VSRS Sklep II Ips 147/96

Reviziji se ugodi ter se ob ugoditvi pritožbi tožečih strank sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno postopanje.
Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnic, ki sta ju vložili zaradi vrnitve darila v obsegu prikrajšanja nujnih deležev, ker je ocenilo, da je bila tožba vložena po preteku 3 letnega prekluzivnega roka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo kot neutemeljeno, hkrati pa je izrek sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev darilne pogodbe, pri čemer je pojasnilo, da je tri letni rok iz 41. člena ZD zastaralen in ne prekluziven.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo tožnici iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter sta predlagali, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvajata, da rok iz 41. člena ZD ni prekluziven ampak zastaralen. Tožnici kot dedinji nista sodelovali v zapuščinskem postopku in zapuščinska obravnava sploh ni bila opravljena, ker je toženec zatrjeval, da zapustnik ni imel premoženja. Toženec se je o izplačilu nujnih deležev s tožnicama pogajal toliko časa, da je preteklo 3 leta od zapustnikove smrti, zatem pa je ugovarjal zastaranje njunih terjatev. Tako ravnanje ima znake prevare in goljufije. Poudarjata, da njuna pravica do nujnega deleža ni bila sporna ter je tekel pogovor zgolj o višini izplačila teh deležev. Toženec je tožnicama tudi ponujal izplačilo sicer nizkih denarnih zneskov.

V odgovoru na revizijo je toženec predlagal, da naj se revizija zavrne. Pogajanja so res tekla le o višini nujnih deležev, ker sta tožnici zahtevali nerealno visoke zneske, sicer pa je rok prekluziven.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnici sta zaradi prikrajšanja nujnega deleža terjali zmanjšanje brezplačnih razpolaganj zapustnika, ki je bil oče pravdnih strank. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da sta tožnici toženčevi polsestri, da je njihov oče umrl 7.3.1989 in da je pred tem leta 1986 z darilno pogodbo prepustil idealno polovico svoje hiše v M. tožencu v last. Ker zapustnik ob smrti ni posedoval nobenega premoženja, po njem ni prišlo do zapuščinske obravnave. Po očetovi smrti so se pravdne stranke pogajale o poplačilu nujnega deleža tožnic, toženec pravici tožnic do nujnega deleža ni nasprotoval, stranke pa so se tudi že dogovarjale o postavitvi izvedenca za oceno vrednosti darila. Predmetni spor zaradi uveljavitve nujnega deleža sta tožnici sprožili s tožbo 23.6.1993. Glede na take ugotovitve je sodišče prve stopnje tožbo tožnic zavrglo, ker je štelo rok iz 41. člena zakona o dedovanju (naprej ZD) za prekluziven, sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da je navedeni rok zastaralen ter je zato poseglo v odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnic zavrnilo.

Vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža urejajo 34. in naslednji členi ZD. Po določilu prvega odstavka navedenega člena se darila v takem primeru vrnejo v obsegu, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. Vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež, lahko zahtevajo samo nujni dediči (40. člen ZD). Vrnitev daril pa se lahko zahteva v 3 letih od zapustnikove smrti (41. člen ZD).

Pravna teorija (večinska) in sodna praksa sta enotni v naziranju, da je rok iz 41. člena ZD, s katerim se lahko zahteva vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, zastaralen (kot je to pravno pravilno opredelilo tudi sodišče druge stopnje). Pravico do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica. To pomeni, da je nujni dedič zapustnikov univerzalni naslednik in da mu zato pripada določen del vsake stvari in vsake pravice iz zapuščine. Taka normativna ureditev na eni strani in spredaj navedene dejanske ugotovitve na drugi strani, pomenijo v tem primeru, da spora o obsegu nujnega deleža sploh ni moglo biti ter da je bila lahko sporna le denarna vrednost nujnih deležev tožnic (ker so se stranke po ugotovitvah nižjih sodišč pogajale le o denarni vrednosti nujnih deležev). V sklopu teh izvajanj je le še dodati, da se zastaranje terjatve pretrga s pripoznavo dolga, da je pripoznava lahko tudi posredna (prvi in drugi odstavek 387. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in da se po sodni praksi pretrga zastaranje terjatve, ko dolžnik pripozna dolg ter da za pretrganje zadošča priznanje dolga že po temelju (brez določitve višine zneska).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora nista upoštevali vseh zgoraj navedenih pravnih izhodišč. V posledici tega nista ugotovili, predvsem pa ne ocenili pravno odločilnih dejstev, ki se nanašajo tako na naravo terjatve tožnic kot na okolnosti, zaradi katerih se lahko zastaranje pretrga. Tako pomanjkljivo postopanje je pripeljalo do pravno zmotne odločitve sodišč druge in prve stopnje, zaradi česar je revizijsko sodišče moralo na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP odločbi obeh navedenih sodišč razveljaviti. V nadaljnjem postopku bo potrebno dopolniti dokazni postopek z oceno vseh v spisu že nahajajočih se dokazov (posebno listin, izpovedi strank in prič), kar bo šele omogočilo ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja in pravno pravilno presojo spora.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.