VSRS Sodba II Ips 548/92

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči dne 18.9.1987, v znesku 680.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, ali pa izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. V reviziji zatrjuje, da so v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih nasprotja med njimi in vsebino zapisnikov o zaslišanjih prič. Kljub evidentnemu nasprotju (revident v reviziji povzema izpovedbi v postopku zaslišanih dveh prič ter njuni izjavi v priloženih listinah) drugostopenjsko sodišče zatrjuje, da so izpovedbe glede bistvene okoliščine prometne nesreče enake. S tem je drugostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Revident nadalje meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker nista ocenili tožničinega soprispevka vsaj s 75%. Da je tožnica vozila prehitro je potrjeno z njeno izpovedbo (zapeljala je na bankino, kjer svojega motornega kolesa ni več obvladala), vozila je nadalje brez vozniškega izpita. Zato ji je bila izrečena kazen pred sodnikom za prekrške. Do škode je prišlo zaradi njene neizkušenosti in prehitre vožnje. Revident pa se ne strinja tudi z obrazložitvijo sodišča druge stopnje glede navedbe sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi vožnje zavarovanca tožene stranke in prav gotovo ne samo zaradi vožnje tožnice. Sodišču druge stopnje očita familiarno obravnavanje. Vztraja pri spoštovanju načela zakonitosti.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V tem postopku zaslišani priči sta ob ponovnem zaslišanju resda drugače opisali svoja zaznavanja spornega škodnega dogodka. Toda, če sta sprva izpovedovali, da sta tudi videli tožničin padec po cesti, nato pa, da sta ga le slišali, sodišču druge stopnje ni moč očitati, da v razlogih svoje sodbe protispisno povzema, da so izpovedbe prič o bistveni okoliščini prometne nesreče, in sicer, da sta priči videli sivega fička, ki je z veliko hitrostjo peljal mimo trgovine, takoj nato pa da sta slišali padec motorja in krik tožnice, enake. Če si izpovedbe prič ne nasprotujejo glede samega poteka dogodka (hitra vožnja neznanega voznika ter neposredno za tem - viden ali slišen ali oboje - padec tožnice), zaradi katerega bi lahko bilo vprašljivo sklepanje o samem vzroku obravnavanega škodnega dogodka, potem tudi o zatrjevanem nasprotju med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku po presoji revizijskega sodišča ni moč govoriti. Sodišče druge stopnje tedaj ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Uveljavljana absolutna bistevna kršitev določb ZPP lahko tako pomeni le izpodbijanje dokazne ocene glede ugotavljanja vzroka za obravnavani škodni dogodek. To pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Ob presoji obveznosti tožene stranke za tožničino škodo (174. čl. ZOR in 100. čl. ob vložitvi tožbe veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur.l.SFRJ 17/90-82/90, oz. 55. čl. prej veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur.l.SFRJ 24/86) je tako potrebno izhajati iz v sodbi sodišča druge stopnje ugotovljenega dejstva, da je vzrok za prometno nesrečo (hitra) vožnja neznanega voznika osebnega vozila po levi strani ceste. V zvezi s tako ugotovljenim vzrokom prometne nesreče je revidentu potrebno pojasniti, da njegovo "vztrajanje pri striktnem spoštovanju načela zakonitosti" in očitek "familiarnega obravnavanja" sodišču druge stopnje ni revizijski razlog (1.in 2. odst. 385. čl. ZPP) in je tudi sicer brez vsake podlage. Prav tako ni revizijski razlog revidentovo vztrajanje pri trditvah o tožničini prehitri vožnji kot edinemu ali delnemu vzroku za vtoževano škodo, saj to po vsebini pomeni izpodbijanje dejanskih ugotovitev o vzroku za nastalo škodo. Teh pa v revizijskem postopku, kot je že bilo obrazloženo, ni moč izpodbijati (3. odst. 385. čl. ZPP).

Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravno pravilna tudi razlaga vzročne zveze v izpodbijani sodbi. Neposrednega vzroka za tožničin padec (zanašanje na neravni bankini) namreč v obravnavanem primeru ni moč šteti za odločilni vzrok za nastalo škodo. Tožničina vožnja po bankini je bila, upoštevaje že omenjene dejanske ugotovitve, izzvana z vožnjo neznanega voznika. Tudi zato tožničinega soprispevka (3. odst. 177. čl. ZOR) k nastali škodi ni. Odločitvi sodišč sta tedaj materialnopravno pravilni.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).