VSRS Sodba II Ips 112/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora izročiti tožeči stranki shrambo - drvarnico, v izmeri 6,80 m2, v L. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo pooblaščenka prve in druge tožene stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obširni reviziji trdi, da ima shramba - drvarnica lahko samostojno pravno usodo in da je sodišče druge stopnje zmotno razlagalo 2. odstavek 2. člena SZ. Ni res, da je med strankama nesporno, da so shrambe na dvorišču tretje tožene stranke služile kot pomožni prostori izključno stanovalcem stanovanjske hiše O. 14. Da je to dejstvo sporno, izhaja že iz pritožbe prve in druge tožene stranke. Predvsem pa sodišče sploh ne pove, kako je prišlo do sklepa, da je konkretna drvarnica - shramba, ki jo navedeni stranki zasedata več kot 20 let, del stanovanja tožečih strank. Revidentka ponavlja svoje trditve iz pritožbe, kako je treba razlagati 121. člen SZ, pa tudi ostale privatizacijske določbe iz tega zakona, ki so prisilni predpis. Prodajalka ni bila lastnica prodane stvari, drvarnica ni bila ovrednotena v zapisniku, ki je bil podlaga za sklenitev pogodbe, tožnika pa nista bila v dobri veri. Uporaba 41. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je zato napačna, sporna pogodba pa po 51. členu ZOR nična. Drvarnico oz. shrambo sta prva in druga tožena stranka priposestvovali, saj jo uporabljata že 25 let. Pritožbenemu sodišču revidentka očita arogantnost v zvezi z razlago njene pritožbe ter mu očita, da nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Nobenemu od sodišč po njenem mnenju ni uspelo dokazati, da pogodba ni nična. Sodišče celo tolerira nezakonita ravnanja tretje tožene stranke. Revidentka ponavlja vse svoje dokazne predloge, za katere meni, da bi bili za pravilno razsojo bistveni. Ker sta obe pogodbeni stranki nedvomno vedeli, da shramba ni v lasti prodajalca, sta kršili tudi 2. odstavek 53. člena ZOR. Revidentka se končno sklicuje še na načelo pravičnosti in pravne varnosti ter vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijanje dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji na revizijski stopnji po 3. odstavku 385. člena ZPP ni več dovoljeno. Med dejanske ugotovitve sodijo tudi ugotovitve o tem, katera dejstva so bila med postopkom na prvi stopnji med pravdnima strankama nesporna in katera ne. Ne glede na to pa, le v odgovor na revizijske navedbe, revizijsko sodišče opozarja na trditve prve in druge tožene stranke v III. točki odgovora na tožbo (list. št. 5 pravdnega spisa).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je revidentka v reviziji uveljavljala le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Očitane pomanjkljivosti v razlogih drugostopne sodbe je zato vrhovno sodišče obravnavalo v okviru tega revizijskega razloga. Če bi revidentka želela uveljavljati bistvene kršitve po 2. odstavku 354. člena ZPP, bi jih morala opredeljeno navesti. Revizijsko sodišče sme po uradni dolžnosti presojati le morebitni obstoj kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (387. člen ZPP). Nobene od teh kršitev ni ugotovilo.

Po presoji materialnopravne pravilnosti odločitve na prvi in drugi stopnji pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo tudi materialno pravo v tej pravdni zadevi pravilno uporabljeno.

Pravno odločilno dejansko stanje (ki ga mora revizijsko sodišče, kot je že bilo navedeno, šteti za pravilno ugotovljenega) za odločitev v tej pravdni zadevi je naslednje: Tožeča stranka je s tretjo toženo stranko dne 11.6.1992 sklenila pogodbo, s katero je kupila tudi sporno shrambo - drvarnico. Tretja tožena stranka je razpolagala s prostorom na svojem dvorišču, ki je tudi doslej služil stanovalcem stanovanj na tem dvorišču (kot takšnega sta ga zasedli tudi prva in druga tožena stranka, ko sta stanovali v stanovanju sedanje tožeče stranke). Tožeča stranka je na podlagi te pogodbe od tožencev zahtevala izročitev tako kupljene nepremičnine. Prva in druga tožena stranka s tožbo pogodbe nista izpodbijali in s tožbo tudi nista zahtevali ugotovitve njene ničnosti. Kljub temu pa onemogočata tretji toženi stranki, da pogodbo izpolni.

Neizpolnitev pogodbe toženca utemeljujeta s trditvijo, da je pogodba med tožnikoma in tretjo toženo stranko nična in od sodišča zahtevata, da ničnost ugotovi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da za sum v veljavnost pogodbe ne zadošča le trditev osebe, ki ni stranka pogodbe, da je pogodba nična. Oseba, ki ni stranka pogodbe in ki uveljavlja ničnost te pogodbe, mora najprej izkazati pravni interes za ugotovitev ničnosti in nato zatrjevati pravno odločilne okoliščine, ki bi bile lahko podlaga za presojo sodišča, da je pogodba nična.

