VSRS Sodba VIII Ips 86/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Vzdržalo je v veljavi sklep strokovne službe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ODE Novo mesto z dne 28.11.1991 št. ..., potrjen z odločbo strokovne službe na sedežu v Ljubljani z dne 5.11.1992 št. ..., s katerim je bilo ugotovljeno, da pri zavarovanki ni invalidnosti, zato ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopno odločbo.

Tožnica je proti odločbi sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da bi moralo sodišče za odstranitev neskladij med mnenji njenih lečečih zdravnikov in obeh invalidskih komisij dopustiti izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke. Ker tega ni storilo, pač pa svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje invalidske komisije - kot organa tožene stranke - in izdelanega pred začetkom sodnega spora - je kršilo določbe 1. odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 5. točko 1. odstavka 71. člena ZPP. To pa pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP in revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. Opustitev izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke je imela za posledico materialnopravno zmotno odločitev o tožničinih pravicah, saj so ji bile odklonjene na podlagi zmotnih mnenj strokovnega organa tožene stranke. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodni odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno, kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in morebitno zmotno uporabo prava.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Teh kršitev pa v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati, saj je mogoče relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v revizijskem postopku uveljavljati le, če so storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Tudi očitana kršitev določb prvega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 71. člena ZPP ni revizijski razlog; uveljavljena morebitna bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje (argumentum a contrario 2. točka prvi odstavek 385. člena ZPP), v okviru procesnih določil iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče ni moglo preizkušati.

Revizijski očitek, da sodišče ni sprejelo in dopustilo izvedbe dokaza s sodnim izvedencem medicinske stroke, pa se nanaša na izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno, sprejeto na prvi in drugi stopnji ni smelo ukvarjati.

Tožeča stranka uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo tudi na tej osnovi in ugotovilo, da je odločitev pravilna. Če sodišče ugotovi, da pri zavarovancu niso nastale trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi bile posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, in katerih ne bi bilo mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije, niti se njegova delovna zmožnost ni zmanjšala ali izgubila za opravljanje del oziroma nalog, na katera je bil razporejen (prvi odstavek 33. člena zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - Uradni list SFRJ št. 23/82 - 44/90 - v zvezi s prvim odstavkom 293. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Uradni list RS št. 12/92, 5/94) mora njegov zahtevek zavrniti. Prav to je storilo sodišče prve stopnje in njegovo odločitev je potrdilo sodišče druge stopnje. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s tem ni bil kršen.

Ker sta nižji sodišči, ob upoštevanju pravno odločilnih dejstev, materialno pravo pravilno uporabili, v postopku pa tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe zveznih predpisov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).