VSRS Sodba in sklep II Ips 769/2006 in II Ips 770/2006

Reviziji se zavrneta.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika R. K. na plačilo odškodnine v znesku protivrednosti 50.000 DEM ter zahtevek druge tožeče stranke za plačilo odškodnine v protivrednosti zneska 35.000 DEM. Zavrnitev tožbenega zahtevka je utemeljilo z nastopom zastaranja terjatev tožečih strank, pa tudi zato, ker nista zatrjevali, niti dokazali, kolikšna je bila višina denarnih sredstev, iz katerih bi bilo mogoče izračunati zatrjevani izgubljeni dobiček.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je s pravno razlago, po kateri je terjatev druge tožeče stranke zastarala, ni pa sprejelo stališča o zastaranju terjatve tožnika R. K. Vendar pa je, ob ugotovitvi, da je vzročna zveza med škodnim ravnanjem toženca in zatrjevano škodo podana, sprejelo razlago, po kateri tožnik „zadnjega elementa civilnega delikta, višine škode, ni izkazal“. Tožbena trditvena podlaga je v tej smeri tako pomanjkljiva, da ne omogoča niti odločanja po prostem preudarku (216. člen ZPP).

Tožeči stranki sta vložili revizijo, s katero glede opredelitve obstoja zastaranja zahtevka druge tožeče stranke očitata izpodbijani sodbi zmotno pravno presojo, glede zahtevka tožnika R. K. pa revizija zatrjuje, da je tožbena trditvena podlaga dovolj prepričljiva za ugotovitev obstoja škode in njene višine. V postopku pred sodiščem prve stopnje je prišlo tudi do procesne kršitve, ki je vplivala na pravilnost odločitve. Tožeča stranka bi namreč lahko podrobneje obrazložila svoje trditve o izgubljenem dobičku, če bi sodišče prve stopnje izvedlo zaslišanje tožnika, kakor je o tem sprejelo sklep na predzadnji glavni obravnavi dne 7.9.2004. Če je sodišče prve stopnje razpolagalo z ustreznimi podatki o višini izgubljenega dobička, bi moralo razsoditi v skladu s prostim preudarkom, če pa z zadostno količino podatkov ni razpolagalo, bi moralo izvesti zaslišanje tožnika, ki je bilo napovedano. Sojenje po prostem preudarku namreč zahteva izvedbo tistih dokazov, ki jih je mogoče opraviti. Nobene pravne ovire ni bilo, zaradi katere bi sodišče prve stopnje ne moglo odločiti po prostem preudarku o višini premoženjske škode. Tožeča stranka je namreč zahtevala manj, kot pa ji bi na podlagi pogodbe z dne 17.5.1990 pripadalo. O navedenih okoliščinah izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov, je „brez razumne pravne obrazložitve“, brez opredelitve do vseh pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, vse to pa ima za posledico ugotovitev o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po štirinajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi druge točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Po stališču revizije je bilo poleg tega tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, posebej glede ugotovitve nastopa zastaranja terjatve druge tožeče stranke.

Po prejemu revizije je sodišče prve stopnje revizijo druge tožeče stranke, navedene kot C. d.o.o., P., zavrglo. E. d.o.o., C., ni pravna prednica v reviziji navedene C. d.o.o. P. Obe družbi sta namreč vsaka posebej vpisani v sodni register kot delujoči družbi, po 80. členu ZPP pa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka.

Pritožbo druge tožeče stranke (z navedbo prvotne pravne osebe) proti sklepu o zavrženju njene revizije, je sodišče druge stopnje zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper navedeno odločitev je druga tožeča stranka z navedbo revizijski razlogov iz določbe 370. člena ZPP vložila revizijo, s predlogom, naj se izpodbijani sklep spremeni z naložitvijo drugi tožeči stranki, naj v določenem roku popravi revizijo tožečih strank proti sodbi sodišča druge stopnje. Napačna oznaka druge tožeče stranke ne sme biti razlog za zavrženje revizije s sklicevanjem na določbo 80. člena ZPP. Po določbi 81. člena ZPP v povezavi z določili 108. člena ZPP bi moralo namreč sodišče drugo tožečo stranko pozvati, naj izkaže pravno nasledstvo, sicer pa bi bilo treba tej tožeči stranki omogočiti popravo napake, zaradi katere je ostala brez izrednega pravnega sredstva. Gre namreč za izvedbo načela pravičnega in poštenega sojenja.

