VSRS Sodba I Ips 156/2007

Zahteva zagovornice obsojenega R.J. za varstvo zakonitosti se:

1. v delu, kjer je vložena zoper tč. II. izreka sodbe sodišča prve stopnje glede kaznivih dejanj po prvem odstavku 214. člena in prvem odstavku 202. člena KZJ - 1976 zavrže;

2. v delu, kjer je vložena zoper točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 339. člena KZ - 1951 zavrne.

Obsojeni R.J. se oprosti plačila stroškov tega postopka.

Z izpodbijanima sodbama je bila glede kaznivega dejanja nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi po prvem odstavku 339. člena KZ - 1951 zavrnjena zahteva zagovornice R.J. za revizijo sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.1977, v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 22.6.1977, s katerima mu je bila izrečena kazen štiri mesece zapora, zahteva za revizijo sodbe istega vojaškega sodišča z dne 3.8.1979, v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 22.11.1979, pa je bila glede kaznivega dejanja nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi po prvem odstavku 214. člena zavrnjena, glede kaznivega dejanja odklonitve sprejema in uporabe orožja po prvem odstavku 202. člena KZJ - 1976 pa je bila oprostilna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani pod tč. II/2 razveljavljena in v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zagovornica je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani sodbi v delu, kjer je bila njena zahteva za revizijo sodb vojaških sodišč zavrnjena, torej glede obeh kaznivih dejanj nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo po prvem odstavku 339. člena KZ - 1951 oziroma po prvem odstavku 214. člena KZJ - 1976, ki sta opisani pod tč. I. in II./1. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih. Navaja, da je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da vojaški sodišči določb tega kaznivega dejanja nista uporabili v nasprotju z načeli in pravili pravne države, veljavnih v času storitve dejanj in da obsojenec ni bil diskriminiran zaradi svojega verskega prepričanja. Takratna ustava je na videz zagotavljala svobodo veroizpovedi, dejansko pa obsojencu ni bila dana možnost, da na drugačen način izpolni svojo dolžnost do obrambe države, ne da bi prišel v nasprotje z načeli svoje vere. Naborniški sistem, ki ni dopuščal ugovora vesti, ni bil združljiv z zajamčeno svobodo veroizpovedi. Sedaj veljavna ustava je v 46. členu predvidela to možnost in zakon o vojaški dolžnosti jo je uzakonil. Sedanja pravna ureditev kaže, da je bil kazenski zakon s sodbami vojaških sodišč zlorabljen in kršen, kar dokazuje tudi sklep Komisije za izvajanja zakona o popravi krivic (ZPKri) s katerim je obsojencu priznan status bivšega političnega zapornika. Predlaga, da se izpodbijane odločbe spremeni tako, da se obsojenca oprosti ali pa se sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da zadeva še ni pravnomočno končana, ker je bila sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II/2 razveljavljena in mu je bila zadeva v tem obsegu vrnjena v ponovno odločanje. Sicer pa soglaša z razlogi pritožbenega sodišča in je mnenja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornici, o njem se je izjavil obsojeni R.J. Nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca, ker da mu povzroča nove krivice, obsojen je bil na "montiranem procesu" zato, da bi njegova obsodba opozorila in vlila strah drugim. V zagovoru je pojasnil razloge neodziva pozivu na vojaške vaje, to je bolezen in njegovo versko prepričanje, ki mu prepoveduje ubijanje. Ker mu je komisija za popravo krivic priznala, da mu je bila z obsodbama vojaških sodišč storjena krivica, je tudi v tem postopku sodišče dolžno, da ga oprosti obtožbe. Drugi obsojenci za to kaznivo dejanje so bili oproščeni, zato je obsojenec v neenakopravnem položaju. Tudi v Nemčiji so oprostili tiste, ki so bili obsojeni zaradi verskega prepričanja (Judje, Jehovove priče).

Zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti v delu, kjer je vložena zoper odločitev pod tč. II. izreka sodbe sodišča prve stopnje o reviziji sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča glede kaznivih dejanj nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanju vojaški službi po prvem odstavku 214. člena in odklonitve sprejema in uporabe orožja po prvem odstavku 202. člena KZJ - 1976 ni dovoljena, v delu pod tč. I. o reviziji zoper sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 339. člena KZ - 1951, pa ni utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izpodbijani sodbi nista bili izdani v rednem kazenskem postopku ali v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so urejena z ZKP, ampak v postopku z zahtevo za revizijo pravnomočnih kazenskih sodb po ZPKri. Po določbah 34. člena ZPKri pa se v postopku o zahtevi za revizijo smiselno uporabljajo določbe ZKP, torej tudi določbe ZKP o zahtevi za varstvo zakonitosti. Izpodbijana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani ni v celoti pravnomočna; pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod tč. II/2 razveljavilo in mu v tem obsegu zadevo vrnilo v novo odločanje. Ker je bil na podlagi izrednega pravnega sredstva - revizije s sodbo sodišča prve stopnje ponovno odprt kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 214. člena in prvem odstavku 202. člena KZJ - 1976, ki je bil pravnomočno končan z omenjenima sodbama vojaških sodišč, z odločitvijo pritožbenega sodišča postopek glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 202. člena KZJ - 1976 ni pravnomočno končan, v takem primeru pa glede na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 339. člena KZ - 1951 za katero je bila zavrnjena zahteva za revizijo zoper sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.1977 v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 22.6.1977, zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Zahteva ni določno opredelila, katero kršitev materialnega zakona po 372. členu ZKP uveljavlja, upoštevajoč obrazložitev v njej pa Vrhovno sodišče šteje, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej v vprašanju, ali je obsojenčevo dejanje kaznivo dejanje.

