacijo sploh ni odreagiral, če bi (če bi vozil z dovoljeno hitrostjo in pravočasno začel z intenzivnim zaviranjem), pa bi bile posledice minimalne, saj bi tožnika zadel s hitrostjo 4 km/h (kot se je izrazil izvedenec ob zaslišanju, bi ga le odrinil). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine na strani obeh udeležencev prometne nesreče in glede na objektivno odgovornost voznika motornega vozila tudi pravilno ugotovilo sorazmerje odgovornosti obeh.

Neutemeljeno pritožba trdi, da sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti v smeri, kakšno višino odškodnine je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, kakšne zneske je tožniku prisodilo upoštevajoč njegov 30% prispevek k prometni nesreči in tožbenemu zahtevku ugodilo po višini v točno določenem znesku - glede telesnih bolečin in strahu v celoti, glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v višini 4.000.000,00 SIT. Glede na obrazložitev, da je to pravična odškodnina upoštevajoč tožnikov delež soodgovornosti, pomeni, da to predstavlja pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 70% pravične denarne odškodnine in je mogoč izračun polne odškodnine. Za telesne bolečine in strah pa je sodišče prve stopnje prisodilo vso zahtevano odškodnino, saj je očitno štelo, da je tožnik za vso škodo iz škodnega dogodka postavil prenizek zahtevek - za koliko prenizek glede na to, da je odločilo o celotnem zahtevku, niti ni bilo dolžno obrazložiti. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema očitka tožene stranke, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno podlago sodišče prve stopnje napačno odločilo o višini tožbenega zahtevka. Ugotovitev delne odgovornosti tožnika za škodni dogodek je namreč glede na trditveno podlago (tožnik je odškodnino zahteval izhajajoč iz popolne odgovornosti tožene stranke) narekovala tudi ustrezno odločitev o višini odškodnine, ki tožniku pripada. Imetnik nevarne stvari je namreč deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR) in v takem primeru ima oškodovanec pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek 192. člena in 205. člen ZOR). S priznanjem celotne odškodnine za posamezne oblike škode (za telesne bolečine, strah in materialno škodo) oziroma priznanjem nad 70% (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) je tako sodišče prve stopnje napačno uporabilo 1. odstavek 192. člena in 205. člen ZOR o obsegu povrnitve škode v primeru deljene odgovornosti. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP ustrezno spremenilo, kot bo v nadaljevanju še obrazloženo.

V tem odškodninskem sporu tožena stranka ne oporeka popolnoma svoji odškodninski odgovornosti in izrecno ne izpodbija višine odmerjene odškodnine (kot je bilo obrazloženo le zmotno meni, da se odločitve o tem ne da preizkusiti), temveč le del temelja (po višini pa nadalje le še odločitev glede omejene zavarovalne vsote, o čemer pa bodo razlogi podani še v nadaljevanju), zato pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni smelo poseči v odločitev o višini (odmero) odškodnine za posamezne oblike škode. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi namreč sodišče po uradni dolžnosti le v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba za drugačno odločitev in s tem določa obseg izpodbijanja sodbe (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja II/2002). Pritožbeno sodišče torej ni bilo dolžno in tudi ni smelo presoditi višine odškodnine za posamezne oblike negmotne in gmotne škode. Glede na prej obrazloženo napačno uporabo materialnega prava je zato odškodnino, kot jo uveljavlja tožeča stranka, le zmanjšalo za 30% glede na ugotovljen delež sokrivde samega tožnika. To velja tako za negmotno škodo (vse oblike, saj tudi 30% od uveljavljane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti predstavlja manj, kot pa je sodišče prve stopnje odmerilo zanjo) kot tudi gmotno škodo - 50.000,00 SIT (odločitev glede izgubljenega zaslužka ni izpodbijana). Na ta način zmanjšana odškodnina tako znaša 1.400.000,00 SIT za telesne bolečine, 210.000,00 SIT za strah, 3.150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 35.000,00 SIT za izgubljeni zaslužek.

