VSRS Sodba U 61/98

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo (sklepom) je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.7.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožničin predlog za napredovanje okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Ljubljani v višji plačilni razred.

V obrazložitvi prvostopne odločbe je tožena stranka ugotovila, da je bila tožnica kot sodnica z odločbo št. ... z dne 25.4.1996 imenovana na mesto okrožne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi napredovanja in v skladu z določbo 2. odstavka 50. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98) uvrščena v plačilni razred 2.40. Po določbi 26. člena Zakona o sodniški službi sodnik napreduje v plačilnem razredu vsaka tri leta. Od tožničine zadnje uvrstitve v plačilni razred tri leta še niso potekla, zato tožnica ne izpolnjuje pogojev za uvrstitev v višji plačilni razred.

V pritožbi zoper prvostopno odločbo tožnica ponavlja razloge, ki jih je že navajala v predlogu za napredovanje v višji plačilni razred in na katere je tožena stranka v prvostopni odločbi že odgovorila. V pritožbi tožnica ponovno zatrjuje neenakopravno obravnavanje sodnikov in "zunanjih kandidatov za sodnike" pri razvrstitvah v plačilne razrede.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ponovno poudarja, da sodnik lahko napreduje v plačilnem razredu po treh letih od zadnjega napredovanja, kot to določa 26. člen Zakona o sodniški službi. Ker tožnica še ni izpolnila tega pogoja, ne more redno napredovati v višji plačilni razred. Po presoji tožene stranke pri tožnici tudi ni prišlo do pretrganja dobe, potrebne za napredovanje, saj je tožnica poleg tega, da je napredovala na višje sodniško mesto, napredovala tudi v višji plačilni razred, kot to določa 2. odstavek 50. člena Zakona o sodniški službi. Novoizvoljene sodnike tožena stranka po zaprisegi uvrsti v plačilni razred, upoštevaje tudi določbo 1.

odstavka 105. člena in 3. odstavka 107. člena Zakona o sodniški službi ter stališča, ki jih je sprejela v zvezi z razlago tega člena.

Tožnica v tožbi navaja, da, ko je dne 22.6.1998 predlagala toženi stranki, da je s 1.9.1996 uvrsti v plačilni razred 2.56, je svoj predlog utemeljevala s tem, da je s tem dnem dopolnila 9 let opravljanja sodniške službe. Ker pozna Zakon o sodniški službi tri vrste napredovanj, trdi, da tečejo ta napredovanja vzporedno. Nikakor ne more napredovanje na višje sodniško mesto (kar se je v njenem primeru zgodilo dne 25.4.1996) pretrgati rednega napredovanja v plačilnih razredih (na vsaka 3 leta). Meni, da tožena stranka neenako obravnava sodnike, ki iz okrajnega sodišča napredujejo na okrožno sodišče, v razmerju do tistih, ki so na položaj okrožnega sodnika izvoljeni kot "zunanji kandidati". Dejstvo je, da bi bila z uporabo določbe 2. odstavka 49. člena, v zvezi s 26. členom Zakona o sodniški službi kot "zunanja kandidatka" v primeru, da bi bila dne 1.9.1996 izvoljena na sodniško mesto okrožne sodnice, uvrščena tega dne v plačilni razred 2.56. Čeprav bi bila kot "zunanja kandidatka"

izvoljena prav istega dne, kot je napredovala, torej 25.4.1996, bi bila takrat uvrščena v plačilni razred 2.40, dne 1.9.1996 pa v plačilni razred 2.56. Takšna je namreč praksa tožene stranke. Po njenem mnenju pa ima ta praksa za posledico neenako obravnavanje sodnikov, ki napredujejo na višje sodniško mesto, v razmerju do tistih, ko so na to višje sodniško mesto izvoljeni "od zunaj". Meni, da je takšna praksa absurdna, saj ji je tako kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije.

Predlaga, da sodišče ugodi njeni tožbi in odpravi izpodbijano odločbo (sklep).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojem stališču v izpodbijani odločbi (sklepu).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba (sklep) zakonita. Tožena stranka pravilno citira določbe 2. odstavka 50. člena in 26. člena Zakona o sodniški službi. Utemeljeno je stališče tožene stranke, ki temelji na teh dveh določbah, da sodnik lahko napreduje v plačilnem razredu po 3 letih od zadnjega napredovanja, kot to določa 26. člen tega zakona. Ker tožnica še ni izpolnila tega pogoja ne more redno napredovati v višji plačilni razred.

Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da tožena stranka novoizvoljene sodnike po zaprisegi uvrsti v plačilni razred, upoštevaje tudi določbo 1. odstavka 105. člena in 3. odstavka 107. člena Zakona o sodniški službi ter stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v zvezi z razlago tega člena.

Ker je bila torej tožnica kot okrajna sodnica uvrščena v plačilni razred 2.32, je bila glede na zakonsko določbo (2. odstavek 50.

člena) z dnem imenovanja na mesto okrožne sodnice (25.4.1996) lahko uvrščena le v prvi naslednji višji plačilni razred, to je: 2.40 (47. člen). Po določbi 26. člena Zakona o sodniški službi pa sodnik redno napreduje v višji plačilni razred vsaka tri leta. Od tožničine zadnje uvrstitve v plačilni razred (25.4.1996), kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih, tri leta v času izdaje prvostopne odločbe (9.7.1998) še niso potekla in tožnica torej ne izpolnjuje pogojev za uvrstitev v višji plačilni razred.

Primerjava med "domačimi" sodniki in "zunanjimi" kandidati za sodnike, ki jo podaja tožnica, pa po presoji sodišča nima podlage v Zakonu o sodniški službi v določbah 44. do 51. člena.

Sodišče soglaša s pripombo tožene stranke v prvostopni odločbi, da tudi dejstvo, da je imela tožnica vse pogoje za razporeditev na delo na okrožno sodišče ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi in vzpostavitvi dveh prvostopnih sodišč in njeno nesporno zelo dobro delo, ne more imeti nobenega vpliva na odločitev o sodničinem predlogu z dne 22.6.1998.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).