VSRS Sodba II Ips 200/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencem, da morajo nerazdelno plačati tožniku tolarsko protivrednost 29.700 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, po katerih se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v nemških markah za čas od 1.1.1991 dalje do plačila in stroške postopka 371.156,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1997 dalje, medtem ko je višji obrestni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so toženci vložili revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. Po revizijskih izvajanjih izhajata sodišči nižjih stopenj iz ugotovitve, da so posojilojemalci vsi trije toženci, čeprav niso bili vsi obdarjenci, da naj bi bili ti posli simulirani ter da je šlo stvarno za sklenitev kupoprodajne pogodbe, tožbeni zahtevek pa da se nanaša na izterjavo kupnine. Toda tožnik tožencem ni podaril stanovanjske hiše, posojilna pogodba pa je zapisana brez vsakega pravnega temelja, ker tožnik ni izročil tožencem nobenega posojila. Namen zapisa navedene pogodbe je bil zgolj ta, da se tožnik in njegova žena zavarujeta nasproti prvima dvema tožencema, da bosta brezplačno varovala in vzgajala njune otroke. Zmotna je ocena sodišč nižjih stopenj, da je posojilna pogodba glede tuje valute zakonita, čeprav je bila sklenjena v času, ko so bile prepovedane valutne klavzule. Tedaj je še veljalo načelo monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR. Zato je mogoče zahtevati v tuji valuti dogovorjeno plačilo le v domačem denarju po tečaju na dan nastanka obveznosti. Hiša ob sklenitvi darilne pogodbe še ni bila zgrajena ter so jo dejansko dogradili toženci sami. Objekt v času daritve ni mogel presegati vrednosti 30.000 DEM. Vse sklenjene pogodbe so nične in po določilu 66. člena ZOR nimajo učinka, razen če prikrivajo kakšno drugo pogodbo. Katera pa naj bi bila ta druga pogodba, sodišči ne ugotavljata. Da bi bila to kupoprodajna pogodba, pa bi bila protispisna ugotovitev.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se revizija zavrne. V reviziji obrazloženo zavrača posamezna revizijska izvajanja in opozarja, da se revizija v pretežni meri nanaša na dejanske ugotovitve. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Revizija ni utemeljena.

Toženci svojih trditev o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka formalnopravno v reviziji niso opredelili. Iz izvajanj o tem, da je ta kršitev podana zaradi protispisnih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ki da se kažejo na eni strani v ugotovitvah sodišč o tem, da naj bi bile sklenjene darilne pogodbe navidezne, na drugi strani pa v tem, da te pogodbe prikrivajo kupoprodajno (prvi odstavek revizije na 2. strani in drugi odstavek na 3. strani), je zaključiti, da s tem uveljavljajo domnevne pomanjkljivosti, ki zadevajo delno dokazno oceno (to je dejanske ugotovitve), delno pa pravno presojo.

Protispisnosti, ki bi jih bilo možno opredeliti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pa po oceni revizijskega sodišča niso bile zagrešene. Namreč sodišči nižjih stopenj sta navedli v svojih sodbah izčrpne in jasne razloge o ugotovljenih odločilnih dejstvih ter dokazno podlago za te ugotovitve, prav tako pa sta navedli pravne razloge za sprejete pravne zaključke. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti uradoma (386. člen ZPP), pa v postopkih na nižjih stopnjah prav tako ni bila zagrešena.

Revizijske trditve o tem, da tožnik ni podaril tožencem sporne hiše, opisovanje poteka gradnje in stanja hiše ob daritvi, okolnosti v zvezi z zapisom posojilne pogodbe in podobno, predstavljajo dejanske navedbe, s katerimi se posega v dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno pred sodiščema druge in prve stopnje. Teh navedb pa revizijsko sodišče ni smelo upoštevati, ker po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitve o tem, da so zapisane pogodbe (dve darilni in ena posojilna) prikrivale le dejansko sklenjeno kupoprodajno pogodbo, po kateri sta tožnik in tedanja njegova žena prodala tožencem dograjeno stanovanjsko hišo za 90.000 DEM, katero so se toženci zavezali plačati prodajalcema v 10 letih obročno, začenši s plačevanjem leta 1981, da so do leta 1986 plačali le 30.600 DEM, da dolgujejo vsakemu od prodajalcev še po 29.700 DEM in da sta prodajalca nepremičnine izročila tožencem, ki jih sedaj posedujejo, so tudi po presoji revizijskega sodišča dajale podlago na nižjih stopnjah sprejetim zaključkom: prvič, da so zapisane pogodbe (dve darilni in ena posojilna) prikrivale dejansko sklenjeno kupoprodajno pogodbo za stanovanjsko hišo z dvema parcelama in da je ta prikrita kupoprodajna pogodba veljavna (drugi odstavek 66. člena ZOR) ter drugič, da toženci dolgujejo tožniku, kot prodajalcu do 1/2, polovico neplačanega dela kupnine, to je 29.700 DEM v tolarski protivrednosti (od neporavnanega dela kupnine 59.400 DEM) in sicer v skladu z določilom 516. člena ZOR (ki določa, da mora kupec plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta določena v pogodbi). Odločitev nižjih sodišč je zato materialnopravno pravilna.

Revizija tožencev ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na izvajanja o valutni klavzuli, ki da je bila nedovoljena v času sklenitve spornega pravnega posla. Res je sicer, da valutna klavzula v letu 1981 ni bila dovoljena in da je 395. člen ZOR uzakonjal sankcijo za kršitev prepovedi, po kateri se obveznosti ne smejo glasiti na plačilo v tuji valuti. Vendar je zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91 z dne 25.6.1991) sprostil možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in je uzakonil kot dovoljeno valutno klavzulo (5. člen). Po zdaj veljavni ureditvi posli v tuji valuti med fizičnimi osebami niso prepovedani. Izpolnitve obveznosti sicer ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen zakona o Banki Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91), ni pa več nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila.

Navedene predpise pa sodišče upošteva tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo navedenih zakonov, če dolžnik svoje obveznosti do uveljavitve zakona ni izpolnil. Zato je pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj tudi v tistem delu, s katerim je tožencem naloženo, da morajo v tuji valuti dogovorjeni del še neplačane kupnine plačati po tečaju na dan plačila. Drugačna revizijska izvajanja torej niso utemeljena niti v tem delu.

Revizijsko sodišče je v skladu z zgoraj navedenimi razlogi zavrnilo revizijo tožencev v celoti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Kot izhaja iz spredaj navedenih razlogov, revizija tožencev ni vsebovala pravno tehtnih navedb. Zato tudi revizijski odgovor ni mogel izpolniti procesnega cilja, ki ga more imeti odgovor kot procesno dejanje. Tako se pokažejo stroški odgovora na revizijo za nepotrebne v smislu 155. člena ZPP. V skladu s takimi ugotovitvami je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. v zvezi s 155. členom ZPP).