VSL sklep I Cp 101/2003

Pritožbi se ugodi, zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Sodišče prve stopnje je štelo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu s 318. členom ZPP.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Z nezakonitim postopanjem je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka ni prejela tožbe osebno in za pravdo ni vedela do izdaje zamudne sodbe. Toženka ima na svojem prebivališču poštni predalnik in v njem ni bilo nikoli obvestila o došli sodni pošiljki. Gre za vročanje v nasprotju z določbami 140. in 141. člena ZPP. Če poštar ne bi našel doma toženke, bi pošto izročil kateremu od njenih otrok, sicer pa hišniku ali sosedu. Iz povratnic ni razvidno, da bi bil poskušan nadomestni način oziroma vročitev po 140. oziroma 141. členu ZPP. Toženka ni mogla sodelovati v postopku. Sicer pa tudi niso bile podane materialnopravne podlage za izdajo zamudne sodbe. Toženki ni znano, da bi bila njena prodajna pogodba razveljavljena oziroma razdrta. Rok za izselitev iz stanovanja po 59. členu Stanovanjskega zakona pa znaša od 60 do 90 dni.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je presojalo pravilno vročitev toženki po določbah 142. in 141. člena ZPP, ki je veljal, ko naj bi bila vročitev opravljena. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS 96/2002) velja od 29.11.2001, vročitev pa naj bi bila opravljena pred tem, sodišče prve stopnje v zamudni sodbi ugotavlja, da je to bilo 11.4.2002, zamudna sodba pa je bila izdana 13.5.2002.

Ker gre za tožbo, bi sodišče moralo vročiti pisanje osebno stranki (142. člen ZPP). Če tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročalo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odstavku 140. člena tega zakona, pod pogoji navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan, ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Iz spisa pa izhaja, da je poštar na vročilnici dvakrat zapisal, da je bila toženka dvakrat obveščena, ne vemo pa kje je to obvestilo pustil, saj v tem delu dodatek k vročilnici (obvestilo o prispelem pismu, pripeto k list. št. 6) ni izpolnjeno. Po določbah ZPP, ki so veljale v času vročanja ni bilo dovolj, da poštar le zapiše, da je bila toženka obveščena, ne da bi na vročilnici zapisal ugotovitve, ki jih zahteva 142. člen ZPP. Šele ko je bila stranki dana možnost na način, kot to predvideva 3. odstavek 142. člena ZPP, da se seznani, da gre za pisno sporočilo, šele tedaj je lahko nastopila presumpcija vročitve, ki je določena v prejšnjem 4. odstavku 142. člena ZPP.

Zato toženki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To je narekovalo razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje pravilno vroči tožbo toženi stranki. Sicer pa je treba toženi stranki odgovoriti tudi na druge navedbe v pritožbi. Tako trdi, da ne ve, kako je bila pogodba med pravdnima strankama razdrta. Če bi bila tožba vročena, ta navedba ne bi mogla biti upoštevna. Sodišče se je pri izdaji zamudne sodbe namreč ukvarja le s predpostavkami iz 318. člena ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.