Po določbah drugega odstavka 1. člena in 2. točke prvega odstavka in drugega odstavka 22. člena ZPKri je lahko obsojenec poleg primerov, ki so našteti v 3. členu tega zakona, vložil zahtevo za revizijo tudi zoper sodbo, ki je temeljila na kazenskem zakonu, če je bil ta zlorabljen zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov ali pa uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države pod pogojem, da se takšna zloraba kazenskega zakona ne more uveljavljati z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi, predpisanimi v ZKP. Izpodbijani sodbi sta utemeljenost zahteve za revizijo presojali na tej pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so bile določbe prvega odstavka 339. člena KZ - 1951 in takrat veljavnega Zakona o splošni vojaški obveznosti, ki same po sebi sicer niso bile diskriminatorne, ker so bile splošno veljavne in niso bile naperjene proti določeni politični ali ideološki skupini ali razredu, v obravnavanem primeru uporabljene v nasprotju z načeli in pravili naše države, saj sedaj veljavna ustava v 46. členu izrecno priznava pravico do ugovora vesti za oprostitev oziroma nadomestitev služenja vojaškega roka. Po 5. točki 3. člena ZPKri se šteje za bivšega političnega zapornika, kdor je bil zaprt na podlagi 34. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih zaradi izmikanja vojaški službi iz verskega prepričanja. ZPKri v 8. točki 3. člena obsojencev za povsem enako ravnanje, kaznivo po prvem odstavku 339. člena KZ - 1951, ni uvrstil med bivše politične zapornike zgolj zato, ker je ta kazenski zakonik namesto izraza versko prepričanje uporabljal splošnejši izraz "opravičeni razlog". Zakonodajalec bi torej moral v ZPKri tudi obsojence po prvem odstavku 339. člena KZ - 1951 uvrstiti med bivše politične zapornike. Tako je bilo tudi stališče Komisije za izvajanje omenjenega zakona, ki je obsojencu priznala status političnega zapornika po ZPKri.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbe prvega odstavka 2. člena ZPKri. Določbe prvega odstavka 339. člena KZ - 1951 v obsojenčevem primeru niso bile uporabljene v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Pri tej presoji je po stališču pritožbenega sodišča odločilna pravna ureditev za uveljavljanje ugovora vesti v času storitve dejanja, ne pa sedanja pravna ureditev, iz katere izhaja sodišče prve stopnje. V času storitve dejanja ne ustava ne zakoni niso priznavali ugovora vesti iz verskih razlogov za oprostitev ali nadomestitev obveznega služenja vojaške obveznosti. Ta obveznost je bila splošna ne glede na versko, politično, ideološko ali drugo prepričanje in obsojenec pri vpoklicu na vojaške vaje ni bil diskriminiran. Sicer pa tudi sedaj veljavna pravna ureditev ne odvezuje od sodelovanja pri obrambi države in tudi zato ni mogoče trditi, da je bil v obsojenčevem primeru kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti je, da se bile določbe prvega odstavka 339. člena KZ - 1951 pri obsojenčevi obsodbi uporabljene s kršitvijo načel in pravil pravne države, ker da je bila pravna ureditev, ki ni dopuščala nadomestne izpolnitve splošne vojaške obveznosti zaradi ugovora verskega prepričanja, v nasprotju s takimi načeli in pravili. Toda določbe 2. točke prvega odstavka 22. člena ZPKri niso uporabne za tak primer: te določbe se ne uporabljajo za primere, ko kazenski zakon ni bil v skladu z načeli in pravili pravne države, ampak za konkretne primere, v katerih je bil kazenski zakon, ne glede na to, ali je bil ta v skladu z načeli pravne države, uporabljen v nasprotju s takimi načeli in pravili. Zahteva pa ne trdi, da je bil v primeru obsojenčeve obsodbe zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 339. člena KZ - 1951 uporabljen drugače kot v drugih primerljivih primerih oziroma v nasprotju z določenim načelom ali pravilom pravne države in katerim, zato ji v tem pogledu ni mogoče pritrditi.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti deloma ni bila dovoljena, deloma pa ni utemeljena, jo je na podlagi drugega odstavka 423. člena in 425. člena ZKP Vrhovno sodišče zavrglo v delu, kjer kazenski postopek še ni pravnomočno končan, v delu, kjer je neutemeljena, pa jo je zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP sodišče lahko oprosti obdolženca plačila stroškov postopka, če bi bilo s tem ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Po podatkih v spisu je obsojeni R.J. upokojenec, slabšega zdravstvenega stanja, zato Vrhovno sodišče sklepa, da bi plačilu povprečnine z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti lahko ogrozilo njegovo preživljanje, zato ga je oprostilo plačila povprečnine.