VSRS Sodba II Ips 218/96

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala vknjižbo solastninske pravice za vsakega do ene četrtine pri nepremičninah vl.št. 120 k.o. J., vl.št. 57 k.o. P., vl. št. 163 k.o. L., vl. št. 182 k.o. R. II, vl. št. 399 k.o. H. in vl. št. 118 k.o. R. Ugotovilo je, da sta po pok. A. V., ki je umrl dne 25.3.1963 dedovali vdova A. V. in toženka kot njegova hči. A. V. je umrla dne 10.12.1983. Vse njeno premoženje sta kot oporočna dediča podedovala tožnika. V letu 1993 so bile v korist A. V.

denacionalizirane nepremičnine, ki so obsežene v tožbenem zahtevku. Te nepremičnine je podedovala tožena stranka. Tožeči stranki kot oporočni dedinji po A. V. nimata dedne pravice tudi na premoženju, ki je bilo vrnjeno A. V. Ta v svoji oporoki, s katero je za dedinjo določil A. V., spornega premoženja ni omenil, zato ga A. V. na podlagi oporoke ni mogla podedovati. Iz tega razloga v svoji oporoki s tem premoženjem ni mogla razpolagati in tudi dejansko ni. Tožnika nista ne oporočna, ne zakonita dediča po A. V.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Prvostopne razloge je dopolnilo z ugotovitvijo, da bi A. V. po možu A. dedovala po zakonu. Ker pa je umrla brez dedičev prvega dednega reda, je kot edina živeča dedinja po A. V. ostala toženka.

Proti tej sodbi vlagata tožnika revizijo. Uveljavljata revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzemata potek zadeve. Navajata, da sta dediča po A. V. in sta zato podedovala tudi njeno dedno pravico do zapuščine po pok. A. V. A. V. kot vdovo po A. V. bi moralo sodišče upoštevati kot njegovo dedinjo v zapuščinskem postopku glede denacionaliziranega premoženja. V nasprotju z določili zakona o denacionalizaciji je stališče, da bi moralo biti denacionalizirano premoženje omenjeno v oporoki A. V., saj glede dedovanja po njej ni mogoče uporabiti tega zakona. Izrečno poudarja, da je dedna pravica premoženjska pravica, ki s smrtjo ne ugasne, pač pa preide na zakonite ali oporočne dediče. Sodbama očita, da nimata razlogov o tem, zakaj A. V. ni dedovala premoženja, vrnjenega A. V. Hkrati nasprotuje obrazložitvi, da bi bilo to zato, ker A. V. v svoji oporoki ni omenil nacionaliziranega premoženja. V zvezi s tem opozarja, da A. V. ni dedovala na podlagi oporoke in bi jo bilo zato treba obravnavati kot zakonito dedinjo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Po prvem odst. 125. čl. zakona o dedovanju (v nadaljnjem ZD) je lahko dedič samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja, z izjemama po 2. in 3. odst. tega čl., ki pa v obravnavani zadevi ne prideta v poštev. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljnjem ZDen) glede na specifiko problematike, ki jo ureja, določa v 1. odst. 78.čl., da se v tem postopku uvede dedovanje po umrlem z dnem pravnomočnosti (prvotnega) sklepa o dedovanju. Glede na to bi po pok. A.V. dedovala denacionalizirano premoženje tudi A. V. kot njegova zakonita dedinja. V tem pogledu ima revizija prav. Vendar po 2. odst. 78.čl. ZDen preide pokojnikova zapuščina na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Odločbe o denacionalizaciji v korist A.V. so bile izdane v letu 1993, med tem ko je A. V. umrla dne 10.12.1983. Nanjo ni prešlo denacionalizirano premoženje kot zapuščina po A. V. Tega premoženja ni podedovala, ker je umrla prej, kot bi moglo denacionalizirano premoženje kot zapuščina po A. V. preiti nanjo (1. odst. 125.čl. ZD in 2. odst. 78.čl. ZDen). Potemtakem A.V. ni bila dedinja premoženja, ki je bilo vrnjeno A. V. Tožnika, ki nista zakonita dediča po A. V., nimata vstopne pravice, po kateri bi vstopila v njen položaj zakonite dedinje po A. V. Oporočni dediči nimajo vstopne pravice. Revizija to upošteva in uveljavlja zahtevek tožeče stranke na drugi podlagi. Sklicuje se na stališče, da sta tožnika kot oporočna dediča podedovala dedno pravico umrle A. V. V zvezi s tem zagovarja tezo, da je dedna pravica premoženjska pravica, ki s smrtjo ne ugasne in je podedljiva. Vendar je to njuno stališče napačno. Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom (2.čl. ZD), toda z omejitvijo, da gre za pravice, ki so v pravnem prometu, ne pa za pravice, ki so vezane na osebo zapustnika in z njegovo smrtjo prenehajo. To velja tudi za dedno pravico.

Dedičevo upravičenje glede dediščine je vezano na čas življenja dediča in ni v pravnem prometu. Zato ne more biti predmet niti pogodbenega, niti oporočnega razpolaganja.

Z oporoko lahko oporočitelj razpolaga s svojim premoženjem (8.čl. ZD). Ko je A. V. sestavila svojo oporoko dne 15.6.1977 in ko je umrla dne 10.12.1983, v njenem premoženju ni bilo nepremičnin, ki so v tem postopku predmet tožbenega zahtevka. Nanjo bi prešle, če bi bila živa v času, ko so postale pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, to je v letu 1993. V tem primeru bi bile pomembne vsebine njene oporoke. Tako pa tožnika na podlagi njene oporoke ne moreta uveljavljati dedne pravice glede premoženja, ki je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno A. V.

Glede na navedeno je bilo na prvi in drugi stopnji odločeno pravilno, čeprav z delno drugačnimi razlogi. Bistveno je, da vrnjeno premoženje ni moglo preiti na A. V. in da njena dedna pravica ni podedljiva. Sodišči prve in druge stopnje sta do svoje odločitve prišli delno po drugi poti, vendar sta svojo odločitev obrazložili in pri tem nista storili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jima jih očita revizija. Glede na to uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).