V zvezi z izpodbijanim delom odškodnine za materialno škodo je treba povedati še, da je obrazložitev sodbe v tem delu res nekoliko nejasna: najprej je sodišče zapisalo, da je ta znesek utemeljen, nadalje pa, da ga je zavrnilo, ker je tožena stranka to poravnala že s plačilom akontacije. Vendar pa je kljub takemu zapisu jasno, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo in to potrdi tudi seštevek priznanih odškodninskih postavk. Pritožbeno sodišče je iz razlogov, ki so bili že navedeni, znižalo tudi znesek te materialne škode na 35.000,00 SIT. Pravilno pa tožena stranka graja tudi odštevanje priznane materialne škode od revalorizirane plačane akontacije odškodnine: tožena stranka je ob plačilu akontacije navedla, da je s tem poplačana najprej materialna škoda in šele s preostankom akontacije tudi nematerialna škoda. Torej je bila materialna škoda v utemeljenem znesku (to pa je 35.000,00 SIT) plačana že na dan plačila akontacije, kar pomeni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje od akontacije 1.500.000,00 SIT odšteti na enak način, kot je to storilo za izgubljeni zaslužek. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno odgovornost tožnika utemeljeno v pritožbi predlagano znižanje odškodnine za materialno škodo na 35.000,00 SIT, ni pa utemeljen tudi predlagan način obračuna, t.j. odštetje tega zneska od akontacije, plačane v nominalnem znesku, saj bi bil takšen način obračuna v škodo pritožnika samega: odštetje nominalnega zneska (čeprav v nižjem znesku, kot je to priznalo sodišče prve stopnje) od valorizirane akontacije je namreč, kot pokaže revalorizacija zneska 1.046.067,50 SIT (1.500.000,00 SIT akontacije minus 418.932,50 SIT izgubljenega zaslužka minus 35.000,00 SIT za tu obravnavano materialno škodo), njemu v škodo (znesek predstavlja namreč 1.802.580,50 SIT, na način, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje - 1.862.892,00 SIT minus 35.000,00 SIT glede na odgovornost samega tožnika - pa 1.827.892,00 SIT). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tem delu ugodilo le tako, da je priznano materialno škodo po obračunu sodišča prve stopnje znižalo za 15.000,00 SIT (na 35.000,00 SIT).

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče odškodnino, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, znižalo na 2.932.108,00 SIT (znesek predstavlja celotno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, skupaj 4.795.000,00 SIT, in od tega odštet znesek plačane akontacije po obračunu sodišča prve stopnje 1.862.892,00 SIT).

Že iz dosedanje obrazložitve izhaja, da pritožbeno sodišče ugovora tožene stranke o omejeni zavarovalni vsoti ni štelo za utemeljenega. Razlog temu ni samo v dejstvu, da na pritožbeni stopnji znižana odškodnina tega zneska ne presega, temveč predvsem v tem, kar pravilno obrazlaga že sodišče prve stopnje, da gre za dokazno breme na strani tožene stranke. Zgolj dejstvo, kakšna je bila v času škodnega dogodka predpisana najnižja vsota, na katero je moralo biti sklenjeno zavarovanje lastnikov motornih vozil za škodo, povzročeno tretjim osebam, namreč še ne pomeni, da je imel zavarovanec tožene stranke sklenjeno zavarovanje le na tolikšo zavarovalno vsoto, saj se je z zavarovalno pogodbo mogoče dogovoriti za višjo vsoto. Dokazno breme o tem pa je nedvomno na strani tožene stranke, saj ravno ona (ne pa tožnik kot tretja oseba) razpolaga z zavarovalno pogodbo oziroma polico, iz katere je to razvidno.

Glede na spremembo sodbe prve stopnje je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Te je odmerilo upoštevajoč nov uspeh strank v postopku. Prvoten tožbeni zahtevek tožeče stranke je znašal 7.448.475,00 SIT, tožeča stranka pa je uspela z zahtevkom 2.932.108,00 SIT. Njen uspeh je torej (le) 40% celotnega zahtevka. Glede na odmero sodišča prve stopnje (ta ni bila grajana) torej znašajo potrebni pravdni stroški tožeče stranke 523.810,00 SIT, tožene pa 462.891,00 SIT. Po pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči povrniti še 60.919,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je s pitožbo delno uspela in glede na uspeh ji je pritožbeno sodišče priznalo sorazmeren del stroškov sodne takse (900 taksnih točk x 2) in stroške poštnine, kar ji je dolžna povrniti tožeča stranka.