Revizija tožečih strank proti sodbi sodišča druge stopnje z dne 9.11.2005 ter revizija druge tožeče stranke proti sklepu sodišča druge stopnje z dne 10.5.2006 sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanju ni odgovorila.

Reviziji nista utemeljeni.

Na podlagi pogodbe za pripravo časopisnega in TV projekta z dne 17.5.1990, sklenjene med pravno prednico druge tožeče stranke in B. D., bi po ugotovitvah, ki so predvsem dejanske narave, tožnik R. K. ustvaril svoj dohodek in s tem tudi čisti dobiček. Ugotovljeno je tudi, da je do nerealizacije v pogodbi dogovorjenega posla prišlo zaradi toženčevih časopisnih člankov, ki so do take mere poudarjali negativno vrednostno sodbo o tožniku, da do denarnega vložka, ki ga je po pogodbi bil dolžan zagotoviti B. D., ni prišlo. Ob takšnem stanju stvari, ki je sodišču druge stopnje narekovalo ugotovitev o odškodninski odgovornosti toženca za nastalo škodo v obliki izgubljenega dobička, bi bilo treba odločiti o višini škode, ki naj bi nastala tožniku. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik dokazal obstoj toženčevega škodnega dejanja in njegovo civilno odgovornost ter vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in odstopom B. D. od pogodbe, vendar pa ni dokazal zadnjega elementa civilnega delikta, višine škode. Na podlagi pravil o dokaznem bremenu (212. in 215. člen ZPP) je namreč na tožnikovi strani dokazovanje obstoja škode in njene višine. Ugotovljeno je, da tožnik ni podal niti zadostnih trditev o tem, kakšna škoda mu je nastala in v kakšni višini. Pri tem je sodišče druge stopnje ocenilo tudi okoliščine, ki bi morebiti narekovale uporabo določbe 216. člena ZPP o prostem preudarku, kadar se višina zneska odškodnine ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Pri tem je v izpodbijani sodbi pojasnjeno, da je že trditvena podlaga tožbe tako pomanjkljiva, da zgolj okoliščine o obstoju škode same po sebi še ne izkazujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka na izplačilo izgubljenega dobička.

