VSRS Sklep III Ips 2/94

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa Temeljnega sodišča v ..., enote v ... z dne 8.7.1993 opr. štev. VIII Pg 472/93 in Višjega sodišča z dne 21.7.1993 opr. štev. Cpg 1038/93 razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki prepovedalo poslovanje v poslovnih prostorih, kot so opredeljeni v predlogu in ji naložilo izvršiti določena dejanja tako, da bo v njih lahko opravljala svojo dejavnost tožeča stranka, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklepa obeh sodišč je Javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb 442. člena ZPP in 267. člena ZIP v njuni procesnopravni vsebini in zaradi zmotne uporabe istih dveh zakonskih določb z vidika njune materialnopravne vsebine. Sodišču predlaga, naj ju spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obema strankama spora, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja na procesno kršitev 442. člena ZPP (do nje je prišlo samo pri odločanju na drugi stopnji). Besedila 442. člena ZPP namreč ni mogoče razlagati tako, da izda začasno odredbo po omenjenem zakonskem določilu sodišče samo po uradni dolžnosti, čim pa jo predlaga stranka, je to začasna odredba po 267. členu ZIP. Začasno odredbo po 442. členu ZPP lahko izda sodišče tudi na predlog (pobudo) stranke. Prav izdajo takšne začasne odredbe pa je predlagala tožeča stranka. Ker je med začasnimi odredbami po 442. členu ZPP in 267. členu ZIP vendarle določena razlika (442. člen ZPP nima določbe, ki bi ustrezala 3. odst. 267. člena ZIP), je omenjena nepravilna uporaba 442. člena ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve drugostopnega sodišča (1. odst 354. člena ZPP).

"Nenadomestljiva škoda" je pravni standard. Zato je vprašanje, katera škoda je nenadomestljiva škoda, materialnopravno vprašanje. Kaj vse je lahko nenadomestljiva škoda pri takšni prekinitvi poslovanja, do kakršne je prišlo pri tožeči stranki, sta obe sodišči razlagali preozko. Na to je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozorila in pri tem tudi nakazala možna relevantna dejstva. Tudi vprašanje nasilja sta sodišči neustrezno obravnavali. Že samo vzdrževanje protipravnega stanja, nastalega s tem, da je tožena stranka z zasedbo poslovnih prostorov onemogočila tožeči stranki opravljati njeno dejavnost, je lahko nasilje v smislu 442. člena ZPP. Opredelitev nekega dejanja kot nasilnega dejanja tudi ni vezana na sprožitev kakšnega drugega postopka.

Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč, kaj je nenadomestljiva škoda in kaj nasilje po 442. členu ZPP, sodišči prve in druge stopnje za odločitev odločilnih dejstev nista dovolj raziskali. Zato, in tudi zaradi zgoraj obrazložene kršitve procesnih določb, je to sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. odst. 408. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 394. ter 2. odst 395. člena ZPP).

Če bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku ločeno odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe, naj upošteva, da pri začasnih odredbah v zavarovanje nedenarnih terjatev ni vedno nujno, da se začasna odredba ne sme kriti s tožbenim zahtevkom (pravno mnenje, objavljeno v Poročilu VS RS štev. 1966/II str. 44; dr. Lojze Ude:

Predpisi o izvršilnem postopku, 1979, pojasnilo k čl. 268; Pravnik štev. 11-12/66 str. 535; Pravnik štev. 1-3/67 str.43).