VSRS sodba II Ips 248/94

Revizija tožečih strank se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov ter ugotovilo, da je pogodba o prodaji stanovanja na... v Ljubljani, ki sta jo 11.12.1991 sklenili toženi stranki, nična. Na pritožbo toženih strank pa je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnika iz razlogov 385. člena ZPP in predlagala, da se reviziji ugodi. V reviziji izvajata, da je bilo materialno pravo na drugi stopnji zmotno uporabljeno. Če je upravljalec družbene lastnine izvedel za menjavo stanovanj, je dolžan vrniti namesto prvotnega - nacionaliziranega tisto stanovanje, ki ga je dobil v zameno. Tako sklepanje ima oporo v 2. členu ZDen, ki daje prednost vrnitvi podržavljenega premoženja v naravi. Poudarjata, da je šlo v tem primeru za zamenjavo dveh enakovrednih stanovanj. Če bi obstalo pri pobijani sodbi, bi bila tožnika krivično prikrajšana. Še posebej, ker predvideva stanovanjski zakon za nacionalizirana stanovanja drugačen način privatizacije kot pa za ostala družbena stanovanja.

Na vročeno revizijo toženi stranki nista podali odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP, kar pomeni, da uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, čeprav revizije v tej smeri ni obrazložila. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo pobijano sodbo glede bistvenih kršitev postopka v okviru uradoma naloženega preizkusa po določbi 386. člena ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo, da bi med postopkom prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je revizija obrazložila. Presojo pravne podlage je revizijsko sodišče opravilo tako v okviru, ki ga uveljavlja revizija, kot v obsegu, ki je uradoma naložen po določilu 386. člena ZPP. Predmet take presoje pa je bilo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na drugi in prvi stopnji in na katerega je revizijsko sodišče vezano. Iz dejanskih ugotovitev sodišč obeh navedenih stopenj izhaja, da je bila pravna prednica tožnikov lastnica večstanovanjske hiše v Ljubljani, ki je bila nacionalizirana; da je bila leta 1963 sklenjena menjalna pogodba med prvo toženko in ženo slikarja , ki je bila lastnica stanovanja na v... Ljubljani; da sta bili predmet menjalne pogodbe navedeno stanovanje na in eno od nacionaliziranih stanovanj v.. ; da je v posledici navedene menjave postalo stanovanje na družbena lastnina v uporabi Občine Ljubljana Center, stanovanje na.. , ki je bilo predmet menjave, pa je iz družbene lastnine prešlo v zasebno lastnino ; da je Občina Ljubljana Center oddala stanovanje na... imetniku stanovanjske pravice , po čigar smrti je postala imetnica stanovanjske pravice njegova vdova , kateri je nato prva tožena stranka po določbah 117. člena stanovanjskega zakona prodala to stanovanje.

Tožnika uveljavljata v tej pravdi ničnost prodajne pogodbe z dne 11.12.1991, ki sta jo sklenili toženi stranki glede stanovanja na v Ljubljani. Pogodba naj bi bila nična zato, ker da je sklenjena v nasprotju z določili 88. člena Zakona o denacionalizaciji (naprej ZDen).

Po oceni sodišča prve stopnje je navedena prodajna pogodba nična, ker je upravičenje denacionalizacijskih upravičencev prešlo z nepremičnine na na sporno nepremičnino na... , ki je zato lahko predmet denacionalizacije. Sodišče druge stopnje, ki je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo, pa je menilo, da v tem primeru ni uporabljivo določilo 88. člena ZDen, ker je stanovanje na.. prešlo v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla.

Revizijsko sodišče sprejema pravno presojo sodišča druge stopnje. Odločilnega pomena za to presojo je okolnost, da je prešlo sporno stanovanje na... v družbeno lastnino že 25.9.1963 na podlagi odplačne pogodbe (kakršnega značaja je menjalna pogodba, za katero veljajo bistvene značilnosti prodajne pogodbe - tako po paragrafu 1045 in naslednjih ODZ, kot po sedaj veljavnih določilih 552. in naslednjih členov ZOR) in ne na katerega od načinov, navedenih v 1. - 8. členu ZDen, ki določajo načine podržavljanja in le glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Po določilu 88. člena ZDen pa ni dopustno razpolaganje le s tistimi nepremičninami oz. premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve po določbah ZDen. Ker sporno premoženje ni bilo podržavljeno na enega od zgoraj navedenih načinov, zanj ni podana vrnitvena dolžnost po določbah ZDen in nanj se zato ne more nanašati prepoved iz 88. člena ZDen. To pomeni, da prodajna pogodba toženih strank z dne 11.12.1991, katere predmet je bilo sporno stanovanje in ki je bilo prodano po določbah 117. člena stanovanjskega zakona, ni nična.

Ker v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, je neutemeljeno revizijo tožečih strank zavrnilo (člen 393 ZPP).