Pravni interes sta prva in druga tožena stranka izkazovali s tem, da imata v drvarnici - shrambi svoje stvari. Toženca ne trdita, da sporni prostor sodi k njunemu stanovanju in tudi ne, da ga nameravata odkupiti. Le tretji toženi stranki ne dovolita razpolaganja z njim. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, in tega revidentka ne izpodbija, da je prišlo do zasedbe tega prostora brez pravnega naslova, saj je druga toženka zatrjevala, da je bila shramba - drvarnica prazna in da jo je zato zasedla (takrat, ko sta toženca sama stanovala v stanovanju, ki sta ga sedaj kupila tožnika). Niti v reviziji revidentka ne uveljavlja nobenega pravnega naslova za uporabo tega prostora. Omenja sicer priposestvovanje (ki ga v pritožbi ni več uveljavljala), vendar ga utemeljuje le z dolgoletno uporabo drvarnice - shrambe. Če pa je tako, toženca uveljavljata ničnost pogodbe zaradi legalizacije svojega protipravnega ravnanja, ki pa ne more biti podlaga za takšen ugovor. Tega se očitno zavedata tudi sama, saj sicer ne bi od sodišča zahtevala, da ničnost ugotavlja tudi po uradni dolžnosti.

Ugotavljanje ničnosti po uradni dolžnosti pa je omejeno le na primere, ko sodišče iz podatkov (trditev) v spisu ugotovi, da so bile storjene tako hude kršitve pravnega reda (prisilnih predpisov ali morale), da mora tožeči stranki odreči pravico do sodnega varstva (primerjaj 104. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) oziroma ne dovoliti razpolaganja s tožbenim zahtevkom, ki temelji na teh kršitvah (3. odstavek 3. člena in 4. odstavek 7. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta že odgovorili prvi in drugi toženi stranki, zakaj menita, da sporna pogodba ni nična. S temi razlogi se strinja tudi revizijsko sodišče in v odgovor na revizijske navedbe še dodaja:

Za ničnost pogodbe ne zadošča trditev, da sporna nepremičnina ni bila navedena v zapisniku o vrednotenju stanovanja. Revidentka sicer v reviziji pravi, da ne gre za problem cene, temveč za vprašanje statusa takšnega prostora. Kakšen samostojni pravni status bi drvarnica lahko imela, revidentka ne pove. Drugačen pravni režim zanjo bi lahko veljal le, če bi šlo za poslovni prostor. Revidentka pa ne trdi, da gre za poslovni prostor in toženca drvarnice v ta namen tudi ne uporabljata (že ime spornega prostora izraža njegov namen). Če pa je tako, gre lahko le za pomožni prostor določenega stanovanja po 2. členu stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94), kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje. Sporno je torej lahko le še to, katerega stanovanja. Toda toženca ne zatrjujeta, da sodi navedena shramba - drvarnica k njunemu stanovanju. Le v tem primeru pa bi lahko izpodbijala pogodbo, sklenjeno med tožnikoma in tretjo toženo stranko. Kajti tudi v tem primeru ne bi šlo za ničnost pogodbe zaradi nedopustne podlage po 51. členu ZOR.

Revizijsko sodišče nadalje še dodaja, da tudi vztrajanje revidentke pri ugovoru, da tretja tožena stranka ni lastnica spornega prostora, prav tako ne vodi k ugotovitvi ničnosti pogodbe. Po 460. členu ZOR prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Kupec, morebitni lastnik ali oseba, ki ima drugo močnejšo pravico na stvari, imajo z zakonom določena pravna sredstva, s katerimi lahko dosežejo razdrtje pogodbe ali le izročitev stvari njim. Toda šele potem, ko dokažejo, da imajo lastninsko ali drugo močnejšo pravico na stvari. Toženca nobene pravice na sporni shrambi - drvarnici nista dokazala.

Revidentka sodišču v reviziji končno ponuja tudi novo pravno podlago za ničnost pogodbe, in sicer ničnost zaradi prepovedanega nagiba po 2. odstavku 53. člena ZOR. Ker že z ugovorom, da je tretja tožena stranka prodajala tujo stvar, ni uspela, je odgovor na to novo trditev nepotreben, kolikor pa s tem revidentka navaja nova dejstva, pa so ta v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava na revizijski stopnji prepovedana (387. člen ZPP).

Vse ostale trditve tožene stranke za odločitev niso pravno odločilne. Na očitke sodišču, ki ne dosegajo ravni pravne argumentacije, pa revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Ker je tretja tožena stranka smela prodati sporno drvarnico tožnikoma, in ker sta tožnika utemeljeno od tretje tožene stranke zahtevala izpolnitev pogodbe, sta tudi po 41. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih utemeljeno zahtevala izročitev navedene nepremičnine od tožencev. Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.