Revizijsko sodišče se strinja s pravno razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi. Sojenje po prostem preudarku (216. člen ZPP) ne temelji na ugibanju. V obravnavanem primeru je sicer podana pravna in dejanska podlaga o odškodninski odgovornosti toženca za tožniku nastalo premoženjsko škodo (v obliki izgubljenega dohodka in dobička), vendar so zatrjevane in ugotovljene predpostavke, po katerih bi bilo mogoče presojati višino nastale škode in s tem odškodnine, že glede na tožbeno trditveno podlago tako hipotetične, da bi okoliščine terjale od tožeče stranka jasnejša trditvena izhodišča za morebitni izračun odškodnine po prostem preudarku. Pogodbeni partner iz tujine, kljub sklenjeni pogodbi, denarja še ni nakazal, tožeča stranka pa ni opredelila morebitnih stroškov, ki jih je imela zaradi priprave idejnega projekta dogovorjenega posla. Ker ni bila sklenjena avtorska pogodba in ni bila dogovorjena višina tožnikovega honorarja, je obseg nastale škode zaradi pomanjkanja izhodišč tudi s prostim preudarkom, onemogočen. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba, po kateri tožnik ni pojasnil, kako naj bi delo v primeru realizacije spornega posla potekalo, kakšne bi bila predvidene finančne transakcije in koliko bi glede na predvideni potek posla ter predvidena dela, ki bi jih sam opravil, ostalo za izplačilo njegovega honorarja. Poleg tega je tožnik svoje trditve o obsegu škode razložil z izjavo, da zahteva le izplačilo izgubljenega dobička, ki bi ga dosegel v primeru realizacije prve faze pogodbe, ko naj bi bilo s strani pogodbenega partnerja drugi tožeči stranki nakazanih 200.000 DEM. Po določbah pogodbe z dne 17.5.1990 pa je bilo navedeno izplačilo namenjeno le za tehnično posodobitev audio – vizualnega studia. Tožbena trditvena podlaga z ničemer ne pojasnjuje, kakšen dohodek in dobiček ter v kolikšni višini bi tožnik zaradi navedene tehnične posodobitve pridobil. V opisani smeri revizija pričakovano prvo plačilo sicer povezuje z dejstvom, da bi se za vrednost tega nakazila povečalo tudi tožnikovo premoženje, ker je bil ustanovitelj in lastnik druge tožeče stranke. Vendar pa ta okoliščina sama po sebi pravne razlage, ki jo pravilno sprejema izpodbijana sodba, ne more spremeniti. Ob tem pa je po tožbenih trditvah zatrjevana premoženjska škoda v višini 50.000 DEM vezana na celotni posel o dogovoru s partnerjem iz tujine, po katerem bi ta nakazal drugi tožeči stranki 1.000.000 DEM. Trditve, ki bi mogle biti podlaga za izračun višine odškodnine po prostem preudarku, torej niso samo pomanjkljive, temveč so tudi nejasne in v medsebojnem nasprotju.

Izpodbijani sodbi po povedanem torej ni mogoče očitati, da je „brez razumne pravne obrazložitve“, kakor ji očita revizija. Razlogi, ki se nanašajo na ugotovitev, da zaradi pomanjkanja ustreznih tožbenih trditev in dokazov ni mogoče odločiti po prostem preudarku, so jasni in razumljivi; pri tem pa ni napak, da povzemajo bistvene pravilne ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi soglašajo. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je neutemeljen tudi očitek v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevane opustitve zaslišanja tožnika kot stranke na zadnji glavni obravnavi, čeprav je ne predzadnji glavni obravnavi takšno zaslišanje bilo napovedano. Po revizijskih trditvah naj bi navedeno zaslišanje pripomoglo k razjasnitvi dejanskih in pravnih podlag, nanašajočih se na določitev višine odškodnine po prostem preudarku. Vendar pa tožeča stranka v svoji pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje navedene domnevne procesne kršitve ni uveljavljala. Zato gre v tem obsegu za preskakovanje pravnih sredstev. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je revizijo mogoče vložiti le tedaj, če bi ta procesna kršitev bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Utemeljena je tudi odločitev o zavrženju revizije, ki jo je proti izpodbijani sodbi vložila druga tožeča stranka. C. d.o.o., P., ki je revizijo vložila, ni izkazala pravnega nasledstva v tožbi navedene E. d.o.o., C. Ugotovljeno je namreč, da sta omenjeni pravni osebi še vedno vpisani v sodnem registru kot dve različni pravni osebi. V reviziji navedena pravna oseba torej glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZPP nima pravice, da vloži revizijo. Po določbi 80. člena ZPP pa mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Revizija se v tem obsegu neutemeljeno sklicuje na procesne določbe o nepopolni vlogi v skladu z določbo 81. člena ZPP. V reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje navedena druga tožeča stranka ni stranka tega postopka, niti ni izkazano morebitno pravno nasledstvo s stranko, s katero je potekala pravda. V okviru presoje morebitnega pravnega nasledstva gre za vprašanje materialnega prava, glede katerega mora stranka sama ponuditi dokaze. Zato ni mogoče slediti revizijskemu predlogu, ki se sklicuje na pomoto ob vložitvi revizije in s tem na procesne določbe o nepopolni vlogi.

Revizijsko sodišče je po povedanem neutemeljeni reviziji zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.