516. člen ZOR

Tega, da tožena stranka ni mogla izpolniti pogodbenih obveznosti, ne zanika. Zato bi bila tožeča stranka v skladu z 11. členom Pogodbe (ki po svoji pravni naravi predstavlja predpogodbo, sklenjeno z odložnim pogojem) upravičena zahtevati sklenitev pogodbe o „povratni“ prodaji blaga po nabavni ceni toženi stranki. V tem primeru bi se vzpostavila tudi terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo kupnine za prodano blago. Plačilo blaga je obveznost kupca, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o prodaji blaga. Zahtevek za plačilo zalog, ki nima podlage v pogodbi o prodaji zalog, zato ni sklepčen.

Kupec mora plačati kupnino ob času, ki je določen v pogodbi.

Poravnava - kot vrsta pogodbe (prvi odstavek 1089. člena ZOR) - ustvarja obveznosti med strankama. Po svojem pomenu je torej poravnava avtonomni predpis, ki ga prejmeta stranki poravnave. Z njim uredita (tudi) materialnopravna razmerja, kot sta to storili v obravnavanem primeru. Zato lahko revizijsko sodišče preizkusi, ali je njena razlaga v sodbah sodišč prve in druge stopnje pravilna.

Prodajalec za skrite napake, ki se pokažejo potem ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena, ne odgovarja, tako da kupčeva obveznost plačila kupnine, ki je še ni izpolnil, še vedno obstaja.

Dolžnik v ugovoru zatrjuje, da so bile fakture 88/T, 91/T, 123/T in 151/T zavrnjene in upniku vrnjene, ker niso vsebovale z zakonom predpisane sestavine. Te trditve bi v morebitni pravdi bile za odločitev o terjatvi nepomembne, saj dolžnik navedenim računom sploh ne nasprotuje niti po temelju niti po višini. Dolžnik ne zatrjuje, da blaga po navedenih računih ni prejel in ker računi kot enostranske listine izdajatelja nikoli ne morejo biti podlaga za nastanek obveznosti naslovnika, je dolžnik blago dolžan plačati (17. člen, v zvezi z 262. členom in 2. odst. 516. člena ZOR).

Glede obveznosti plačila kupnine pri kupni pogodbi velja (če ni drugačnega dogovora), da jo mora kupec plačati ob izročitvi blaga (2. odst. 516. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama šlo za prodajno razmerje, in da je prodajalec svojo obveznost izpolnil, zato jo mora izpolniti tudi kupec.

Kupec je bil dolžan v skladu s prodajno pogodbo kupnino deponirati pri notarki, kar je tudi storil. Ker pa je položeno kupnino dvignil, še preden je bila pogodba odobrena s strani upravne enote in torej ravnal v nasprotju s prodajno pogodbo, je plačilo kupnine zapadlo.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Obveznost plačila kupnine je bila izpolnjena s tem, da sta kupca plačala kupnino tretji osebi, s katero je prodajalka sklenila tak dogovor

Ker tožena stranka ni izkazala, da je nabavljeni material, ki ga je kupila pri tožeči stranki porabila za njeno poslovalnico in tudi ni bil predmet dokončnega dogovora med njima o obračunu najemnine in stroškov za poslovalnico, ki jih je tožeča stranka dolgovala toženi stranki, mora toženec plačati račune, ki so predmet pravde, tožeči stranki.

Obveznost plačila za dobavljeno vodo nastane, če prodajalec izkaže, da je dejansko dobavil zaračunano količino po dogovorjeni ceni. Tožeča stranka ni dokazala, da je toženi stranki dobavila vodo, ki ji jo je zaračunala, zaradi česar ne obstoji materialnopravni temelj tožbenega zahtevka glede glavnice, v posledici pa tudi glede zamudnih obresti.

Določilo 26. člena ZBP (sedaj 41. člena ZVP), ki je v razmerju do določb ZOR, ki urejajo kupoprodajna razmerja, specialne narave, sankcionira le tiste dogovore o nesočasni izpolnitvi kupoprodajnih pogodb, pri katerih podjetje prodajo blaga pogojuje z vnaprejšnjim plačilom dela ali celotne kupnine, kupec pa nima drugačnega nakupa (na primer s plačilom ob prevzemu blaga).

Za obveznost, ki je nastala v tuji valuti zaradi zamude pri njenem plačilu domačemu upniku, bi smela tožnica terjati le tolarsko protivrednost zamudnih obresti, kot so jih plačevale banke za vezane devizne vloge na vpogled v švedskih kronah, ne pa za čas zamude zaračunati zamudne obresti po bistveno višjih stopnjah, kot so bile določene za zakonite zamudne obresti.

Če kupec plačuje obroke, še preden mu je stvar izročena, ne gre za obročno prodajo, ampak za prodajo s posebnim dogovorom o plačilu kupnine.

Obveznost kupca iz kupoprodajne pogodbe je plačilo kupnine.

Nepopolna označba stranke, ki vsebuje bistveno sestavino firme in sedež, ne pa dodatnih sestavin, ni opustitev, ki bi vplivala na jasno razpoznavnost tožene stranke, kot subjekta materialno pravne obveznosti. Prenumerandni kup pomeni, da mora kupec plačati kupnino ob sklenitvi pogodbe in pred izročitvijo blaga. Materialno pravni ugovori, podani v pritožbi, so nedovoljene pritožbene novote.

S podpisom naročilnice, katere sestavni del so splošni prodajni in plačilni pogoji, je tožena stranka pristala na pogodbene pogoje tožeče stranke in s tem tudi na način odstopa od pogodbe. ZOR v 10. členu opredeljuje načelo avtonomije volje strank, zato lahko pogodbeni stranki s pogodbo svobodno določita pogoje, po katerih bosta ravnali, v kolikor le-ti niso v nasprotju z ZOR.

Ugotovitve o tem, da so zapisane pogodbe (dve darilni in ena posojilna) prikrivale le dejansko sklenjeno kupoprodajno pogodbo so dajale podlago sprejetim zaključkom: prvič, da so zapisane pogodbe (dve darilni in ena posojilna) prikrivale dejansko sklenjeno kupoprodajno pogodbo za stanovanjsko hišo z dvema parcelama in da je ta prikrita kupoprodajna pogodba veljavna (drugi odstavek 66. člena ZOR) ter drugič, da toženci dolgujejo tožniku, kot prodajalcu do 1/2, polovico neplačanega dela kupnine.

Pravna presoja spora, sprejeta na nižjih stopnjah sojenja, je po oceni revizijskega sodišča pravilna in ima pravno podlago v določbah 516. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (v odločbi o plačilu neporavnanega dela kupnine), v 277. členu ZOR (glede plačila zamudnih obresti), presoja vrednotenja dinarskega dela vplačil v zvezi z valutno klavzulo pa v 395. členu ZOR in v predpisih, ki se nanašajo na devizno poslovanje, ki so navedeni že spredaj. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s pravno presojo in v zvezi z njo navedenimi razlogi sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na devizno klavzulo in z zaključkom, da morajo zadevne spremembe v zakonodaji priti do odraza tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki izvirajo še iz časa pred uveljavitvijo zakona o deviznem poslovanju, pa niso bila izpolnjena do trenutka odločanja.