VSRS Sklep Dsp 103/2008

Pritožba se zavrže.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z zahtevkom tožnice za plačilo potnih stroškov v višini 307,36 €. Ugotovilo je, da je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena arbitraža za reševanje individualnih delovnih sporov, zato bi morala tožnica uveljavljati sporne pravice iz delovnega razmerja v postopku pred arbitražo tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo, sklep o zavrženju tožbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. S sklepom je odločilo tudi, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo „iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje. Navaja, da drugostopna sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Vrhovno sodišče odloča le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

V obravnavani zadevi pa gre za primer, ko je sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije sicer evidentno napačen. Sodišče izhaja iz predpostavke, da gre za sklep, s katerim je bilo pravnomočno odločeno (zadnji odstavek na 5. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa). S sklepom o razveljavitvi prvostopne odločitve in vrnitvi zadeve v nov postopek se postopek še ni pravnomočno končal. V takem primeru revizija po prvem odstavku 384. člena ZPP ni dovoljena in jo tudi dopustiti ni mogoče. Tudi če bi držalo, da je pritožbeno sodišče vrnilo zadevo v nov postopek na podlagi pravnih stališč, ki odstopajo od sodne prakse, to še ne pomeni, da je tudi odločeno v nasprotju s sodno prakso glede bistvenega pravnega vprašanja. Šele ko in če bo sodišče meritorno odločilo o tožbenem zahtevku, bo lahko prišla v poštev odločitev o dopustitvi revizije, kot jo je sodišče druge stopnje sprejelo z izpodbijanim sklepom.

Sodišče zavrže pritožbo kot nedovoljeno, če pritožnik zanjo nima pravnega interesa (tretji odstavek 343. člena ZPP). Tožnik s predlogom za dopustitev revizije ne more uspeti in tudi zgolj razveljavitev sklepa o nedopustitvi revizije njegovega položaja v ničemer ne spremeni. Zoper razveljavitveni sklep revizija ni možna.

Ker pritožba ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).