VSRS Sklep II Ips 620/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev za denacionalizacijo premoženja, ki je v lasti prvo navedenih nasprotnih udeležencev z izplačilom odškodnine v delnicah.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh predlagateljev zoper takšno odločitev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja sta vložila proti sklepu sodišča druge stopnje pravočasni reviziji. Oba uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, da razveljavi sklepa sodišč prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Predlagatelj A. Š. meni, da so bila kršena določila ZPP s tem, ko ni bil zaslišan njegov brat J. Š. in še nekatere priče. Brat bi potrdil, da so stroji prišli v državo kot last podjetnika J. Š. in bili šele nato prenešeni v državno last. Država je pridobila stroje v last na podlagi daritve. Ta je bila le formalni akt, dejansko pa je bila zagotovljena odškodnina s strani odgovornih državnih funkcionarjev, ni pa bila obojestransko določena. Sodišče bi moralo to zadevo obravnavati z vidika določb 60, 62, 65 in 66 člena ZOR. Na J.Š. je bil izvršen politični pritisk. Izpodbijana odločitev spravlja v neenakopraven položaj upravičenca v odnosu do ostalih upravičencev po ZDEN.

Predlagatelj J. Š. vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v tem, da sodišče prve stopnje njega in še nekaterih prič ni zaslišalo, kljub takemu dokaznemu predlogu in v tem, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb glede uporabe 5. odstavka 8. člena ZDen po katerem se upošteva uporaba grožnje, sile ali zvijače tudi v primerih ko ne gre za pravni posel. V posledici neupoštevanja tega določila je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Navaja tudi nekatera dejstva, ki naj bi izkazovala dogovarjanje o odškodnini. Upravičenec je bil nesporno lastnik premoženja, prepeljanega v Jugoslavijo. ZDen je le nova in legitimna oblika za denacionalizacijo, zahtevo za odškodnino je upravičenec podal že leta 1967. Glede te zahteve predlaga zaslišanje novih prič.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v postopku ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Oba predlagatelja menita, da sta sodišči prve in druge stopnje z opustitvijo zaslišanja J. Š. in nekaterih prič, bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Po 220. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je treba izvesti tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev spornih dejstev pomembnih za odločitev. Katera dejstva so pomembna za odločitev, je odvisno od materialnopravne podlage predloga oziroma v obravnavanem primeru, zahteve za denacionalizacijo. Izpodbijanje odločitve sodišča, da se določeni dokazi ne izvedejo in s tem ne ugotavljajo dejstva, ki jih stranka šteje za odločilna, ne predstavlja uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka, temveč izpodbijanje dejanske podlage odločitve (1. odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ta pa ne more biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), oziroma bi to lahko bila le v zvezi s presojo zmotne uporabe materialnega prava, ki je dovoljen revizijski razlog in sicer v posledici ugotovitve obstoja tega razloga (2. odstavek 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Iz presoje zmotne uporabe materialnega prava (v nadaljevanju obrazložitve) bo razvidna pravilnost ugotovitve sodišča druge stopnje, da bi bila zahtevana zaslišanja predlagatelja J. Š. in drugih prič nepotrebna in ne bi v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Tudi revizijski očitek o neuporabi 5. odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji, ki je materialnopravna določba, ne predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka temveč uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zato ga je revizijsko sodišče presodilo v okviru tega revizijskega razloga.

Predlagatelja temeljita zahtevo za denacionalizacijo na določilu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS. št. 27/91 - v nadaljevanju ZDen). Po navedenem določilu se šteje za upravičenca do denacionalizacije po ZDen tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje temeljita na ugotovitvah, da je pokojni J. Š., do 15. septembra 1947, prostovoljno in na lastno iniciativo prepeljal stroje iz svoje mehanične delavnice v G. na področje takratne Jugoslavije. Navedeno premoženje je predstavljalo podlago za ustanovitev podjetja, ki so ga ustanovile takratne državne oblasti dne 26.10.1947. Glede na zgoraj navedeno določilo ZDen je bilo za rešitev te zadeve bistveno vprašanje ali je bil prehod Š. premoženja v državno last posledica njegove svobodne odločitve ali pa pravnega posla obremenjenega z eno od v citiranem določilu navedenih napak volje. Le ugotovitev slednjega dejstva bi dala J. Š. položaj denacionalizacijskega upravičenca. Ne glede na oceno sodišča prve stopnje, da je J.Š. neodplačno razpolagal s svojim premoženjem kot simpatizer takratne Jugoslavije, iz domoljubnih nagibov in svojega takratnega političnega prepričanja, pa iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, ne izhaja, da bi takratni oblastni organi izvajali kakršnokoli prisilo ali pa grozili pok. Š. zato, da bi ta neodplačno prepustil sporno premoženje v državno last. Politični pritisk, na katerega se v reviziji sklicuje prvi predlagatelj (v navedbah predlagateljev v predhodnih postopkih - obe pritožbi - se navedeni pritisk pojavlja predvsem v vsebini splošnega političnega ozračja v povojnem času, ki ni bil naklonjen "kapitalistom"), ne pogojuje situacije iz 5. člena ZDen. Za utemeljenost zahtevka po navedenem določilu ZDen bi bila upoštevna le ugotovitev, da je obstajalo konkretno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na Š. neodplačno prepustitev strojev v državno last in protipravno vplivalo na njegovo voljo, da je to tudi storil. To pa ni bilo s strani predlagateljev niti zatrjevano, zato je bil njun denacionalizacijski zahtevek tudi utemeljeno zavrnjen. Revizijske trditve, ki se nanašajo na navajanja nekaterih dejstev, ki naj bi dokazovala dogovarjanje o odškodnini (v letu 1967, torej dve desetletji po prehodu premoženja v državno last), predstavljajo poskus revizijskega izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne odločbe, te pa z revizijo ni dovoljeno izpodbijati.

Revizijska navedba drugega predlagatelja, da gre v tej zadevi pravzaprav za primer iz določila 5. odstavka 8. člena ZDen in po katerem so z ukrepom državnega organa iz 4.člena ZDen mišljeni tudi akti ali dejanja posameznikov, s katerimi so bile pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa odvzete stvari ali drugo premoženje, ko torej ne gre za podržavljenje na podlagi pravnega posla, je brezpredmetna. V ugotovljenem dejanskem stanju (pa tudi v dejanskih trditvah predlagateljev), ni za uporabo tega določila ZDen, kot materialnopravne podlage odločanju v obravnavani zadevi in ki bi, če bi bila zares podana, pogojevala pristojnost upravega organa (56. člen ZDen), nikakršne opore.

Uveljavljani revizijski razlogi tako niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).